Jedro

V primerih, ko je državljan tretje države že vložil prošnjo za azil v eni od držav članic, namreč ne gre za ugotavljanje dejanskega stanja oziroma preverjanja okoliščin, ki so pomembne za odločitev o vlogi za azil, ampak zgolj za določitev pristojnosti določene države za obravnavanje prošnje za azil na podlagi kriterijev v Uredbi Sveta (ES) št. 343/2003 z dne 18.2.2003.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000 - ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 28.2.2005, s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z navedenim sklepom odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za azil, ker bo predan v Republiko Madžarsko, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje po proučitvi izpodbijanega sklepa in po vpogledu v upravne spise ugotavlja, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Po presoji sodišča prve stopnje pa so pravilni in utemeljeni tudi razlogi, ki jih je za svojo odločitev navedla tožena stranka. Zato je sodišče prve stopnje v celoti sledilo utemeljitvi izpodbijanega sklepa, v katerem tožena stranka ugotavlja za svojo odločitev bistvene pravno relevantne okoliščine v skladu s podatki predloženih upravnih spisov ter navaja pravno podlago in razloge, ki, glede na ugotovljeno dejansko stanje, narekujejo izpodbijano odločitev. Zato se sodišče prve stopnje nanje tudi v celoti sklicuje na podlagi 2. odstavka 67. člena ZUS. Glede tožbenih navedb pa sodišče prve stopnje meni, da niso utemeljene. Po presoji sodišča prve stopnje tožena stranka v obravnavanem primeru ni kršila pravil postopka. Tožnik pa po mnenju sodišča prve stopnje nima dejanske podlage za trditev, da je tožena stranka z izpodbijanim sklepom zavrnila njegovo vlogo za azil, saj nasprotno izhaja iz izpodbijanega sklepa, da o tožnikovi vlogi namreč tožena stranka sploh še ni meritorno odločila, pač pa je njena odločitev v konkretnem primeru zgolj procesne narave. To je povsem jasno razvidno tako iz izreka, kot tudi iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, ne le iz njegovega poimenovanja (sklep), ki pa tudi sicer določno in jasno opredeljuje procesno-pravno naravo izpodbijanega upravnega akta. Na odločitev sodišča prve stopnje ne morejo vplivati tožbene trditve, da je bil tožnik predhodno že izgnan iz Republike Madžarske v Republiko Slovenijo ter da je bil v Republiki Madžarski tožnik preganjan, ker jih sodišče prve stopnje šteje za nedopustne tožbene novote (3. odstavek 14. člena ZUS), saj tožnik niti ne zatrjuje, da teh navedb ne bi imel prej možnosti podati v postopku pred toženo stranko.

Tožnik pa tudi sicer niti ne pojasni, zakaj je v tem delu spremenil svojo izjavo, ki jo je podal ob vložitvi prošnje za azil na predpisanem obrazcu pri toženi stranki dne 25.1.2005, ko je navedel, da mu - razen Hrvaške, niso znane države tranzita. Zato te tožnikove izjave v tožbi, podani po tožnikovi pooblaščenki, sodišče prve stopnje šteje za neverodostojne.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

Tožnik v pritožbi zoper izpodbijano sodbo ponavlja tožbene navedbe in še dodaja: Postopanje tožene stranke je bilo napačno, saj je zaprosil za azil v Republiki Sloveniji in bi mu bile na Madžarskem njegove pravice ponovno kršene ter bi bil ponovno izpostavljen preganjanju. Če bi ga sodišče prve stopnje zaslišalo, bi bilo dejansko stanje razjasnjeno do te stopnje, da bi lahko ugotovilo, da je Republika Slovenija tista, ki mora obravnavati njegovo prošnjo za azil, kot tudi, da mu na Madžarskem grozi preganjanje. Zato je dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Ker ga sodišče prve stopnje ni zaslišalo, čeprav je to v tožbi predlagal, je storjena bistvena kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in je že zaradi tega treba izpodbijano sodbo razveljaviti. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi ter izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbi v celoti ugodi in odpravi izpodbijani sklep ter vrne zadevo toženi stranki v nov postopek, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in naloži sodišču prve stopnje ponovno obravnavanje in odločanje.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je odločitev tožene stranke v konkretnem primeru zgolj procesne narave, kar je povsem jasno razvidno tako iz izreka, kot tudi iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, ne le iz njegovega poimenovanja (sklep), pač pa tudi iz utemeljitve, ki tudi sicer določno in jasno opredeljuje procesno-pravno naravo izpodbijanega sklepa.

