Jedro

Tožnik je kršil 7. člen Pravilnika o strokovni usposobljenosti izvršilnih železniških delavcev, ki določa minimalne pogoje za vključitev v teoretično usposabljanje za delovno mesto izvršilnega železniškega delavca in za delovno mesto izvršilnega železniškega delavca na industrijskem tiru, saj je za osebo A.A. ugotovljeno, da teh pogojev ni izpolnjevala (oseba je imela osnovnošolsko izobrazbo, po Pravilniku pa je pogoj za pristop k teoretičnem usposabljanju za vzdrževalca prog, objektov in opreme proge uspešno zaključen izobraževalni program tehniške gimnazije oz. srednje strokovne izobrazbe gradbeni ali geodetski tehnik). Tako ima prav varnostni organ, da navedeni osebi tožnik ne bi smel dovoliti pristopa k usposabljanju in izdati potrdil. Utemeljen je tudi očitek kršitve točke 1. šestega odstavka 6. člena Pravilnika, kjer je med organizacijskimi pogoji za opravljanje dejavnosti subjekta med drugim predpisan „stalen nadzor in hranjenje dokumentacije nad dejavnostmi, povezanimi z usposabljanjem, izpopolnjevanjem in preverjanjem“. Kolikor tožnik ne hrani potrdil o izobrazbi kandidatov oz. niti nima o tem nobene evidence, po presoji sodišča tudi nima o tem stalnega nadzora.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Javna agencija za železniški promet Republike Slovenije (v nadaljevanju AŽP ali tudi varnostni organ) na podlagi točke 14 prvega odstavka 24. člena Zakona o železniškem prometu (v nadaljevanju ZZelP) po uradni dolžnosti na podlagi izvedenega nadzora nad izvajanjem dejavnosti 31. 3. 2016 in 7. 4. 2016 tožniku začasno, in sicer za 60 dni šteto od pravnomočnosti odločbe, preklicala pooblastilo in je s tem začasno prenehal tožniku status subjekta usposabljanja in preverjanja usposobljenosti izvršilnih železniških delavcev, razen izvršilnih železniških delavcev na delovnih mestih strojevodja in voznik progovnih vozil, podeljen z odločbo 375105-1/2015 ZP11 - 03106 z dne 21. 12. 2015 (točka 1 izreka). O stroških postopka bo izdan poseben sklep (točka 2 izreka). Iz obrazložitve je razvidno, da tožnik vse od leta 2012 na trgu izvaja dejavnost subjekta usposabljanja in subjekta preverjanja usposobljenosti izvršilnih železniških delavcev v skladu z določbami 74. člena Zakona o varnosti v železniškem prometu (v nadaljevanju ZVZelP) in prvim odstavkom 5. člena Pravilnika o strokovni usposobljenosti izvršilnih železniških delavcev (v nadaljevanju Pravilnik). Za izvajanje dejavnosti je varnostni organ od leta 2012 izdal več pravnomočnih odločb o priznanju statusa subjekta usposabljanja in preverjanja oziroma o dodelitvi statusa subjekta izobraževanja, kot jih navaja. Na podlagi odločbe z dne 21. 12. 2015 tožnik izvaja dejavnost subjekta usposabljanja in preverjanja usposobljenosti izvršilnih železniških delavcev, izvzemši izvršilne železniške delavce na delovnih mestih strojevodja in voznik progovnih vozil za čas do 30. 6. 2017. 2. Varnostni organ je opravil nadzor nad dejavnostmi tožnika v letu 2015, ki ga je nato razširil tudi za leto 2016. Tožniku je v postopku naložil, da mora zagotoviti vso dokumentacijo vseh opravljenih usposabljanj in preverjanj izvršilnih železniških delavcev, vključno s popolnim seznamom. Na prvi dopis z dne 9. 3. 2016 o nadzoru se tožnik ni odzval. O nadzoru sta sestavljena dva zapisnika (31. 3. 2016 in 7. 4. 2016). Na nadzoru 31. 3. 2016 je varnostni organ med drugim ugotovil, da tožnik preverja minimalne pogoje za vključitev v teoretično usposabljanje, določene v 7. členu Pravilnika, s vpogledom v ustrezne listine pred pričetkom usposabljanja oziroma preverjanja. Od kandidatov ne zahteva fotokopij potrdil o izobrazbi, ker jih nekateri kandidati zaradi varovanja osebnih podatkov ne želijo izročiti. Od tožnika je varnostni organ zahteval pojasnilo, na kakšen način je zagotovljeno, da je komisija sestavljena tudi s strani upravljavca. Tožnica je pojasnila, da gre za nadzor, ki je v pristojnosti delodajalca oziroma lastnika in se zavezala predložiti dokazila, da je član komisije pooblaščen s strani upravljavca, česar v postopku ni dostavila. Iz poizvedb, ki jih je opravil varnostni organ, izhaja, da oseba A.A., ki se je usposabljala za delovno mesto izvršilnega železniškega delavca: „vzdrževalec prog, objektov in opreme proge“ nima izobrazbe za pristop, kot se zahteva po 7. členu Pravilnika. Varnostni organ tožniku očita kršitev 1. točke šestega odstavka 6. člena Pravilnika, ker ne hrani dokumentacije za dokazovanje pogojev za pristop k usposabljanju ter ne izvaja stalnega nadzora pri izvajanju dejavnosti ter 5. točke petega odstavka 10. člena Pravilnika, ker v komisijo ni imenovan predstavnik upravljavca (za štiri kandidate). Tožnik ni pristojen za imenovanje komisije za preverjane praktične usposobljenosti kandidatov in nima pooblastil izdajati potrdila po 40. členu Pravilnika, kot jih navaja. To je delodajalčeva pristojnost, ki se ne more prenesti s pravnim poslom. Tožniku varnostni organ očita neodzivnost pri nadzoru.

