Jedro

Tožničina pritožba (s katero se je uveljavljala zgolj zmotna uporaba materialnega prava) je bila vročena tožencem, ki so imeli pravico do odgovora na pritožbo (359. člen ZPP). Smisel odgovora na pritožbo je v možnosti nasprotnika pritožnika, da v njem izpodbija razloge, ki jih je uveljavljal pritožnik ter tako v odgovoru opozori na vse okolnosti spora (da bi postalo pri zanj ugodni sodbi). Seveda pa je od posamezne stranke odvisno, ali tudi uveljavlja procesne pravice, ki so ji dane (v tem primeru po podatkih spisa toženci odgovora na pritožbo niso vložili). Ob takem dejanskem in procesnopravnem stanju niso utemeljena revizijska izvajanja, da toženci niso imeli možnosti uveljavljati svojih pravic v postopku na drugi stopnji, da so zaradi spremembe sodbe na drugi stopnji prikrajšani za pravico do pritožbe in da so bila s tem kršena določila 7. in 8. člena ZPP.

Obravnavana nepremičnina je bila nesporno zaplenjena v kazenskem postopku leta 1945 predniku tožencev ter jim je bila kot dedičem pokojnega I. F. vrnjena s sklepom sodišča (21.11.1994). S sodno odločbo je bilo le vzpostavljeno prvotno premoženjsko stanje prednika tožencev, ki so ga nasledili kot univerzalni dediči. S tem pa so skladno z določilom 132. člena Zakona o dedovanju vstopili v vse njegove pravice in tudi obveznosti (tako kot tožnica na drugi strani po pokojnem J. P.). S tem so toženci postali tudi zavezanci iz pogodbe z dne 6.12.1943. Z revizijo izpodbijani del odločitve ima naravo obligacijskopravnega spora.

Revizijsko sodišče sprejema presojo sodišča druge stopnje, da se je po določbah Občega državljanskega zakonika pridobila lastninska pravica na podlagi pravnega posla in z izročitvijo (premičnine) oziroma z vpisom lastninske pravice v zemljiški knjigi (pri nepremičninah) in kar sedaj določa 33. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, naj se ugotovi, da je lastnica parc. št. 1115/2 njiva v izmeri 2936 m2 k.o..., in zahtevek, da ji morajo toženci izstaviti zemljiškoknjižno sposobno listino, na podlagi katere se bo lahko na spredaj navedeni parceli vknjižila kot lastnica, ker bo sicer sodba nadomestila to listino. Na pritožbo tožnice pa je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo in sicer tako, da je ugodilo tožničinemu zahtevku, da morajo toženci izstaviti zemljiškoknjižno sposobno listino, na podlagi katere bo mogoče parcelo št. 1115/2 k.o... prepisati na njeno ime. Toženci so bili obsojeni tudi na plačilo stroškov postopka. V preostalem delu pa je sodišče druge stopnje zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo sodbo prve stopnje.

Z revizijo so toženci uveljavljali vse revizijske razloge iz prvega odstavka 385. člena ZPP ter predlagali, naj se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se tožničina pritožba zavrne ali pa naj se sodba razveljavi. Sodišču druge stopnje očitajo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 7. in 8. člena ter 4. točke 373. člena ZPP, do katere naj bi prišlo zato, ker naj bi sodišče druge stopnje napačno presodilo, da je dejansko stanje za pravilno uporabo materialnega prava pravilno ugotovljeno in da so podani pogoji za spremembo sodbe. S tem je tožence prikrajšalo za pravico do pritožbe zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi kršitev postopka. Ker je bil tožničin tožbeni zahtevek na prvi stopnji zavrnjen, toženci namreč niso imeli ne pravice in ne pravnega interesa, da bi terjali preizkus pravilnosti sodbe sodišča prve stopnje.

Sodišče ni ugotovilo soglasja pogodbenikov o predmetu pogodbe in ceni, pri ugotavljanju kupnine ni ocenilo izpovedi tožnice in ne navedb J. P. v zaplembenem spisu in prav tako ne izpovedi priče Š. M., ki je izpovedala, da naj bi se oče pogodil za 900 m2 zemljišča. Na obstoj pogodbe je sodišče sklepalo na podlagi prepisa notarskega zapisa z dne 7.12.1943 in ni upoštevalo, da na njem ni podpisov pogodbenikov.

Ugotovljena tudi ni izročitev nepremičnine na podlagi sporne pogodbe. Če je tožnica posest imela, ta ni bila pravična, poštena in pristna. Namreč nepremičnino je vojaško sodišče v Ljubljani pod št. Sod.

1508/45 zaplenilo I. F. Sporna pogodba ni bila izpolnjena ter je zaplembeno sodišče štelo pogodbo za nično. Tako odločilna dejstva niso bila ugotovljena na način iz 7. in 8. člena ZPP.