Po presoji pritožbenega sodišča je pravilno sklepanje sodišča prve stopnje, da na odločitev sodišča ne morejo vplivati tožbene trditve, ki jih tožnik ponavlja v pritožbi, da je bil tožnik predhodno že izgnan iz Republike Madžarske v Republiko Slovenijo ter da je bil v Republiki Madžarski tožnik preganjan, ker jih sodišče prve stopnje šteje za nedopustne tožbene novote (3. odstavek 14. člena ZUS).

Tožnik namreč niti ne zatrjuje, da teh navedb ne bi imel prej možnosti podati v postopku pred toženo stranko, pa tudi sicer niti ne pojasni, zakaj je v tem delu spremenil svojo izjavo, ki jo je podal ob vlaganju prošnje za azil na predpisanem obrazcu pri toženi stranki dne 25.1.2005, ko je navedel, da mu - razen Hrvaške, niso znane države tranzita. Zato tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnikove izjave v tožbi, podani po tožnikovi pooblaščenki, kot tudi v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, tudi pritožbeno sodišče šteje za neverodostojne.

Sicer pa v obravnavani zadevi, kot izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, je Republika Madžarska po izpeljanem postopku, ki ga predvideva Uredba Sveta (ES), št. 343/2003 z dne 18.2.2003, o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države (Uradni list ES, št. L 50/8 z dne 25.2.2003 - Uredba 343/2003) sprejela odgovornost (pristojnost) za obravnavanje tožnikove prošnje za azil. Takšno dejansko stanje kaže, da gre v tem primeru za postopek ponovnega sprejema po Uredbi 343/2003. Pritožbeno sodišče je že v sodbi, št. I Up 1031/2004-3, navedlo, da Uredba 343/2003 ureja merila in kriterije za ravnanje držav članic, prosilcu pa ne daje pravice do izbire države članice, odgovorne za obravnavo njegove prošnje za azil. Zato v tem primeru po presoji pritožbenega sodišča tožnik ne more z uspehom zahtevati, v kateri državi članici naj se obravnava njegova prošnja za azil. V odnosu do vlagatelja prošnje za azil je pomembno pri tem le, kar Uredba 343/2003 tudi posebej določa, da je prosilec za azil obveščen o tem, da bo njegovo prošnjo obravnavala druga država članica in o predaji državi članici, ki je prevzela odgovornost, kar pa je tožena stranka v obravnavanem primeru tudi storila. Svojo ugotovitev glede ponovnega sprejema prosilca za azil v Republiko Madžarsko je pravilno oprla na določbe 20. člena Uredbe 343/2003, ki med drugim tudi določajo, da mora država članica, ki daje zahtevo za ponovni sprejem prosilca za azil, obvestiti prosilca o odločitvi glede njegovega ponovnega sprejema v odgovorno državo članico in tudi o roku za predajo (točka(e) 1. odstavka). Glede na navedeno, tožnikov predlog v tožbi zoper izpodbijani sklep, naj njegovo prošnjo za azil obravnava Republika Slovenija, na določitev odgovorne države po določbah Uredbe 343/2003 ne more vplivati.

Ker v postopku ponovnega sprejema po Uredbi 343/2003, za kar gre v obravnavanem primeru, po presoji pritožbenega sodišča niso pomembne okoliščine, ki se nanašajo na razloge za priznanje azila, tožnikove tožbene in pritožbene navedbe glede takšnih okoliščin niso upoštevne. V primerih, ko je državljan tretje države že vložil prošnjo za azil v eni od držav članic, namreč ne gre za ugotavljanje dejanskega stanja oziroma preverjanja okoliščin, ki so pomembne za odločitev o vlogi za azil, ampak zgolj za določitev pristojnosti določene države za obravnavanje prošnje za azil na podlagi kriterijev, določenih v Uredbi 343/2003. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano 1. točko izreka sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.