Jedro

V zadevi je presojana pravilnost procesnega ravnanja sodišča druge stopnje, ki je ob upoštevanju novejše sodne prakse pritožbi tožeče stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v njeno korist.

V času izdaje prvostopenjske sodbe je bila ustaljena sodna praksa sodišč, tudi Vrhovnega, drugačna. Revidentka se v odgovoru na pritožbo do stališč, izoblikovanih v kasneje oblikovani sodni praksi, ni mogla izreči. Pritožbeno sodišče pa ji tega tudi ni omogočilo v pritožbenem postopku z uporabo ene od možnosti, ki jih ponuja drugi odstavek 351. člena Zakona o pravdnem postopku. Odločitev o pritožbi je vseeno utemeljilo s stališči novejše sodne prakse Vrhovnega sodišča, ki je sledilo stališčem Sodišča EU o razlagi Direktive 93/13/EGS o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah, da gre pri kreditih v tuji valuti ob neustrezno opravljeni pojasnilni dolžnosti praviloma za nepošten pogodbeni pogoj. Pri tem je vprašanje, ali je bila ustrezno opravljena pojasnilna dolžnost banke, ključnega pomena za presojo nepoštenosti spornega pogodbenega pogoja.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Tožnik kot kreditojemalec in zastavitelj je 21. 3. 2007 sklenil s toženko kot banko pogodbo, katere predmet je bil dolgoročni namenski kredit z valutno klavzulo v višini 141.237,00 CHF in rokom vračila v 360-ih mesečnih anuitetah. Predmet spora v tej zadevi je ugotovitev ničnosti te kreditne pogodbe in notarskega zapisa z dne 4. 6. 2007 ter neveljavnosti vknjižbe hipoteke na podlagi notarskega zapisa sporazuma o zavarovanju denarne terjatve skupaj z zaznambo neposredne izvršjivosti tega notarskega zapisa in njen izbris.

2.Sodišče prve stopnje je z delno sodbo tožbeni zahtevek zavrnilo. Ob upoštevanju stališč iz prakse Vrhovnega in Ustavnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustavno sodišče) je presodilo, da je toženka pomanjkljivo opravila svojo pojasnilno dolžnost. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je ugotovilo, da toženka ni podala informacij zadostne intenzivnosti, saj je dala le splošna opozorila, da tečaj in obrestna mera lahko zanihata, ne pa tudi, da je višina končnega zneska kredita odvisna od dveh negotovih spremenljivk (valutni tečaj in variabilna obrestna mera LIBOR), katerih tveganost je neomejena. Pri oceni nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe je predvsem presojalo, ali je banka ravnala v dobri veri in ali obstoji znatno neravnotežje med pravicami in obveznostmi strank. Ker v ravnanju toženke ni zaslediti zavajanja ali špekulativnih namenov, ji ni moč očitati kršitve vestnosti in poštenja v smislu 5. člena Obligacijskega zakonika. V trenutku sklepanja pogodbe med obveznostmi strank ni bilo neravnotežja; znatno neravnotežje v smislu večjega bremena za tožnika, ker je anuiteta v CHF zanj postala višja, je nastopilo šele kasneje.

3.Sodišče druge stopnje je tožnikovi pritožbi ugodilo in delno sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Izpostavilo je, da je Vrhovno sodišče po izdaji delne sodbe sodišča prve stopnje, ob upoštevanju sodne prakse Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) in Ustavnega sodišča, svoja stališča revidiralo. Pritrdilo je presoji sodišča prve stopnje o nezadostni pojasnilni dolžnosti toženke glede na ugotovljene okoliščine konkretnega primera. Poudarilo je, da mora banka pri dolgoročnih kreditih v tuji valuti kreditojemalce opozoriti, da je bodoče gibanje tečaja popolna neznanka in so možne tudi velike spremembe tečaja, ki jim lahko bistveno otežijo odplačevanje kredita.

4.Vrhovno sodišče je s sklepom II Dor 61/2024 z dne 19. 6. 2024 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je bilo sodišče druge stopnje v konkretnem primeru — zaradi bistvenih sprememb relevantne sodne prakse dolžno izvesti pritožbeno obravnavo oziroma bilo dolžno pravdni stranki pozvati, da se izjavita o spremenjeni razlagi materialnega prava in v zvezi s tem podata tudi nova dejstva in nove dokaze, ki so glede na spremenjeno vsebino materialnega prava relevantni oziroma ali bi moralo pravdni stranki povabiti na sejo?