3. Ministrstvo za infrastrukturo se z odločitvijo varnostnega organa strinja. Začasen odvzem pooblastila je izdal stvarno pristojen organ. Subjekt usposabljanja je dolžan hraniti vso dokumentacijo za vstopne pogoje, s čemer izkazuje, da je kandidat primeren za izobraževanje. Zakon o varstvu osebnih podatkov govori o obdelovanju podatkov, pristojni organ pa teh podatkov ne obdeluje, temveč mora hraniti dokumentacijo, na podlagi katere lahko kandidati sploh pristopijo k usposabljanju.

4. Tožnik izpodbija navedeno odločitev. Očita stvarno nepristojnost varnostnega organa in nepravilno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, nepravilno uporabo materialnega prava in kršitev pravil postopka. Tožnik se ni mogel izjasniti o ključnih dejstvih, kršena je pravica do izjave. Odločba združeno obravnava dva ločena nadzora, ki se nanašata na dejavnosti, ki jih tožnik izvaja na podlagi dveh različnih pooblastil za podobne dejavnosti, ki nista kontinuirani in sta izdani na podlagi dveh različnih vlog. Navaja 24. člen in 25. člen ZZelP, 11. točko prvega odstavka 24. člena ZZelP ter organizacijske pogoje iz 6. člena Pravilnika, ki jih citira. Tožnik vsaki dve leti zagotovi neodvisno zunanje ocenjevanje kakovosti in ga predloži varnostnemu organu v pregled. Varnostni organ je pristojen le za zagotavljanje, da se stalen nadzor izvaja in za oceno poročila o stalnem nadzoru, ne pa za inšpekcijski nadzor nad delovanjem v skladu s predpisi. Gre za širjenje pristojnosti. Navaja primer Javne agencije Republike Slovenije za varnost prometa ter se sklicuje na Zakon o voznikih (ZVoZ-1), po katerem je agencija pooblaščena le za strokovni nadzor, inšpekcijski nadzor pa izvaja inšpektor. Po mnenju tožnika varnostni organ ni pojasnil pravne podlage za pooblastilo za opravljanje nadzora.

