Jedro

Izvedenci so ocenili, da pri tožnici niso izčrpani vsi ukrepi zdravljenja oziroma rehabilitacije, in da jo je potrebno vključiti v predlagani interdisciplinarni tim za fibromialgijo, prav tako pa ustrezno psihoterapevtsko obravnavo in jo šele na to ponovno oceniti na invalidski komisiji, kolikor bo to potrebno. Posebej je izvedenec pojasnil, da mora po doktrini ocenjevanja vsak tak bolnik biti ocenjen v predlaganem interdisciplinarnem timu. Ker tožnica v interdisciplinarnem timu doslej še ni bila obravnavana, takšne doktrine ocenjevanja ni mogoče obiti, dodatno, ker je ugotovljeno, da tožnica tudi ni bila doslej deležna ustrezne psihoterapevtske obravnave. Ker bo šele po takšni detajlni obravnavi tožnice, pri njej oceniti, ali je pri njej prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, ali pa je še podana preostala delovna zmožnost, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 3. 2. 2016 in št. ... z dne 14. 7. 2016 in se ji priznajo pravice iz invalidskega zavarovanja od 4. 1. 2016, tožencu pa naloži povračilo stroškov postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da izvedeniško mnenje ne more biti opora za izdajo napadane sodbe. Tožnica nedvomno boleha za fibromialgijo, saj je dosegla vseh 18 bolezenskih točk, ta bolezen pa je tudi neozdravljiva. Ne gre prezreti, da je tožnica enkrat že bila zavrnjena na invalidski komisiji prve stopnje in da ji je bilo naloženo dodatno zdravljenje. Če zdravljenje ne bi bilo končano, bi invalidska komisija prve stopnje oceno invalidnosti zavrnila, česar pa ni storila. Enakega mnenja je bila tudi invalidska komisija druge stopnje. Vztraja, da je komisija za izvedeniška mnenja pri fakulteti A. Univerze B. presegla svoje pristojnosti, saj bi morala ocenjevati, ali je pri tožnici podana invalidnost ali ne glede na dosedanje zdravljenje, ne pa tožnico znova napotiti na dodatno zdravljenje, čeprav ni pričakovati izboljšanja. Tožnica je na pregled v Rehabilitacijski center C. naročena 14. 10. 2020 in izvedeniško mnenje ne pove, kakšno zdravljenje naj se izvaja. Kaj naj bi bilo doseženo s priporočenim zdravljenjem, je razvidno iz strokovnega prispevka dr. D.D., ki ga prilaga in povzema. Vse opisano, predvsem pa dogajanja medicinske deontologije napotujejo na zaključek, da se tožničina delazmožnost ne bo izboljšala s predlaganimi kompleksnimi metodami dodatnega zdravljenja. Vztraja, da napadena sodba nima odločilnih razlogov, ki so pripeljali do napadene odločitve, zaradi česar je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev.

Sodba sodišča prve stopnje vsebuje vsa odločilna dejstva in razloge za zavrnitev tožničinega tožbenega zahtevka, zaradi česar se pritožba neutemeljeno sklicuje na to, da napadena sodba nima odločilnih razlogov in da izvedeniško mnenje ne daje podlage za samo odločitev in da je podano v nasprotju z dognanji medicinske deontologije.

5. Pravna podlaga za razrešitev sporne zadeve je podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2). Ta v 63. členu določa, da je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene v skladu s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. V drugem odstavku pa je izrecno določeno, da se invalidnost razvršča v 3. kategorije invalidnosti in sicer skladno s 1. alinejo v I. kategorijo, če zavarovanec ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali ni zmožen opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti ter po 3. alineji citirane določbe v III. kategorijo invalidnosti, če zavarovanec ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj 4 ure dnevno oziroma če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu na katerem dela.

6. Kot izhaja iz dokumentacije je na podlagi predloga osebne zdravnice tožnice z dne 29. 7. 2015 za uvedbo postopka za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja, najprej tožničino delazmožnost ocenjevala invalidska komisija I. stopnje dne 5. 11. 2015. Menila je, da je pri tožnici od 5. 11. 2015 zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti, ker ni več zmožna za delo s polnim časom. Nato pa je v pritožbenem postopku invalidska komisija druge stopnje dne 4. 1. 2016 podala drugačno mnenje in sicer, da pri tožnici ni zdravstvenih sprememb, ki bi zmanjševale njeno zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta, na katerem je delala, to je trgovec oziroma za poklicno napredovanje in da zato pri njej ni invalidnosti.

7. Prav zaradi različnih mnenj invalidskih komisij in tožničinega predloga ter tožbenega zahtevka, je sodišče prve stopnje zaradi popolne ugotovitve dejanskega stanja pridobilo še mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja. Ta je v sestavi specialista medicine dela, prometa in športa, specialista ortopeda in specialistke nevrologije menila, da pri tožnici do 14. 7. 2016, to je do dneva dokončne odločbe toženca, ki je predmet presoje, ni mogoče podati ocene invalidnosti, v smislu določb ZPIZ-2 in da so pri tožnici potrebni nadaljnje zdravljenje in ukrepi medicinske rehabilitacije, ki lahko pomembno vplivajo na njeno zdravstveno stanje. Pri takšnem mnenju je vztrajal tudi zaslišan član izvedenskega organa specialist medicine dela, prometa in športa in razloge za to podrobno obrazložil. V takšnem mnenju je sodišče prve stopnje po prepričanju pritožbenega sodišča imelo dovolj prepričljive medicinske podlage za zavrnitev tožničinega tožbenega zahtevka.

