Jedro

Pri prekršku po 6. točki 2. člena Zakona o prekrških zoper javni red in mir, za katerega se je kaznoval, kdor si je izmišljal ali je razširjal lažnive vesti, ki rušijo mir in zadovoljstvo državljanov, gre za posredovanje informacij o konkretnih dejstvih oziroma dogodkih, takšne izjave pa je treba ločiti od podajanja interpretacij dejstev, torej mnenj, stališč oziroma vrednostnih sodb.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna odločba spremeni tako, da se postopek o prekršku zoper J. P. ustavi.

II. Stroški postopka bremenijo proračun.

Obrazložitev

A. 1. Sodnik za prekrške MLO gl. mesta Ljubljane je zoper J. P. izdal odločbo o prekršku zaradi prekrška po 6. točki 2. člena Zakona o prekrških zoper javni red in mir (Ur. list Ljudske Republike Slovenije 16/49 in 40/51). Obdolžencu je izrekel kazen trideset dni zapora ter mu naložil plačilo stroškov postopka v višini 60,00 DIN.

2. Zoper navedeno pravnomočno odločbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovna državna tožilka. Navaja, da je podana kršitev materialnih določb zakona glede vprašanja, ali je očitano dejanje prekršek po 6. točki drugega odstavka Zakona o prekrških zoper javni red in mir. Po oceni vlagateljice iz dispozitiva odločbe ne izhaja očitek, da naj bi obdolženec širil lažne vesti, prav tako ni opisano, da je rušil mir in zadovoljstvo državljanov. O navedenih znakih prekrška odločba tudi nima potrebnih oziroma razumljivih razlogov. Utemeljitev, da je obdolženec v pridigi ciljal na takratno oblast ne vzdrži testa potrebne obrazloženosti odločbe. Navaja, da opis pridige ne odstopa od običajne vsebine in namena pridig. Gre za nagovor vernikom o verski tematiki, ki vsebuje tudi govor o moralnih vrednotah. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo spremeni tako, da postopek o prekršku ustavi.

B.

3. Iz izreka izpodbijane odločbe izhaja, da je obdolženec znake obravnavanega prekrška izpolnil s tem, da je dne 21. 3. 1952 pri pridigi v Stolni cerkvi v Ljubljani govoril: „da nam katoličanom pravijo: čemu hodite v cerkev, ko vam tam ničesar ne dajo, zakaj bi se mladina ne izživljala, če ji tako prija, zakaj naj bi imela žena veliko število otrok, če jo zakon lahko samo zabava, zakaj bi mož varčeval in skromno živel, da več otrok preživi“.

4. Vrhovna državna tožilka v zahtevi pravilno opozarja, da navedeno ravnanje ne izpolnjuje zakonskih znakov prekrška po 6. točki 2. člena Zakona o prekrških zoper javni red in mir, za katerega se kaznuje, kdor si izmišlja ali je razširja lažnive vesti, ki rušijo mir in zadovoljstvo državljanov.

5. Jezikovna razlaga zakonskega znaka „vest“ pokaže, da gre pri obravnavanem prekršku za posredovanje informacij o konkretnih dejstvih oziroma dogodkih. Takšne izjave je potrebno ločiti od podajanja avtorjevih interpretacij dejstev, torej mnenj, stališč oziroma vrednostnih sodb. Slednje že pojmovno ne morejo biti resnične oziroma „lažnive“ (kar je nadaljnji zakonski znak obravnavanega prekrška). Z vrednostnimi sodbami je moč soglašati ali ne, ni pa jih moč podvreči preizkusu resničnosti, kot to velja za izjave o dejstvih. Predmet obravnavane inkriminacije je zato lahko le posredovanje neresničnih dejstev, s katerimi se zavaja in vznemirja ljudi, ne pa tudi izražanje mnenj. Navedeno ne izhaja zgolj iz jezikovnega pomena besedila 6. točke 2. člena Zakona o prekrških zoper javni red in mir, temveč tudi iz določbe 26. člena Ustave Ljudske republike Slovenije in 27. člena Ustave Federativne ljudske republike Jugoslavije, s katerima je bila v času storitve obravnavnih prekrškov vsem državljanom zajamčena svoboda tiska, govora, združevanja, zborovanja, javnih shodov in manifestacij. Ta svoboščina bi ostala popolna prazna, če bi država izražanje (kritičnih) mnenj in stališč sankcionirala.

6. Po oceni Vrhovnega sodišča konkretni opis prekrška v izpodbijani odločbi ne omogoča zaključka, da je obdolženec v pridigi poslušalcem posredoval kakršnekoli podatke o konkretnih dogodkih, ki bi eventualno lahko bili izmišljeni in s katerimi bi poslušalce lahko zavedel. Iz besed, ki se očitajo obdolžencu, jasno izhaja, da gre za podajanje obdolženčevega vtisa o takratnem družbenem stanju, torej za izražanje avtorjevega stališča, ki - upoštevaje navedene razloge - ne more biti predmet kaznovalne represije.

C.

7. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da dejanje, ki je opisano v izpodbijani odločbi, ne vsebuje znakov prekrška po 6. točki 2. člena Zakona o prekrških zoper javni red in mir. Glede na ugotovljeno kršitev (1. točka 156. člena ZP-1) je zahtevi vrhovne državne tožilke ugodilo in izpodbijano odločbo spremenilo tako, da je postopek zoper obdolženca ustavilo.

8. Ker je bil postopek ustavljen, stroški postopka bremenijo proračun (četrti odstavek 144. člena ZP-1).