Jedro

Navedba, da je dejansko stanje že dovolj razjasnjeno, predstavlja nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno. Zaslišanje priče je bilo predlagano v zvezi z odločilnim dejstvom, zato opustitev njenega zaslišanja predstavlja uveljavljeno bistveno kršitev.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za nepremičnino parc. št. 1017/6, vpisano pri vl. št. 663 k.o. X v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Ljubljani, v korist in na ime tožnikov, na vsakega do ½. Zavrnilo je tudi podredni zahtevek na ugotovitev, da sta tožnika lastnika nepremičnine parc. št. 1017/6, vpisane v vl. št. 663 k.o. X in na izstavitev ustreznega zemljiškoknjižnega dovolila. Hkrati je odločilo, da sta dolžna tožnika tožencema povrniti njune pravdne stroške v znesku 820,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo sta se pritožila tožnika iz vseh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagala, da sodišče druge stopnje spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da primarnemu tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, vse s stroškovno posledico. Pojasnjuje, da je postopek posledica zelo kompleksnih, manj transparentnih in bolj zaupnih razmerij iz bližnje preteklosti. Upoštevati je treba, da je tožnik zelo preprost, priden, čustven in zaupljiv človek in je v njegovih izjavah prihajalo tudi do manjših odstopanj pri posameznih detajlih. Morebitne nedoslednosti med navajanji tožeče stranke so tudi posledica nesporazuma med tožnikom in njegovim pooblaščencem. Sodišče prve stopnje pa je svojo odločitev večkrat podprlo ravno z določenimi nedoslednostmi oziroma nasprotujočimi si trditvami tožnika. Ključne in najpomembnejše trditve oziroma stališča pa so vseskozi enake. V zvezi s svojo zaposlitvijo je tožnik jasno izpovedal, da je v Rusiji delal od leta 1995 do leta 2000 in to, da za obdobje po 10. 01. 1997 ni vpisano delovno razmerje v delovni knjižici, ne pomeni, da v Rusiji ni delal in da iz tega dela ni prejemal določenih prihodkov. Njegova mesečna plača v Rusiji je takrat znašala 4.000,00 DEM, poleg tega pa je dobival še 220,00 USD za cigarete in stanovanje. Dokazna ocena sodišča, da kupnina ni bila plačana z neizplačanimi plačami tožnika, je napačna. Na obravnavi 30. 6. 2010 je pojasnil, da mu delodajalec v Rusiji ni izplačeval celotnih plač, temveč samo določene akontacije, ostalo pa se je zbiralo na posebnem računu. Iz tega računa je šel denar za poplačilo hiše (kupnina za hišo je bila 150.000,00 DEM), ostalo pa je še neplačane kupnine za 46.000,00 DEM, kar dejansko ustreza znesku kupnine v pogodbi 4.750.000,00 SIT. Po dogovoru s T. K. se je zavezal to kupnino plačati v dveh letih. Plačo je prejemal na firmo v Sloveniji, zato je denar ostajal na računu firme, razen kar je tožnikovi ženi za preživljanje izplačal T. K.. Sredstva so se zbirala na posebnem računu v letu 1995 do 1998 in sta se s T. K. naknadno dogovorila, da se bodo ta sredstva upoštevala kot del kupnine. Sicer pa način izplačevanja plače ne bi smel vplivati na odločitev o tožbenem zahtevku. Natančni datum poplačila celotne kupnine ni bistven, nikoli ga ni izpostavil, ključno se mu je zdelo, da je kupnina plačana v celoti. Vztraja, da sta bila s T. K. pri notarki v J., da bi uredila vse potrebno za zemljiškoknjižni prepis lastninske pravice. Notarka sicer ni potrdila njegove trditve, da ju je poučila, da notarsko overjeno potrdilo o plačilu kupnine ni potrebno, vendar se konkretnega primera ni spominjala in je oceno podala le na podlagi predložene kupoprodajne pogodbe, v kateri je bila vknjižba lastninske pravice pogojevana z notarsko overjenim potrdilom o plačilu celotne kupnine. Glede na stališča zemljiškoknjižnega sodišča in višjega sodišča zavzeta v postopku urejanja zemljiškoknjižnega vpisa in dejstvo, da je prišlo v letu 2003 do spremembe zakonodaje (pogojno zemljiškoknjižno dovolilo ni več