5.Toženka v reviziji poudarja, da je bila delna sodba sodišča prve stopnje izdana 16. 1. 2023. Odgovor na pritožbo je vložila 26. 4. 2023, tj. preden je sploh lahko vedela, da je prišlo do spremembe sodne prakse Vrhovnega sodišča oziroma pred objavo sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023. Svojo procesno argumentacijo v prvostopenjskem in pritožbenem postopku je gradila na ustaljeni praksi višjih sodišč in Vrhovnega sodišča, kot je obstajala v relevantnem obdobju in se je nanjo zanesla. Sodba sodišča druge stopnje, izdana brez izvedbe pritožbene obravnave, toženki neposredno očita, da ni podala trditev, s katerimi bi dokazovala izpolnjenost pojasnilne dolžnosti, kot se je izoblikovala v novejši sodni praksi. S tem je sodišče druge stopnje ravnalo v nasprotju z drugim odstavkom 351. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in 285. členom ZPP ter 22., 23. in 25. členom Ustave Republike Slovenije ter zagrešilo kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Če bi vedela za zmotnost materialnopravnega izhodišča presoje prvostopenjskega sodišča, bi prilagodila navedbe v odgovoru na pritožbo, predlagala dodatne dokaze ali ponovno izvedbo že izvedenih dokazov ter dokazala, da je izpolnila pojasnilno dolžnost. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj reviziji ugodi, sodbo sodišča druge stopnje in delno sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje, podredno, naj razveljavi sodbo sodišča druge stopnje in zadevo vrne v sojenje (drugemu) senatu sodišča druge stopnje.

6.Tožnik v odgovoru na revizijo nasprotuje revizijskim navedbam in Vrhovnemu sodišču predlaga, naj revizijo zavrne. Poudarja, da je Ustavno sodišče na podlagi prakse SEU že dobro leto pred delno sodbo sodišča prve stopnje v odločbi Up‑14/21 z dne 13. 1. 2022 izpostavilo relevantna stališča za sojenje, in sicer glede vsebine standarda pojasnilne dolžnosti ter glede (ne)poštenosti pogodbenega pogoja. Tožnik se je v postopku pred sodiščem prve stopnje obsežno skliceval na stališča Ustavnega sodišča iz citirane odločbe, ki jih je v obrazložitvi delne sodbe povzemalo tudi sodišče prve stopnje. Zato toženka glede materialnopravnih izhodišč ni bila v položaju presenečenja, svoj procesni položaj v pravdi pa je lahko prilagodila relevantnim izhodiščem za sojenje tudi glede dejanskega stanja. Izpostavlja stališča iz sklepov Vrhovnega sodišča II Ips 201/2017 z dne 7. 5. 2018 in II Ips 141/2017 z dne 18. 10. 2018, ki so skladna sedanji praksi tega sodišča.

7. Revizija je utemeljena.

8. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano odločbo v tistem delu in glede tistih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP) in pravni problem, v okviru dopuščenih vprašanj, obravnava izhajajoč iz razlogov, ki so navedeni v reviziji.

9. Predmet presoje v obravnavani zadevi je pravilnost procesnega ravnanja sodišča druge stopnje, ki je ob upoštevanju novejše sodne prakse tožnikovi pritožbi ugodilo in delno sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v korist potrošnika. Primerljiv procesni položaj je Vrhovno sodišče že večkrat obravnavalo.

10. V sodni praksi Vrhovnega sodišča o potrošniških pogodbah v CHF je v letu 2023 prišlo do bistvene nadgraditve dotedanjih stališč. Že prejšnja praksa je sicer poudarjala pomen pojasnilne dolžnosti banke glede obstoja valutnega tveganja, a sklep, da banka ni zadostila svoji pojasnilni obveznosti, je v novejši praksi - od odločbe II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023, ki jo izpostavljata obe stranki in sodišče druge stopnje - drugačen. Bistvo spremenjene prakse kratko povzema 10. točka obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča II Ips 58/2024 z dne 22. 1. 2025.

11. Toženka utemeljeno opozarja, da je bila v času, ko je bila izdana delna sodba sodišča prve stopnje, ustaljena sodna praksa sodišč, tudi Vrhovnega, drugačna. V odgovoru na pritožbo se do stališč, izoblikovanih v kasneje oblikovani sodni praksi, ni mogla izreči. Sodišče druge stopnje je, ne da bi toženki omogočilo izjavo v pritožbenem postopku z uporabo ene od možnosti iz drugega odstavka 351. člena ZPP, odločitev o pritožbi utemeljilo s stališči novejše sodne prakse Ustavnega sodišča in Vrhovnega sodišča, ki je sledilo stališčem SEU o razlagi Direktive 93/13/EGS o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah. Zakonske predpostavke iz 23. člena in štirih alinej prvega odstavka 24. člena ZVPot je treba upoštevati kot samostojne in neodvisne zakonske pogoje za presojo, pri čemer že obstoj odločilnih dejstev, ki se podrejajo zgolj enemu od teh pogojev, zadošča za presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja.

