Jedro

Prvostopenjsko sodišče je svojo odločitev o odvzemu premoženja oprlo (tudi) na kasneje razveljavljeno določbo prvega odstavka 57. člena ZOPNI. Glede na to, da so bila kazniva dejanja izvršena pred uveljavitvijo ZOPNI, določba prvega odstavka 57. člena zakona pa razveljavljena, po tem zakonu ni (več) nobene pravne podlage za odvzem premoženja prvemu tožencu in z njim povezanim osebam.

Do premika premoženja v premoženjsko pravno sfero prvega toženca je prišlo, še preden je 29. 11. 2011 začel veljati ZOPNI, nakar je svojo obliko le spreminjalo. Da spremenjeno premoženje deli usodo premoženja iz katerega izvira, izhaja tudi iz opredelitve pojavnih oblik premoženja v drugem delu 1. točke 4. člena ZOPNI, po kateri premoženje niso le stvari in pravice, ki iz njega neposredno izvirajo, ampak tudi premoženje, ki iz njega neposredno ali posredno izhaja, premoženje, v katero je spremenjeno, in premoženje, s katerim je pomešano.

Res je, da tožeči stranki (novi) drugi odstavek 34. člena ZOPNI omogoča privilegirano spremembo tožbe, tako da zahteva odvzem premoženja, ki ustreza vrednosti premoženja nezakonitega izvora ali plačilo tej vrednosti ustrezajočega zneska. A le v primeru, ko zaradi okoliščin, nastalih po vložitvi tožbe, odvzem premoženja nezakonitega izvora ni več mogoč, ne pa tudi v primeru, ko okoliščine, ki onemogočajo odvzem premoženja nezakonitega izvora, nastanejo pred vložitvijo tožbe, tako kot v tej zadevi.

Izrek

I. Pritožba tožnice se zavrne, pritožbama tožencev pa se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: - v izpodbijani I. točki izreka spremeni tako, da se tudi ti tožbeni zahtevki zavrnejo; - v izpodbijani III. točki izreka potrdi; - v izpodbijani IV. točki izreka pa spremeni tako, da se znesek 32.532,25 EUR nadomesti z zneskom 40.921,06, znesek 1.550,90 EUR nadomesti z zneskom 4.961,56, znesek 946,62 EUR nadomesti z zneskom 6.456,06 EUR in da se tožnici naloži, da mora (tudi) tretjemu tožencu povrniti 5.199,46 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od izteka navedenega roka do dneva plačila.

II. Tožnica mora v 15 dneh od vročitve te sodbe tožencem povrniti stroške pritožbenega postopka, in sicer prvemu tožencu 20.081,20 EUR in 7.002,80 EUR, drugi toženki 2.509,30 EUR, tretjemu tožencu 3.212,01 EUR in četrti toženki 3.727,34 EUR, vsem z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

Obrazložitev

Odločitev sodišča prve stopnje in pritožbe

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se postopek odvzema premoženja nezakonitega izvora ustavi glede dela prvotoženčevega in četrtotoženkinega premoženja.1 Poleg tega je razsodilo, da premoženje nezakonitega izvora predstavljajo nepremičnine parc. št. 1 in 2 k. o. ..., 4/160 posameznega dela 90 v stavbi 39 k. o. ..., parc. št. 4, 1/15 nerazdeljenega posameznega dela 30 v stavbi 91 k. o. ..., posamezni del stavbe 90 v stavbi 14, k. o. ..., 6115/10.000 nepremičnine parc. št. 5 in 6 k. o. ... ter zavarovana denarna sredstva v višini 951.610 EUR na prvo toženčevem ter 357.000 EUR na tretje toženčevem računu (I. (a) točka izreka), da se to premoženje odvzame in postane tožničina last (I. (b) točka izreka). Tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je premoženje nezakonitega izvora, ki se odvzame drugi toženki, tudi njen delež 3885/10.000 nepremičnin parc. št. 5 in 6 k. o. ..., je zavrnilo (II. točka izreka). Zavrnilo pa je tudi tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je premoženje nezakonitega izvora preostali znesek 4.649.187,50 EUR, ki naj ga prvi toženec skupaj z obrestmi plača tožnici (III. točka izreka). Odločilo je tudi o pravdnih stroških (IV. točka izreka).

2. Zoper sodno odločbo sta se pritožili obe stranki.

3. Tožnica je vložila pritožbo zoper zavrnilni del sodbe, vsebovan v III. točki izreka in zoper stroškovno odločitev, vsebovano v IV. točki izreka. Izpodbija ju zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v III. in IV. točki spremeni tako, da ugotovi, da je tudi preostali znesek 4.649.187,50 EUR premoženje nezakonitega izvora in prvemu tožencu naloži, da ga plača tožnici, njej pa prizna pravdne stroške glede na njen uspeh v pravdi.

Pritožba je bila vročena tožencem. Prvi toženec je v odgovoru predlagal njeno zavrnitev in priglasil stroške pritožbenega postopka.

4. Toženci so vložili pritožbo zoper celotno I. točko izreka in zoper sklep o stroških v IV. točki izreka, kolikor jim pravdni stroški niso bili priznani. Druga toženka in četrti toženec sta vložila še pritožbo zoper tretjo, četrto in peto alinejo I. (a) točke izreka, drugo in četrto alinejo I. (b) točke izreka ter IV. točko izreka.