omogočalo vpisa lastninske pravice v zemljiško knjigo), je zato mogoče, da je notarka v letu 2004 tožniku in T. K. svetovala, da overjena pobotnica o plačani celotni kupnini ni potrebna. Da overjena pobotnica o plačani celotni kupnini ni potrebna, sta kasneje v zemljiškoknjižnem postopku odločili tudi dve sodišči. Tudi če bi notarka takrat izdala overjeno pobotnico o plačani kupnini, to ne bi saniralo pogojnosti zemljiškoknjižnega dovolila in vpis ne bi bil mogoč. Notarka pa jima takrat ni svetovala, da podpišeta novo, nepogojno zemljiškoknjižno dovolilo. Sodišče prve stopnje je zaradi „nezanesljivih, nasprotujočih si in nedokazanih trditev tožnika“ odločilo, da tožnikoma ne more dati pravnega varstva. Spregledalo pa je bistveno vprašanje, ali sta tožnika kot prodajalca plačala v kupoprodajni pogodbi dogovorjeno kupnino. Sklop dejanj in okoliščin, ki so pomembna za odločitev in so se zgodila med leti 1995 in 2005 je skoraj neverjeten, žal pa T. K. ni več, M. K. pa ni uspel priti iz Rusije, da bi potrdil njune trditve. Tožnik je pojasnil ustni dogovor o poplačilu kupnine in dejanski način izplačila plač in način poplačila kupnine. Odvetnik P. K. je potrdil, da je toženka priznala, da je bila kupnina plačana, odklonila pa je izdajo potrdila zaradi svaka in nekih poslov v Rusiji. Odvetnik P. K., čeprav je bil tožnik njegova stranka, ni imel razloga za kakršnokoli pristranost in mu sodišče prve stopnje neupravičeno ni verjelo. Tudi priča L. B., ki mu je pomagala pri urejanju zemljiškoknjižnega vpisa, je potrdila, da med njim in K., v zvezi z izdajo potrdila o plačilu kupnine ni bilo spora in da sta se dogovarjala, da bosta zadevo uredila pri notarki. Sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do izjave M. K., brata pokojnega T. K., ki je 22. 08. 2008 podal notarsko overjeno izjavo, dokazni predlog za njegovo zaslišanje pa je neutemeljeno štelo za umaknjen. V roku, ki mu ga je postavilo sodišče na naroku 04. 10. 2010, je sporočil, da bo pričo sam obvestil o datumu in uri naroka, vendar je sodišče odločilo, da se dokazni predlog za zaslišanje priče šteje za umaknjenega, ker priča na narok 06. 12. 2010 ni pristopila. Ta odločitev sodišča je še toliko bolj nerazumljiva, ker je na naroku 06. 12. 2010 odločilo, da bo pričo ponovno vabilo, enako pa je storilo tudi na naslednjih narokih. Na naroku 22. 06. 2011 pa je dokazni predlog za zaslišanje M. K. zavrnilo (ni ga štelo za umaknjenega), kljub pojasnilu tožnikov v vlogi 31. 05. 2011, da priča M. K. zaradi določenih neutemeljenih težav ne more pridobiti izstopne vize, ki jo nujno potrebuje za izhod iz Rusije, in predlogu, da sodišče zaprosi rusko sodišče za pravno pomoč oziroma da skladno z 236.a členom ZPP postavi vprašanja, ki naj se pošljejo v Rusijo, kjer bo priča podala pisne odgovore. Sodišče prve stopnje se do tega dokaznega predloga ni opredelilo, temveč ga je neutemeljeno štelo za umaknjenega. S tem je kršilo načelo kontradiktornosti (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je neutemeljeno poklonilo vero le toženki, čeprav toženka lahko, glede na njeno izjavo ob zaslišanju 04. 10. 2010, le domneva, da kupnina ni bila plačana in od tožnikov zahteva, da to dokažeta. Toženka je namreč priznala, da ne ve, kaj so se M. K., T. K. in tožnik pogovarjali in dogovarjali, ko so bili sami. Res tožnika nimata pisnih dokazil o plačani kupnini s strani prodajalca (nimata overjene pobotnice o plačani celotni kupnini), kar pa ne pomeni, da kupnine nista plačala. Sprašujeta se, ali je verjetno, logično, življenjsko, zdravorazumsko, da bi prodajalec, kljub sedemletni zamudi izplačila kupnine, kupcema dovolil neovirano uživanje kupljenih nepremičnin, ne da bi terjal kupnino. Predlaga, da sodišče druge stopnje razpiše obravnavo, kjer se bo o zatrjevanem načinu izpovedovanja tožnika in verodostojnosti oziroma dokazni vrednosti prič lahko prepričalo neposredno.