8. Pri tožnici so izvedenci ugotovili, da gre pri njej za vse znake fibromialgije, prisoten je tudi razširjen bolečinski sindrom po vsem telesu, vendar brez objektivnih znakov in ugotovitev. Pri osebnem pregledu so ugotovili, da je v nakazani depresivni čustveni legi brez vpadljivega kognitivnega deficita in grobe psihopatologije. Poleg tega so vidni tudi degenerativni vozliči na malih sklepih rok, niso pa našli omejene gibljivosti in slabše moči, ne na spodnjih in ne na zgornjih okončinah, vendar je vsakršno premikanje boleče. Upoštevali so tudi mnenja ostalih somatskih specialistov, med drugim nevrologa, ki v zadnjem izvidu meni, da v nevrološkem statusu ni odklona od normale. Upoštevali pa so tudi mnenje psihiatra, ki izpostavlja, da gre pri tožnici za anksiozno in subdepresivno motnjo, izražen je upad hotenja in aspiracij, izpostavlja pa tudi konverzivno reagiranje. V zvezi z zdravljenjem fibromialgije je izvedenec izrecno izpostavil, da za dokaz fibromialgije ni dovolj izolirano mnenje ali revmatologa ali fiziatra ali ortopeda, pač pa je potrebno vsakega, kjer je podan sum na fibromialgijo, usmeriti v interdisciplinaren tim za fibromialgijo v Rehabilitacijskem centru C., kar so ugotovili tudi za tožnico. Poleg tega so glede na mnenje psihiatra ocenili, da je tožnico potrebno vključiti tudi v prolongirano psihoterapevtsko obravnavo in zdravljenje, ki ga do sedaj ni bila deležna, enako kot pri fibromialgiji, kot ena od možnosti za vključevanje v običajen ali prilagojen delovni proces. Izkušnje pri bolnikih s fibromialgijo so take, da je okrog 40 % bolnikov zaposljivih pri delu z določenimi razbremenitvami, 20 % polno zmožnih za svoje delo in okrog 30 % nezmožnih za svoje delo oziroma znotraj teh 30 % je polovica dela nezmožnih oziroma je približno 15 % vseh fibromialgičnih bolnikov invalidsko upokojenih.

9. Ravno zaradi navedenih podatkov in ugotovitev pri spremljanju tovrstnih bolnikov, pri katerih je ugotovljena fibromialgija, so izvedenci ocenili, da pri tožnici niso izčrpani vsi ukrepi zdravljenja oziroma rehabilitacije in da jo je potrebno vključiti v predlagani interdisciplinarni tim za fibromialgijo, prav tako pa ustrezno psihoterapevtsko obravnavo in jo šele na to ponovno oceniti na invalidski komisiji, kolikor bo to potrebno. Posebej je izvedenec pojasnil, da mora po doktrini ocenjevanja vsak tak bolnik biti ocenjen v predlaganem interdisciplinarnem timu. Ker tožnica v interdisciplinarnem timu doslej še ni bila obravnavana, takšne doktrine ocenjevanja ni mogoče obiti, dodatno, ker je ugotovljeno, da tožnica tudi ni bila doslej deležna ustrezne psihoterapevtske obravnave. Ker bo šele po takšni detajlni obravnavi tožnice, pri njej oceniti, ali je pri njej prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, ali pa je še podana preostala delovna zmožnost, je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo izvedenskemu mnenju in tožbeni zahtevek zavrnilo. Dodatno, ker tudi v predsodnem postopku na podlagi obstoječe dokumentacije in izvidov specialistov, nobena od invalidskih komisij, ne invalidska komisija prve stopnje dne 5. 11. 2015 in ne invalidska komisija druge stopnje dne 4. 1. 2016, nista pri tožnici mogli ugotoviti popolne nezmožnosti za delo, pač pa obstoj III. kategorije invalidnosti, oziroma celo, da pri tožnici ni zdravstvenih sprememb, ki bi zmanjševale njeno zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta, na katerem je delala, to je trgovec oziroma za poklicno napredovanje in torej, da pri njej ni invalidnosti.

10. Za pritožbeno rešitev zadeve je irelevantno dejstvo, da je tožnica na pregled v Rehabilitacijskem centru C. naročena šele 14. 10. 2020 in da bo tedaj stara 61 let. Edino odločilno je, da v tožničinem primeru niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 63. člena ZPIZ-2 in da s tem niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, kot je pravilno odločilo sodišče prve stopnje. Iz enakih razlogov je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obenem je v skladu z določbo 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe, saj z njo ni uspela.