5. Glede vodenja upravnega postopka navaja, da gre za dva ločena postopka. Prvi nadzor za leto 2015 se je opravil 31. 3. 2016 nad dejavnostmi, ki jih je tožnik kot subjekt opravil na podlagi že pretečene odločbe. Drugi nadzor za leto 2016 je bil opravljen 7. 4. 2016, o čemer je bil tožnik obveščen šele z dopisom 4. 4. 2016 in gre za kršitev osemdnevnega roka iz 2. točke 102. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Postopka bi se morala voditi ločeno. O zaključenem postopku bi morali biti izdani dve odločbi. Obvestilo o nadzoru in zapisnik o nadzoru nista v skladu z ZUP. Varnostni organ tožnika ni poučil o njegovih pravicah. V primeru nejasnosti bi moral organ stranki v postopku pred izdajo odločbe omogočiti, da se izjasni o dejstvih. Navaja 9. člen in 8. člen ZUP. Varnostni organ je izdal odločbo na podlagi 14. točke 24. člena ZZelP, ki ga citira, ne navaja pa, na kateri podlagi je opravil nadzor. Moral bi upoštevati 74. člen ZVZelP. Določba 14. točke prvega odstavka 24. člena ZZelP AŽP ne daje prostih rok za odvzem pooblastila, ampak mora za to obstajati utemeljena pravna podlaga.

6. Dejansko stanje je napačno ugotovljeno. Ne strinja se z ugotovljenimi protipravnostmi. Navaja, da je prevzel v usposabljanje za dodaten poklic izvršilnega železniškega delavca po nalogu delodajalca, ki slednjemu zagotovi tudi praktično usposabljanje in preverjanje iz praktične usposobljenosti ter o tem izda spričevalo ter ga razporedi na delovno mesto, in da bi varnostni organ torej moral nadzor izvajati pri delodajalcu. Če pa se mu je pojavil dvom pri izpolnjevanju pogojev za pristop k usposabljanju vseh ostalih, bi moral preveriti izobrazbeni pogoj ostalih udeležencev usposabljanj. Očitana nepravilnost ravnanja subjekta, ne glede na njegovo dejansko odgovornost, nima pravne podlage v zakonu (zakon ministra pooblašča le za podrobnejše določanje načina, pogojev in rokov za izvajanje strokovnega usposabljanja, ne pa tudi za določitev vstopne izobrazbe za posamezne poklice, ne navaja, kdo nadzira minimalni izobrazbeni pogoj. Nima sankcij in tudi če bi očitek varnostnega organa zdržal, gre za prekršek neznatnega pomena. Varnostni organ ne pojasni, po katerem zakonu bi tožnik moral hraniti dokumentacije o izpolnjevanju pogojev kandidatov za pristop k izpitu. Tožnik je večkrat opozarjal na Zakon o varstvu podatkov. Sklicuje se na odgovor Informacijskega pooblaščenca z dne 22. 6. 2016, ki ga prilaga.

7. S strani tožnika je bila varnostnemu organu predložena vsa dokumentacija o vseh usposabljanjih, z navedbo časa in trajanja, razdelanimi učnimi programi po času in datumu izvedbe, z zapisniki ter drugimi podrobnostmi, vodenimi transparentno, jasno, s seznami udeležencev, ki vsebujejo ime in priimek udeleženca usposabljanja in naziv delodajalca. Glede trditve varnostnega organa, da je potrdilo o izobrazbi kandidata temeljna dokumentacija glede dejavnosti usposabljanja, ki bi jo tožnik moral hraniti, se sklicuje na 8. člen Zakona o varstvu podatkov. Navaja, da je udeleženec napoten na usposabljanje s strani delodajalca, ki hrani osebne podatke in da bo udeleženec praktično preverjanje opravil pri delodajalcu in da bo spričevalo izdal delodajalec.