Tožničina aktivna legitimacija, sloneča na očetovi oporoki z dne 27.1.1957, je sporna. Sporna nepremičnina ni bila predmet oporočnega dedovanja. Sicer pa bi lahko nepremičnina spadala le v zapuščino po pokojnem J. P. kot skupna lastnina vseh zakonitih dedičev. V postopku vpogledane izjave tožničinih sodedičev pa niso izjave o odpovedi dediščini. Tožnica tudi ni izkazala naslova za pridobitev izključne lastninske pravice in zato ni podlage, da ji morajo toženci izstaviti zahtevano zemljiškoknjižno listino. V tem delu ima sodba tudi pomanjkljivosti iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP.

Veljavni naslov daje zgolj pravico do posesti in ne že tudi posesti, ki jo je treba iztožiti. Z vknjižbo se na nepremičnini posesti ne pridobi. Z denacionalizacijo so toženci dobili nepremičnino v posest, ki je zakonita. Zato imajo v primerjavi s tožnico močnejšo pravico ter je zato drugačna odločitev sodišča druge stopnje materialnopravno napačna. Zavrnitev tožničinega ugotovitvenega zahtevka (da je lastnica), vsebuje ugotovitev, da so toženci lastniki. Izrek sodišča druge stopnje, da morajo toženci izstaviti zahtevano zemljiškoknjižno listino tožnici, je zato v nasprotju sam s sabo in z razlogi sodbe.

Skladno z določilom 390. člena Zakona o pravdnem postopku (naprej ZPP) je bila revizija vročena tudi Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Na nižjih stopnjah sojenja ugotovljeno dejansko stanje, ki sta ga sodišči nižjih stopenj (sicer različno) pravno presodili, je naslednje: Tožnica je hči leta 1957 umrlega J. P., ki je 6.12.1943 kupil sporno parcelo (sedaj št. 1115/2 k.o... v izmeri 2936 m2, sestoječa iz prejšnjih parcelnih št. 610/1 in 5 in 611/2 in 3) od I. F., očeta tožencev. Kupoprodajna pogodba je bila zapisana pri notarju, kar izhaja iz notarskega zapisa, kupnina je bila plačana in kupec je nastopil posest, ki jo je izvrševala kupčeva hči to je tožnica do leta 1954 ali 1955 (ko je bila posest odvzeta na podlagi zaplembe, ki jo je izreklo s sodbo Vojaško sodišče v Ljubljani leta 1945 zoper I. F., ki je bil še vedno vknjižen kot lastnik sporne nepremičnine, njegovi dediči - toženci pa so dobili zaplenjeno nepremičnino vrnjeno s sklepom sodišča leta 1994). Sodišči nižjih stopenj sta še ugotovili, da je sporno nepremičnino zapustil tožnici oče z oporoko in da to izhaja tudi iz izjav še živečih kupčevih dedičev. Na podlagi takih ugotovitev je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo. Pri tem je štelo za odločilno, da prenos lastninske pravice s prodajalca na kupca leta 1943 zemljiškoknjižno ni bil izvršen, da zato kupec oziroma njegovi dediči niso mogli postati lastniki (da zato kupec tudi ni uspel z izločitvenim zahtevkom v zaplembenem postopku) in da tedaj tudi še ni veljala teorija realizacije (ki je bila sprejeta šele leta 1966).

Sodišče druge stopnje pa je v nasprotju s presojo sodišča prve stopnje ocenilo, da ugotovljeno dejansko stanje utemeljuje obligacijskopravni del zahtevka (na izstavitev zemljiškoknjižne listine) in je zato v tem obsegu spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, medtem ko je glede stvarnopravnega dela zahtevka (na ugotovitev lastninske pravice in glede neutemeljenosti zahtevka o tem, da bo sodba nadomestila listino) sprejelo prvostopno presojo in zato v tem delu tožničino pritožbo zavrnilo.

Po presoji revizijskega sodišča je bil spor v postopku na drugi stopnji materialnopravno pravilno razrešen ter niso podani v reviziji uveljavljene ali uradoma upoštevne kršitve.