3. Toženca sta na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnika sta s prodajalcem T. K. sklenila kupoprodajno pogodbo 23. 07. 1998 za nepremičnino parc. št. 1017/6 k.o. X, ki je predstavljala nedokončano počitniško hišico do 3. gradbene faze. V zemljiškoknjižnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani Dn. št. 23490/2005 (tožnika sta predlog za vknjižbo lastninske pravice vložila 02. 06. 2004) je bila na podlagi sklenjene kupoprodajne pogodbe dovoljena predznamba lastninske pravice (sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 3260/2008 z dne 10. 12. 2008), ker tožnika nista razpolagala z ustreznim zemljiškoknjižnim dovolilom. V četrtem členu kupoprodajne pogodbe sta se namreč pogodbeni stranki dogovorili, da prodajalec kupcu dovoljuje, da se v zemljiški knjigi, po poplačilu celotne pogodbene cene, za kar bo kupcu izdal pri notarju overjeno pobotnico o plačani celotni kupnini, vknjiži izključna lastninska pravica v korist kupcev, to je sedaj tožnikov, za vsakega do ½. Zaradi spremembe zakonodaje v letu 2003 (Stvarnopravni zakonik; SPZ in Zakon o zemljiški knjigi; ZZK-1) vknjižba lastninske pravice na podlagi pogojnega zemljiškoknjižnega dovolila ni bila več mogoča. Tožnika sta zato vložila predmetno tožbo, s katero (s primarnim tožbenim zahtevkom) zahtevata, da jima dediča po pokojnem prodajalcu T. K. (umrl 29. 06. 2005) izstavita ustrezno nepogojno zemljiškoknjižno dovolilo.

6. V predmetnem postopku je zato bilo bistveno, ali sta tožnika, kot trdita v tožbi, plačala celotno dogovorjeno kupnino, kar bi zavezovalo prodajalca T. K. (sedaj njegova dediča) izstaviti tožnikoma nepogojno zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katerega bi se tožnika v zemljiški knjigi lahko vknjižila kot lastnika kupljene predmetne nepremičnine.

7. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ocenilo, da tožnika nista uspela dokazati, da sta plačala v kupoprodajni pogodbi navedeno kupnino 4.750.000,00 SIT. Zaradi nedoslednosti med trditveno podlago in izpovedbo tožnika, nezanesljivih, nasprotujočih si in nedokazanih trditev tožnika, je poklonilo vero tožencema, ki sta trdila, da kupnina še ni bila v celoti plačana.

8. Tožnika v pritožbi vztrajata, da sta kupnino plačala. Upravičeno opozarjata, da sta med drugim dokazovala plačilo kupnine tudi s pričo M. K., bratom prodajalca, ki ga sodišče prve stopnje ni zaslišalo in z njegovo pisno, po notarju overjeno izjavo z dne 22. 08. 2008 (priloga A6), s katero je potrdil, da sta tožnika kupnino v celoti poravnala in do katere se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Zaradi zavrnitve dokaza z zaslišanjem priče M. K. pa sta, v skladu z 286.b členom ZPP, uveljavljala tudi bistveno kršitev določb postopka.