8. Glede očitka kršitve 5. točke petega odstavka 10. člena Pravilnika, ker je tožnikov predstavnik sodeloval v komisiji, v katero naj ne bi bil imenovan predstavnik upravljavca, tožnik meni, da je varnostni organ prekoračil pooblastila, saj nadzoruje dejavnost, ki jo tožnik ne izvaja na podlagi odločbe o imenovanju subjekta, ampak gre za dejavnost delodajalca. Tožnik v tem primeru nastopa kot pravna oseba, ki po pogodbi izvaja storitve svetovanja in zastopanja za delodajalca na prostem trgu in ne kot pooblaščen subjekt. Nadzor se v tem delu lahko opravlja le pri delodajalcu. Tožnik se ne strinja z razlogi varnostnega organa, da je sodelovanje v komisiji pristojnost, ki se ne more prenesti s pravnim poslom. Po 3. členu Pravilnika delodajalec pomeni upravljavca, prevoznika ali lastnika industrijskega tira, ki na podlagi pogodbe o zaposlitvi zaposluje ali na podlagi pogodbe najame delavca na delovnem mestu izvršilnega železniškega delavca ali izvršilnega železniškega delavca na industrijskih tirih. Neutemeljena je trditev, da predstavnika delodajalca lahko predstavljajo zgolj redno ali pogodbeno zaposleni predstavniki. Tožnik utemeljuje napačno ugotovitev varnostnega organa, pri čemer se sklicuje na razloge toženke (5. in 6. odstavek na 3. strani pritožbene odločbe), da varnostni organ za te primere ne daje pooblastila in da zato tudi ni pristojen za nadzor nad izpolnjevanjem pogojev. V tem primeru je za nadzor pristojen inšpektorat pristojen za promet. 9. Glede neodzivnosti pri nadzoru, ker ni sledil zahtevam varnostnega organa po predložitvi listin o izobrazbi za imenovane kandidate, in ni predložil ustreznih dokazil, tožnik navaja, da ne zbira, obdeluje ali hrani osebnih podatkov udeležencev, ker za to nima pravne podlage, kar utemeljuje z mnenjem Informacijskega pooblaščenca. Izvršena je kršitev četrtega odstavka 146. člena ZUP. Neutemeljena je očitek varnostnega organa, ki se nanaša na neodzivnost tožnika v postopku. Gre za prekoračenje pristojnosti varnostnega organa in zlorabo pravic varnostnega organa. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi, in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

10. Toženka je posredovala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

11. Tožba ni utemeljena.

12. Po pregledu spisa in izpodbijane odločbe sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Pravilni in skladni z zakonom so tudi razlogi za odločitev, tako tisti, s katerimi obrazloži svojo odločitev organ prve stopnje, kot tudi tisti, s katerimi jo obrazloži pritožbeni organ, ki je tudi odgovoril na pritožbene navedbe. Kolikor so tožbeni ugovori vsebinsko enaki pritožbenim, se sodišče, da ne bi prišlo do ponavljanja, po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje sklicuje.

13. Po presoji sodišča je v obravnavanem primeru pravilno uporabljena določba 14. točke prvega odstavka 24. člena ZZelP. Po navedeni določbi varnostni organ med drugim opravlja naslednje naloge: izdaja, začasni preklic in odvzem pooblastila subjektom usposabljanja in subjektom preverjanja v skladu z zakonom, ki ureja varnost v železniškem prometu. ZZelP v prvem odstavku med drugim določa namen zakona, ki je tudi določanje nalog in pristojnosti varnostnega organa. Varnostni organ je po 31. točki 2. člena ZZelP (pomen izrazov) organ, pristojen za naloge v zvezi z varnostjo v železniškem prometu v skladu s tem zakonom in zakonom, ki ureja varnost železniškega prometa.

14. Po 74. členu ZVZelP morajo biti izvršilni železniški delavci za dela, ki jih bodo opravljali v železniškem prometu, strokovno usposobljeni in se morajo stalno strokovno izpopolnjevati. Njihova strokovna usposobljenost se mora redno in izredno preverjati z izpiti. Tožnik je kot subjekt usposabljanja po 23. točki 2. člena ZZelP pravna ali fizična oseba, ki jo varnostni organ pooblasti za izvajanje postopkov strokovnega usposabljanja, izpopolnjevanja in preverjanja usposobljenosti delavcev za delovno mesto izvršilnega železniškega delavca.