12. Ob navedenih nosilnih argumentih v drugostopenjski sodbi ni mogoče pritrditi tožniku, da je imela toženka možnost ustrezno dopolniti procesno gradivo že v postopku pred izdajo prvostopenjske delne sodbe. Bistveno je, da toženki ni bila dana možnost, da se opredeli do novih stališč Vrhovnega sodišča, na katerih temeljijo nosilni razlogi sodišča druge stopnje, oziroma do spremenjene sodne prakse v slovenskem pravnem redu. Tega ne more spremeniti okoliščina, da se je tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje skliceval na sodbo SEU C‑186/16 z dne 20. 9. 2017. V njej se je SEU sicer med drugim res opredelilo, kakšna morata biti obseg in vsebina pojasnilne dolžnosti banke, a nosilni argumenti, na katere se opira sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi o nepoštenosti pogodbenega pogoja vezanosti kredita na tujo valuto CHF (6. do 8. točka obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje), so se izoblikovali šele v novejši slovenski sodni praksi, zlasti v zadevi II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023.

13. Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje je tako pritrdilen. Utemeljen je revizijski očitek toženke, da je bila prikrajšana za izjavo o drugačni materialnopravni podlagi, na kateri temeljijo nosilni razlogi sodišča druge stopnje, in ji je bila v zvezi s tem odvzeta možnost, da poda nove trditve o dejstvih in predlaga nove dokaze, ter se opredeli do novih pravnih vprašanj.

14. Zaradi ugotovljene procesne kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP reviziji ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje. Dodatni napotki niso potrebni.

15. Vrhovno sodišče ni sledilo toženkinemu predlogu, da se zadeva v novem sojenju dodeli drugemu senatu, saj toženka tega ni utemeljila in tudi sicer za tako postopanje ni našlo razlogov.

16. Če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

17. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------

Op. št. (1)Sklicevanje na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023 (točke 68 - 72 obrazložitve).

Op. št. (2)Pri tem izpostavlja odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023, II Ips 49/2023 z dne 18. 10. 2023 in II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023.

Op. št. (3)Sklepi Vrhovnega sodišča II Ips 42/2024 z dne 2. 10. 2024, II Ips 54/2024 z dne 18. 12. 2024, II Ips 71/2024 z dne 15. 1. 2025, II Ips 58/2024 z dne 22. 1. 2025, II Ips 57/2024 z dne 7. 2. 2024 in II Ips 6/2025 z dne 12. 3. 2025.

Op. št. (4)Prim. sklep Vrhovnega sodišča II Ips 201/2017 z dne 7. 5. 2018 in številne druge odločbe.

Op. št. (5)Tej odločbi so sledile odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023, II Ips 49/2023 z dne 18. 10. 2023, II Ips 56/2023 z dne 18. 10. 2023, II Ips 52/2023 z dne 16. 11. 2023, II Ips 72/2023 z dne 22. 11. 2023 in II Ips 37/2023 z dne 20. 3. 2024.

Bistvo spremenjene prakse je v a) zaostreni vsebini pojasnilne dolžnosti, zlasti upoštevaje pri tem kontekst konkretnih pogodbenih bremen v potrošnikovem življenju; b) stališču, da so razlogi v štirih alinejah prvega odstavka 24. člena ZVPot, ki utemeljujejo sklep o nepoštenosti pogodbenega pogoja, določeni alternativno; ter c) razlikovanju med (ne)napovedljivostijo konkretnega trenutka in vzroka (dogodka) za znatno spremembo valutnega tečaja na eni strani ter med zavedanjem splošne tveganosti, da lahko pride do znatnih oscilacij valutnega para na drugi strani.

Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah, Uradni list Evropskih skupnosti, L 95/29, 21. 4. 1993.

Točke 6 - 9 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje.

Sklicevanje na odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023 in II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023.

Sklicevanje na odločbi Up-317/21 z dne 8. 9. 2022 (točka 13 obrazložitve) in Up‑54/19 z dne 6. 7. 2023 (točka 20 obrazložitve).

Sodba Vrhovnega sodišča II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023.

"Člen 4(2) Direktive 93/13 je treba razlagati tako, da se z zahtevo, da mora biti pogodbeni pogoj določen v jasnem in razumljivem jeziku, predpostavlja, da morajo pri kreditnih pogodbah finančne ustanove posojilojemalcem posredovati informacije, ki morajo zadostovati za sprejetje poučenih in preudarnih odločitev. Ta zahteva pomeni, da potrošnik pogoj, na podlagi katerega je treba posojilo vrniti v isti tuji valuti, v kateri je bilo sklenjeno, razume tako formalno in slovnično kot tudi glede njegovega dejanskega obsega, tako da je povprečni potrošnik, ki je normalno obveščen, razumno pozoren in preudaren, lahko ne le seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, v kateri je bilo sklenjeno posojilo, temveč tudi zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za njegove finančne obveznosti. V zvezi s tem mora potrebna preverjanja opraviti nacionalno sodišče."

Sodišče druge stopnje se na to zadevo izrecno sklicuje v opombah 2 in 4 sodbe.