Glede zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka: Od uveljavljenih postopkovnih kršitev je revizija formalnopravno opredelila kršitev 7. in 8. člena, 13. točke drugega odstavka 354. člena ter 4. točke 373. člena ZPP, vsebinsko pa je uveljavljala še kršitev enakosti strank (torej vsaj smiselno kršitev 5. člena ZPP). S tako opredelitvijo kršitev je vsebinsko uveljavljala tudi kršitev ustavne pravice do sodnega varstva. Ustava RS zagotavlja v okviru pravice do sodnega varstva predvsem dve pravici: pravico do enakega obravnavanja (22. člen) in pravico do pravnega sredstva (25. člen), kar vse se vsebinsko po evropski konvenciji o človekovih pravicah odraža v poštenosti postopka. Načelo enakega obravnavanja strank zahteva, da sodišče omogoči obema strankama postopka, da v postopku uveljavljata in varujeta svoje interese in pravice s predvidenimi procesnimi sredstvi in da se torej izjavita o zahtevkih in o navedbah nasprotne stranke. Temu procesnemu načelu služijo načelo obojestranskega zaslišanja oziroma načelo kontradiktornosti (5. člen ZPP), ki ga pravdni postopek zagotavlja z več nadaljnjimi določbami, v postopku po izdaji prvostopne odločbe pa tudi z institutoma pritožbe in pravice do odgovora na pritožbo. V danem primeru je sodišče prve stopnje po opravljenem dokaznem postopku izdalo za toženo stranko ugodno sodbo, v kateri je pojasnilo dokazno oceno, razloge o ugotovljenem dejanskem stanju in o pravni presoji spora. Tožničina pritožba (s katero se je uveljavljala zgolj zmotna uporaba materialnega prava) je bila vročena tožencem, ki so imeli pravico do odgovora na pritožbo (359. člen ZPP). Smisel odgovora na pritožbo je v možnosti nasprotnika pritožnika, da v njem izpodbija razloge, ki jih je uveljavljal pritožnik ter tako v odgovoru opozori na vse okolnosti spora (da bi postalo pri zanj ugodni sodbi). Seveda pa je od posamezne stranke odvisno, ali tudi uveljavlja procesne pravice, ki so ji dane (v tem primeru po podatkih spisa toženci odgovora na pritožbo niso vložili). Ob takem dejanskem in procesnopravnem stanju niso utemeljena revizijska izvajanja, da toženci niso imeli možnosti uveljavljati svojih pravic v postopku na drugi stopnji, da so zaradi spremembe sodbe na drugi stopnji prikrajšani za pravico do pritožbe in da so bila s tem kršena določila 7. in 8. člena ZPP.

V zvezi z zatrjevano kršitvijo določbe 8. člena ZPP je še opozoriti, da to določilo v bistvenem uzakonja načelo proste presoje dokazov, ki naj omogoči ugotovitev resnice. Postopek je pri tem lahko kršen le, če sodišče dokaznega postopka ne izvede korektno po določbah ZPP. V tej smeri revizija ne uveljavlja trditev, pač pa se spušča v dokazno oceno sodišča prve stopnje in v njegove dejanske ugotovitve. S tem poskuša ovreči ugotovljeno dejansko stanje, kar ne more biti predmet revizijskega izpodbijanja (tretji odstavek 385. člena ZPP), medtem ko pomanjkljivosti v smislu drugega odstavka 395. člena ZPP niso bile ugotovljene. Na nestrinjanje z dokazno oceno in ugotovljenim dejanskim stanjem se nanaša še vrsta revizijskih izvajanj, s katerimi toženci obravnavajo sestavine sporne pogodbe, kupnino za obravnavano nepremičnino in posest na njej, ugotovitve zaplembenega spisa (zoper I. F.), izpovedi posameznih prič in podobno. Ker ta izvajanja ne morejo biti predmet revizijskega preizkusa, revizijskemu sodišču ni bilo potrebno nanje posebej odgovarjati.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP uveljavlja revizija v zvezi s tožničino aktivno legitimacijo in v zvezi z razmerji med zavrnjenim lastninskopravnim in uspešnim obligacijskopravnim zahtevkom.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje utemeljilo in pojasnilo dejanske razloge, na katere je oprlo sklep, da je tožnica sama aktivno legitimirana za zahtevek, da morajo toženci njej izročiti sporno nepremičnino (medtem ko bo revizijsko sodišče odgovorilo na revizijske trditve o tem, da tožnica ni aktivno legitimirana, v okviru pojasnjevanj, ki se bodo nanašala na uporabo materialnega prava). Zatrjevane kršitve iz bistveno enakih razlogov tudi ni moglo biti pred sodiščem druge stopnje, ki je prevzelo dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje. Zakaj bi lahko bil izrek sodbe sam s sabo v nasprotju in z razlogi sodbe (kar se posebej ne obrazlaga v reviziji), ko je bil zavrnjen stvarnopravni zahtevek (na ugotovitev lastninske pravice) in ko je bilo ugodeno obligacijskopravnemu zahtevku (na izstavitev zemljiškoknjižne listine) ni razumljivo, ko imata oba zahtevka vsak svojo dejansko in pravno podlago. Revizijsko sodišče lahko le ugotovi, da domnevnega nasprotja v izpodbijani sodbi ni.