15. Strokovno usposabljanje vsebuje: - teoretično in praktično usposabljanje ter izpopolnjevanje za delovna mesta izvršilnih železniških delavcev in izvršilnih železniških delavcev na industrijskih tirih, - teoretično in praktično usposabljanje ter izpopolnjevanje iz prejšnje alineje in usposabljanje iz vsebin splošnega strokovnega znanja za delovno mesto strojevodja in voznik progovnih vozil (drugi odstavek 74. člena ZVZelP). Po tretjem odstavku 74. člena ZVZelP usposabljanje iz vsebin splošnega strokovnega znanja, teoretično usposabljanje in teoretično izpopolnjevanje izvajajo subjekti usposabljanja, ki jih z upravno odločbo določi varnostni organ. V obravnavani zadevi je tožnik imetnik takšnih odločb varnostnega organa, kar v zadevi ni sporno, ena od njih je tudi odločba z dne 21. 12. 2015, ki velja do vključno 30. 7. 2017. Med drugim so pogoji za opravljanje dejavnosti subjekta določeni tudi 6. členu Pravilnika.

16. Sodišče ocenjuje, da je varnostni organ upravičen ocenjevati ali subjekt usposabljanja izpolnjuje pogoje za opravljanje dejavnosti subjekta iz 6. člena Pravilnika, ki jih mora subjekt izpolnjevati ves čas, ne le v času izdaje odločbe. Tožnikovo sklicevanje, da je varnostni organ prekoračil svoja pooblastila in da je pristojen za nadzor nad njegovo dejavnostjo, ki jo opravlja iz dodeljenega statusa subjekta usposabljanja v smislu 23. točke 2. člena ZZelP, prometni inšpektorat Republike Slovenije, pri čemer se sklicuje na 25. člen ZZelP, v obravnavanem primeru ni pravilno. Res je, da slednji po navedeni določbi izvaja inšpekcijski nadzor nad izvajanjem določb tega zakona in na njegovi podlagi izdanih podzakonskih predpisov in drugih splošnih aktov v skladu s tem zakonom in zakonom, ki ureja inšpekcijski nadzor. Vendar pa to ne pomeni, da varnostni organ nima pooblastila, da opravi nadzor nad delom subjekta, ki mu je podelil pooblastilo, tako kot pravilno navaja tudi toženka. Kolikor so tožbeni ugovori enaki pritožbenim, jih zato iz istih razlogov kot toženka, zavrača tudi sodišče. 17. V obravnavani zadevi ni sporno, da po osmem odstavku 74. člena ZVZelP preverjanje praktične usposobljenosti izvršilnih železniških delavcev, razen strojevodij in voznikov progovnih vozil, izvaja delodajalec, ki je upravljavec, prevoznik ali subjekt, ki zaposluje delavce na delovnem mestu izvršilnega železniškega delavca na industrijskih tirih. Tako kot navaja toženka, in poudarja tudi tožnik, varnostni organ za te primere ni pristojen za nadzor nad izpolnjevanjem teh pogojev, kar pa tudi ni predmet tega postopka.

18. Glede očitanih kršitev pa sodišče ugotavlja, da navedene kršitve izhajajo iz upravnih spisov in so v izpodbijani odločbi pojasnjene na način, da jih je mogoče preizkusiti. Tožnik glede očitanih kršitev tudi v tožbi ne navaja drugače, kot je navajal v postopku, do njegovih razlogov pa sta se pravilno opredelila tako varnostni organ kot toženka in se sodišče z njunimi razlogi strinja.