9. Sodišče prve stopnje v razlogih sodbe navaja, da priče ni zaslišalo, ker se šteje, da je izvedba tega dokaza umaknjena, sicer pa zaslišanje te priče tudi ni potrebno. Sodišče prve stopnje je res na naroku 04. 10. 2010 tožeči stranki podelilo rok 30 dni, da sporoči naslov priče M. K. ali pa v istem roku sporoči, da bo to pričo sama obvestila o datumu in uri naroka, sicer se bo ta dokazni predlog štel za umaknjen. Tožnik je v postavljenem roku sporočil, da bo pričo obvestil sam, vendar pa priča na narok 06. 12. 2010 ni pristopila. Kot je razvidno iz zapisnika s te obravnave, je pooblaščenec tožnikov sodišču pojasnil, da priča na narok ni mogla priti. Sodišče prve stopnje ni, kot navaja sedaj v obrazložitvi sodbe, štelo, da šteje, da je dokazni predlog za zaslišanje priče umaknjen. Nasprotno, vprašalo je pooblaščenca tožeče stranke, če dokazni predlog po zaslišanju te priče umika in je pooblaščenec izrecno izjavil, da ga ne umika. Sodišče je potem tožeči stranki ponovno dodelilo rok 8 dni za sporočilo naslova in tožnik je v postavljenem roku (dopis 09. 12. 2010) sporočil naslov priče v Rusiji. V nadaljevanju postopka je sodišče prve stopnje pričo na narok 11. 04. 2011 vabilo na naslov v Rusiji, vendar vabilo ni bilo izkazano. Tožeči stranki je naložilo, da v roku 15 dni sporoči naslov stalnega prebivališča te priče v Republiki Sloveniji, ki ga je tožeča stranka v postavljenem roku posredovala (22. 04. 2011). Sodišče prve stopnje je pričo vabilo na ta naslov za obravnavo 23. 05. 2011 in ker priča ni pristopila, jo je kaznovalo (sklep z dne 27. 05. 2011).V vlogi 31. 05. 2011 je tožeča stranka pojasnila, da ima priča sicer stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, da pa dejansko prebiva v Rusiji in da zaradi določenih neutemeljenih težav ne more pridobiti izstopne vize, ki jo nujno potrebuje za izhod iz Rusije. Zaprosila je sodišče, da zaprosi rusko sodišče za pravno pomoč oziroma postavi vprašanja, ki naj se pošljejo v Rusijo, kjer bo priča podala pisne odgovore. Na naroku 22. 06. 2011, na katerega priča kljub izkazanemu vabilu, ni pristopila, pa je sodišče prve stopnje predlagano zaslišanje te priče zavrnilo. Sodišče prve stopnje torej očitno ni štelo, da je dokaz umaknjen, zato opustitve zaslišanja te priče ne more opravičiti s sklicevanjem na pomen sodnih rokov in na to, da je bila tožeča stranka ob podelitvi 30-dnevnega roka na obravnavi 04. 10. 2010 seznanjena s posledicami, če ne bo ravnala tako, kot ji je naloženo. Sicer pa je tožeča stranka ves čas v postavljenih rokih, kot je razvidno iz predhodne obrazložitve, ravnala v skladu z napotki sodišča prve stopnje.

10. Stališča, da zaslišanje te priče ni potrebno, sodišče prve stopnje ne obrazloži. Zgolj navedba, da je dejansko stanje obravnavane zadeve že zadosti razjasnjeno, pa ne zadošča in predstavlja nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno. Manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik je poravnavo kupnine dokazoval z zaslišanjem priče M. K., ki je brat prodajalca in je bil z dogovorom glede plačila kupnine seznanjen. Prodajalčev brat je bil večinski družbenik družbe A., d.o.o., manjšinski družbenik pa je bil T. K., tožnik pa je bil pri M. K. tudi več let zaposlen. Po trditvi tožnika je zanj delal v Rusiji, plača pa se mu je nakazovala na „poseben račun v Sloveniji“. Nenazadnje pa se je na vlogo M. K. sklicevala tudi priča odvetnik P. K.. Na naroku 06. 12. 2010 je omenjeni odvetnik povedal, da je na sestanku s tožnikom in toženko toženka potrdila, da je kupnina plačana, da pa je odklonila izdajo potrdila zaradi svaka, to je M. K. in nekih poslov v Rusiji. Sodišče prve stopnje izpovedbe te priče ni štelo za verodostojne: „ker sodišču ni znano kakšni spori oziroma zahtevki med M. K. in dedičema po pokojnem T. K., to je sedaj tožencema, obstojijo oziroma kakšni postopki potekajo med njimi.“ Zaslišanje te priče je bilo torej predlagano v zvezi z odločilnim dejstvom (plačilom kupnine), zato opustitev njenega zaslišanja predstavlja uveljavljano bistveno kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje pa se tudi ni opredelilo do notarsko overjene pisne izjave te priče. 11. Sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotavlja, da so v trditvah in izpovedi tožnika številne nejasnosti in nedoslednosti, vendar pa sta tožnika vseskozi zatrjevala in dokazovala, da sta celotno kupnino poravnala še pred smrtjo prodajalca T. K. (dediči prodajalca zanikajo plačilo kupnine), kar pa je za utemeljenost (primarnega) tožbenega zahtevka bistveno. Dejstvo je, da sta tožnika vknjižbo lastninske pravice na podlagi, v letu 1998 sklenjene kupoprodajne pogodbe, urejala še za časa življenja T. K. in da je ob vložitvi zemljiškoknjižnega predloga veljala spremenjena zakonodaja, ki na podlagi pogojnega zemljiškoknjižnega dovolila ni več dopuščala vknjižbe lastninske pravice. Zaradi nepričakovane smrti prodajalca (29. 06. 2005) tožnik ustreznega, nepogojnega zemljiškoknjižnega dovolila ni mogel pridobiti. Zemljiškoknjižno sodišče je s sklepom Dn. št. 14971/2004 z dne 29. 09. 2005 (že po smrti T. K.) vknjižilo lastninsko pravico na tožnika, kar je bilo s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 3260/2008 z dne 10. 12. 2008 spremenjeno in je bila vknjižba lastninske pravice zavrnjena, dovoljena pa predznamba. Tožnik je dokazoval, da mu je bil v zvezi z urejanjem vknjižbe lastninske pravice prodajalec T. K. pripravljen izdati notarsko overjeno potrdilo, ki pa po nasvetu notarke ni bilo potrebno (notarka, ki se primera ni spominjala, tega sicer ni potrdila). Tudi. o P. K. (sodišče prve stopnje ji sicer ne sledi), ki je že po smrti T. K. pomagal tožnikoma, je potrdila, da je toženka priznavala plačilo kupnine, ni pa bila pripravljena izdati ustreznega zemljiškoknjižnega dovolila. Priča L. B., ki je tožnikoma pomagala pri urejanju zemljiškoknjižnega vpisa, sicer res, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, ni potrdila, da je bila kupnina v celoti plačana, je pa potrdila, da je bila zaradi izdaje potrdila o plačani kupnini skupaj s tožnikom pri notarki (zagotovo pred 28. 05. 2004 in enkrat še v letu 2005). Povedala je tudi, da je zemljiškoknjižno sodišče pozivalo tožnika, da predloži overjeno potrdilo o plačani kupnini in da se je tožnik v njeni prisotnosti dogovarjal s prodajalcem T. K. (takrat je bil v R. ali B.) o tem, kdaj bo prišel v L., in da naj uredijo, kdaj gredo k notarki. Stališče sodišča prve stopnje, da tožnik ustnega dogovora (da bo tožnik kupnino za nepremičnino odslužil z delom) ni potrdil in o njem ni izpovedoval, je protispisna. Tožnik je ob zaslišanju 30. 06. 2010 (list. št. 51 spisa) pojasnjeval, kako se mu je plača, ko je bil na delu v Rusiji, nakazovala na račun v Sloveniji. Tožnica pa je tudi potrdila (list. št. 55), da ji je T. K., tako kot je trdil tožnik, od mesečne plače tožnika izplačeval od 400,00 do 1.000,00 DEM mesečno. Nenazadnje pa sta tožnika, kot navajata, sporno nepremičnino imela v posesti (vsaj od sklenitve prodajne pogodbe 1998 dalje), hišo sta dokončala ter v njej živela, ne da bi prodajalec (do svoje smrti) terjal plačilo kupnine. Vseh teh okoliščin sodišče prve stopnje v svoji dokazni oceni ni ovrednotilo.

12. Ugotovljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jih glede na njihovo naravo ne more odpraviti sodišče druge stopnje samo, so narekovale razveljavitev sodbe. Ker sodišče prve stopnje predlagane priče ni zaslišalo, je ostalo nepopolno ugotovljeno tudi dejansko stanje (sodišče druge stopnje ga brez posega v pravico strank do pravnega sredstva ne more samo dopolnjevati), obstaja pa tudi upravičen dvom v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi ugodilo in na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP ter 355. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Posebni napotki, glede na že obrazloženo, niso potrebni. Sodišče prve stopnje bo moralo pri ponovnem odločanju odpraviti ugotovljene bistvene kršitve in dopolniti dokazni postopek z zaslišanjem priče M. K. ter ponovno celovito, v skladu z 8. členom ZPP oceniti vse dokaze. Posledično, zaradi razveljavitve odločitve o primarnem zahtevku, je sodišče druge stopnje razveljavilo tudi odločitev o podrednem zahtevku (drugi odstavek 182. člena ZPP) in stroškovno odločitev. O stroških postopka in pritožbenih stroških bo odločalo sodišče prve stopnje s končno odločbo (3. točka 165. člena ZPP).