Po določilu 4. točke 373. člena ZPP lahko sodišče druge stopnje spremeni sodbo sodišča prve stopnje, če misli, da je dejansko stanje v sodbi prve stopnje pravilno ugotovljeno, da pa je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno. Sodišče druge stopnje je v tem primeru sprejelo na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje, ki ga je le pravno drugače presodilo. Zato je lahko na podlagi navedenega določila spremenilo sodbo sodišča prve stopnje. Materialnopravna pravilnost spremenjene odločitve pa bo predmet obrazlaganja v okviru zatrjevanih materialnopravnih kršitev. Na tem mestu je le še ugotoviti: če bi držalo procesnopravno gledanje revizije, potem do sprememb sodb nižjih sodišč v pritožbenem postopku iz razlogov 4. točke 373. člena ZPP sploh ne bi moglo priti (ker bi - po revizijskih gledanjih - moralo pritožbeno sodišče vedno računati z možnostjo, da se morda pritožnikov nasprotnik z ugotovljenim dejanskim stanjem ne strinja). Vsebinski razlogi o procesnopravni nesprejemljivosti takega stališča pa so podani že spredaj pri izvajanjih o pravici do odgovora na pritožbo.

Materialnopravna presoja spora: Dejanske narave je ugotovitev, da je tožnica na podlagi očetove oporoke (to je oporoke kupca P.) edina dedinja sporne nepremičnine in da so jo ostali sodediči priznali za edino upravičenko do sporne nepremičnine. Tako ugotovitev sta sodišči nižjih stopenj tudi dokazno utemeljili ter skladno ocenili, da je tožnica sama legitimirana k zahtevkom v tej pravdi. Revizijsko sodišče ocenjuje, da glede na take ugotovitve ne more biti utemeljen revizijski očitek o pomanjkanju tožničine aktivne legitimacije. K temu pa je še dodati, da v razmerje med tožnico in sodediči po skupnem predniku, ki je bilo med postopkom ugotovljeno, toženci ne morejo posegati ter so zato njihova revizijska izvajanja v tej smeri neutemeljena.

Obravnavana nepremičnina je bila nesporno zaplenjena v kazenskem postopku leta 1945 predniku tožencev ter jim je bila kot dedičem pokojnega I. F. vrnjena s sklepom sodišča (21.11.1994). S sodno odločbo je bilo le vzpostavljeno prvotno premoženjsko stanje prednika tožencev, ki so ga nasledili kot univerzalni dediči. S tem pa so skladno z določilom 132. člena Zakona o dedovanju vstopili v vse njegove pravice in tudi obveznosti (tako kot tožnica na drugi strani po pokojnem J. P.). S tem so toženci postali tudi zavezanci iz pogodbe z dne 6.12.1943. Z revizijo izpodbijani del odločitve ima naravo obligacijskopravnega spora. Ker je bilo v postopkih na nižjih stopnjah skladno ugotovljeno, da je tožničin oče J. P. kupil od prednika tožencev I. F. nepremičnino s sedanjo številko 1115 k.o... s pogodbo, sklenjeno pred notarjem 6.12.1943 in da je kupnino v celoti tudi poravnal (po sklenitvi pogodbe pa nastopil posest in jo po tožnici izvrševal vse do leta 1954 ali 1955, ko mu je bila odvzeta zaradi zaplembe, izrečene prodajalcu F. po vojni oziroma prodaji), je sodišče druge stopnje pravilno presodilo, da je tožničin zahtevek zoper tožence na izstavitev zemljiškoknjižne listine glede sporne nepremičnine utemeljen. Namreč izstavitev zemljiškoknjižne listine (za prenos lastninske pravice s prodajalca na kupca) je obveznost prodajalca pri prodaji nepremičnine. Revizijsko sodišče sprejema presojo sodišča druge stopnje, da se je po določbah Občega državljanjskega zakonika pridobila lastninska pravica na podlagi pravnega posla in z izročitvijo (premičnine) oziroma z vpisom lastninske pravice v zemljiški knjigi (pri nepremičninah) in kar sedaj določa 33. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR). Revizijsko sodišče tako ugotavlja, da je sodišče druge stopnje materialnopravno pravilno razrešilo obligacijskopravni spor pravdnih strank in da je odločitev o spremenjenem delu sodbe sodišča prve stopnje utemeljeno oprlo na določilo 4. točke 373. člena ZPP. Ker je bilo o sporu odločeno na podlagi obligacijskopravne podlage, revizijsko sodišče ni posebej odgovarjalo na tista revizijska izvajanja, ki so se ukvarjala s stvarnopravno podlago (ki ni bila predmet spora z revizijo izpodbijanega dela odločitve).

Ker niso bili podani v reviziji uveljavljeni razlogi, revizijsko sodišče pa ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev iz 386. člena ZPP, je moralo neutemeljeno revizijo zavrniti (393. člen ZPP).