19. Po presoji sodišča je utemeljen očitek, da je tožnik kršil 7. člen Pravilnika, ki določa minimalne pogoje za vključitev v teoretično usposabljanje za delovno mesto izvršilnega železniškega delavca in za delovno mesto izvršilnega železniškega delavca na industrijskem tiru, saj je za osebo A.A. ugotovljeno, da teh pogojev ni izpolnjeval (oseba je imela osnovnošolsko izobrazbo, po Pravilniku pa je pogoj za pristop k teoretičnem usposabljanju za vzdrževalca prog, objektov in opreme proge uspešno zaključen izobraževalni program tehniške gimnazije oz. srednje strokovne izobrazbe gradbeni ali geodetski tehnik). Tako ima prav varnostni organ, da navedeni osebi tožnik ne bi smel dovoliti pristopa k usposabljanju in izdati potrdil, kot jih navaja.

20. Po presoji sodišča je utemeljen tudi očitek kršitve točke 1. šestega odstavka 6. člena Pravilnika, kjer je med organizacijskimi pogoji za opravljanje dejavnosti subjekta med drugim predpisan „stalen nadzor in hranjenje dokumentacije nad dejavnostmi, povezanimi z usposabljanjem, izpopolnjevanjem in preverjanjem“. Kolikor tožnik ne hrani potrdil o izobrazbi kandidatov oz. niti nima o tem nobene evidence, po presoji sodišča tudi nima o tem stalnega nadzora. Zakon o varstvu osebnih podatkov, ki se nanj sklicuje tožnik, v obravnavani zadevi, po presoji sodišča ne bi smel biti razlog, da tožnik ne bi mogel voditi dokumentacije in evidenc, kot mu jih nalaga v okviru pogojev za opravljanje dejavnosti subjekta 6. člen Pravilnika. Slednje pa izhaja tudi iz odločb, s katerim je tožniku podeljen status subjekta usposabljanja. Tudi po presoji sodišča je subjekt usposabljanja dolžan hraniti vso dokumentacijo za vstopne pogoje, s čemer izkazuje, da je kandidat primeren za izobraževanje.

21. Po presoji sodišča je pravilna ocena varnostnega organa, da je tožnik pri izvajanju komisijskega preverjanja praktične usposobljenosti po programu za delovno mesto „premikač na industrijskem tiru,“ kršil 5. točko petega odstavka 10. člena Pravilnika. Usposabljanje za navedeno delovno mesto po 10. členu Pravilnika obsega teoretično in praktično usposabljanje. Praktično usposabljanje vsebuje (med drugim) po navedeni točki opravljanje praktičnega izpita pred komisijo, ki jo sestavljajo predstavniki delodajalca in upravljavca in jo imenuje delodajalec, kar v obravnavanem primeru ni bilo spoštovano. V zadevi sicer ni sporno, da tožnik ni pristojen za imenovanje komisije za preverjanje praktične usposobljenosti kandidatov niti v tem primeru izdajati potrdila, ker gre za delodajalčevo pristojnost (40. člen Pravilnika). Razloge tožnika, da v tem poslu ne nastopa v vlogi subjekta usposabljanja, temveč da v tem primeru nastopa kot pogodbena stranka delodajalca, sta pravilno zavrnila tako varnostni organ kot toženka. Tudi po presoji sodišča te pristojnosti delodajalca po 40. členu Pravilnika ni mogoče prenašati s pravnim poslom na subjekt usposabljanja, kot napačno meni tožnik. V zadevi pa ni sporno, da je tožnik izdajal potrdila na podlagi 40. člena Pravilnika kot tudi sklepe o sestavi komisije. Zato je po presoji sodišča varnostni organ pravilno ugotovil, da gre za protipravno ravnanje tožnika.

