Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Izrek sodbe je jasen, iz njega pa izhaja, da več kot toliko, kolikor sta podedovali, toženki nista dolžni plačati.
Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba v 1. in 2. točki potrdi.
Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom razsodilo, da ostane v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 75704/2008 z dne 06. 10. 2008 tudi za dolžnici S. B. in D. B.. To velja za 1. in 3. točko izreka tako, da sta toženi stranki solidarno dolžni plačati tožeči stranki glavnico 12.365,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 07. 2009 dalje do plačila in izvršilne stroške v višini 46,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 10. 2008 in sicer vsaka največ do višine vrednosti pridobljenega dednega deleža po pokojnem I. B. (vsaka do 1/6), pri čemer je ta njuna obveznost po tej sodbi solidarna z obveznostjo ostalih štirih dolžnikov in sicer T. B., I. B., D. B. in A. B. po sklepu o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 75704/2008 z dne 06. 10. 2008. Odločilo je tudi, da sta toženki nerazdelno dolžni plačati nadaljnje pravdne stroške v znesku 388,84 EUR.
Zoper sodbo se toženki pritožujeta zaradi napačne uporabe materialnega prava in predlagata razveljavitev sodbe. Navajata, da po sklepu o izvršbi ostali štirje dediči odgovarjajo solidarno in brez omejitev po 3. odstavku 142. člena ZD (Zakona o dedovanju) tako, da bi vsak odgovarjal do višine vrednosti svojega dednega deleža. Solidarnost ostalih dedičev temelji na sklepu o izvršbi, ne pa na določbah ZD. Pritožnici ne oporekata izreku sodbe v točki 1, da odgovarjata vsaka največ do višine pridobljenega dednega deleža, vendar njuna solidarnostna obveznost z ostalimi štirimi dediči ni neomejena, tako kot izhaja iz sklepa o izvršbi. Njuna solidarnost temelji na 3. odstavku 142. člena ZD in sicer, da vsaka odgovarja le do višine vrednosti dednega deleža. Izpodbijana sodba v izreku nima te omejitve, čeprav se v obrazložitvi sklicuje na to določbo. Ker solidarna odgovornost toženih strank ni omejena v skladu z materialnim predpisom, je sodišče napačno uporabilo materialno pravo.
Pritožba ni utemeljena.
Preizkus izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih trditev in po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) ni pokazal nobenih nepravilnosti. Pritožba sicer navaja, da gre za napačno uporabo materialnega prava, vendar iz pritožbenih trditev izhaja, da pritožba v resnici očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ko pravi, da sodba nima omejitve v zvezi s solidarno obveznostjo, čeprav se v obrazložitvi nanjo sklicuje. Očita torej neskladje med izrekom in obrazložitvijo. Vendar to ne drži. Nerazumljiva je pritožbena trditev, češ da solidarna obveznost z ostalimi štirimi dediči ni neomejena in da sodba nima omejitve o solidarni odgovornosti toženk le do višine dednega deleža. Sodba je jasna. Po njej sta dolžni toženki solidarno plačati glavnico, vendar vsaka največ do višine dednega deleža po pokojnem I. B. Taka njuna obveznost, torej največ do višine podedovanega premoženja, je solidarna z ostalimi dediči. Skratka, več kot toliko, kolikor sta podedovali, nista dolžni in samo do višine podedovanega premoženja je njuna obveznost solidarna z ostalimi dediči po 3. odstavku 142. člena ZD. Ali tudi ostali dediči po sklepu o izvršbi odgovarjajo solidarno, in če, kakšna je njihova solidarna obveznost, ni stvar tega postopka. Odločilno je, kot že poudarjeno, da toženki nista dolžni plačati več kot toliko, kolikor sta podedovali, to pa iz izreka izpodbijane sodbe nedvoumno izhaja.
Neutemeljeno pritožbo je bilo treba zavrniti in sodbo potrditi po 353. členu ZPP.