22. Tožnik v postopku tudi ni opravičljivo odgovoril na očitke neodzivnosti, tako glede samega začetka nadzora kot tudi glede zagotovitve popolne dokumentacije vseh opravljenih usposabljanj in preverjanj izvršilnih železniških delavcev, pa tudi v tožbi ne navaja drugačnih (opravičljivih) razlogov, zato sodišče njegove tožbene ugovore zavrača. 23. Po presoji sodišča pravila postopka niso bila kršena, kot meni tožnik, ko navaja, da sta bila opravljena nadzora subjekta usposabljanja po dveh različnih odločbah in da biti zato morala biti opravljena dva ločena postopka. V zadevi ni sporno, da je varnostni organ izdal dva zapisnika, kar pomeni, da je ločeno obravnaval leto 2015 in 2016, kar izhaja tudi iz zapisnikov. Kakšno odločitev pa bo varnostni organ sprejel po opravljenih nadzorih, pa je v pristojnosti organa, ki pa mora v odločitvi pojasniti vse relevantne okoliščine na način, da jih je mogoče preizkusiti. Odločba je izdana skladno z zakonskimi določbami, po končanem ugotovitvenem postopku, in vsebuje vse sestavine po ZUP (210. člen), iz obrazložitve pa so razvidne posamezne kršitve, ki izhajajo iz zapisnikov o nadzoru in vse relevantne okoliščine, ki vplivajo na odločitev, s katerimi je bil tožnik v postopku seznanjen. Obrazložitev je skladna z 214. členom ZUP. Tožnik je imel možnost že v času izdelave zapisnika o nadzoru podajati odgovore na ugotovitve, kar je tudi izkoristil. Iz obeh zapisnikov nadzora, ki so sestavni del upravnih spisov, je na eni strani zapisnika razvidna ugotovitev varnostnega organa in na drugi strani odgovor tožnika, ki sta ga podali pooblaščeni osebi tožnika B.B. in C.C.. To pomeni, da ne držijo tožnikove navedbe, da mu je bila kršena pravica do izjave. Tožnik je zapisnik prebral in na vsebino ni imel pripomb. Tožnik je po povedanem v postopku nadzora sodeloval in podajal odgovore, zato po presoji sodišča načelo zaslišanja stranke (9. člen ZUP), ni bilo kršeno. Po povedanem je bil nadzor najavljen z dopisom, na katerega tožnik prvič ni odgovoril, in ne gre za vabilo za narok za glavno obravnavo. Tožnik tako nima prav glede očitka kršitve drugega odstavka 102. člena ZUP, ki se nanaša na osemdnevni rok glede vabljena stranke na narok pred njegovim razpisom. Kot rečeno, v obravnavani zadevi ni šlo za to, da bi se opravil narok za ustno obravnavo, temveč je varnostni organ z dopisom obvestil subjekt usposabljanja, da bo v skladu z 11. točko prvega odstavka 24. člena ZZelP, pričel z nadzorom nad dejavnostjo tožnika v letu 2015, ki jo je nato razširil še za leto 2016, za kar ima vsa pooblastila. Po navedeni določbi namreč varnostni organ zagotavlja, da so vse dejavnosti, povezane z usposabljanjem, ocenjevanjem sposobnosti, posodabljanjem dovoljenj in spričeval, stalno nadzorovane v skladu s sistemom standardov kakovosti, razen dejavnosti, ki so že zajete v sistemu varnega upravljanja. Sklicevanje tožnika, da vsaki dve leti zagotovi neodvisno zunanje ocenjevanje kakovosti in ga predloži varnostnemu organu v pregled, na drugačno odločitev, glede na ugotovljene kršitve, zato ne more vplivati.

24. Po povedanem je ukrep začasnega odvzema pooblastila izdal stvarno pristojen organ, ki je opravil nadzor nad delom subjekta, ki mu je podelil pooblastilo, ki je zato tudi pooblaščen za preverjanje pogojev, ki jih mora izpolnjevati subjekt za izobraževanje. Varnostni organ je po ZZelP in ZVZelP po presoji sodišča pristojen za nadzor nad izpolnjevanjem pogojev za usposabljanje in preverjanje usposobljenosti izvršilnih železniških delavcev.

25. S tem je sodišče odgovorilo na vse relevantne tožbene navedbe. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, sodišče pa tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Glede na dejanske okoliščine, ki so podlaga za odločitev, je sodišče ob uporabi prvega odstavka 59. člena v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1 o zadevi odločalo brez glavne obravnave, saj sta se organ prve stopnje in toženka v postopku pravilno opredelila do predlaganih dokazov tožnika.

26. Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.