Toženci sodno odločbo izpodbijajo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava in kršitve ustavnih pravic. V prvi pritožbi predlagajo, da sodišče druge stopnje sodbo v izpodbijanem delu spremeni in tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrne, podrejeno da jo razveljavi in vrne v odločanje sodišču prve stopnje, glede sklepa o ustavitvi postopka pa predlagajo, da ga pritožbeno sodišče spremeni tako, da postopek glede te nepremičnine v celoti ustavi, vse s stroškovno posledico. V drugi pritožbi druga in četrti toženec predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo pošlje sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbi sta bili vročeni tožnici, ki je v odgovoru predlagala njuno zavrnitev in priglasila stroške pritožbenega postopka.

Odločitev o pritožbah2

5. Pritožbi tožencev sta utemeljeni, medtem ko pritožba tožnice ni utemeljena.

Pravni okvir

6. V obravnavanem postopku odvzema premoženja nezakonitega izvora je sodišče prve stopnje odločalo o odvzemu premoženja prvemu tožencu in ostalim tožencem, kot z njim povezanim osebam, na podlagi določb ZOPNI/11, veljavnih pred uveljavitvijo novele A.3

7. Po pravilih ZOPNI/11 se je pravdni postopek odvzema premoženja začel s tožbo, ki ji je bilo treba priložiti pisno poročilo o finančni preiskavi, odrejeni po državnem tožilcu, če se je v predkazenskem ali kazenskem postopku ugotovilo, da so podani razlogi za sum, da je osumljenec, obdolženec ali zapustnik storil kataloško4 kaznivo dejanje (in ob izpolnjenosti ostalih pogojev, določenih v 10. členu zakona). Za razliko od ZOPNI z novelo A, je ZOPNI/11 ne le za odreditev finančne preiskave, ampak tudi za sam odvzem premoženja, zahteval obstoj razlogov za sum storitve kataloškega kaznivega dejanja. Po pravilih ZOPNI/11 je bilo namreč lahko nezakonito le premoženje osumljenca, obdolženca, obsojenca ali zapustnika, glede katerega so bili podani razlogi za sum, da je storil kataloško kaznivo dejanje.5, 6

8. Sodišče, ki v pravdnem postopku odvzema premoženja ugodi tožbenemu zahtevku, ugotovi, da je premoženje nezakonitega izvora, ga odvzame lastniku in odloči, da s pravnomočnostjo sodbe postane državna last, tako kot mu to nalaga prvi odstavek 34. člena ZOPNI/11. Če pa zaradi okoliščin, nastalih po vložitvi sodbe, odvzem ne bi bil mogoč, lahko sodišče ob poprejšnji spremembi tožbe, na podlagi novega drugega odstavka 34. člena ZOPNI, lastniku odvzame premoženje, ki ustreza vrednosti premoženja nezakonitega izvora ali mu naloži plačilo denarnega zneska, ki ustreza tej vrednosti.

O odvzetem premoženju (pritožbi tožencev)

9. Toženci s svojima pritožbama izpodbijajo ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje, s katerim je sodišče po tem, ko je ugotovilo, da so v I. (a) točki izreka opredeljene nepremičnine in denarna sredstva tožencev nezakonitega izvora, to premoženje odvzelo tožencem in odločilo, da postane s pravnomočnostjo sodbe last tožnice. Posledično izpodbijajo tudi odločitev o pravdnih stroških.

10. Iz pritožbenih razlogov nedvoumno izhaja, da se pritožniki ne strinjajo z odločitvijo sodišča prve stopnje o odvzemu njihovega premoženja. Čeprav so v eni od pritožb navedli, da se pritožujejo tudi zoper del sklepa o ustavitvi, vsebinsko tudi v tem delu napadajo del, v katerem na prvi stopnji niso zmagali, tj. odločitev o odvzemu prvotoženčevega solastniškega dela do 4/160 posameznega dela stavbe 90 v stavbi 39 k.o. ..., ki v naravi predstavlja garsonjero na ... v L. Sodišče druge stopnje je zato njihovo pritožbeno izjavo, da izpodbijajo tudi drugo alinejo sklepa o ustavitvi postopka v delu, ki se nanaša na prvo toženčev delež do 4/160 posameznega dela stavbe 90 v stavbi 39 k. o. ..., štelo za brezpredmetno.

11. Za odločitev o pritožbah tožencev je bistveno, da sta tako ZOPNI/11 kot ZOPNI z novelo A v prvem odstavku 57. člena določala, da se ta zakon uporablja tudi za zadeve, v katerih se je predkazenski ali kazenski postopek začel pred njegovo uveljavitvijo, oziroma po 1. 1. 1990. Bistveno je tudi, da je to zakonsko določbo Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo U-I-6/15 z dne 5. 7. 2017 razveljavilo, ker je ocenilo, da je v neskladju z ustavno prepovedjo povratne veljave pravnih aktov iz 155. člena Ustave. Zaključilo je, da Zakona o odvzemu premoženja nezakonitega izvora ni mogoče uporabiti, če je bilo kaznivo dejanje izvršeno oziroma premoženje, ki naj bi bilo predmet odvzema, pridobljeno pred uveljavitvijo zakona 29. 11. 2011.7 Trenutek izvršitve kaznivih dejanj

12. Iz dejanske podlage izpodbijane sodbe, ki je v pritožbenem postopku ne izpodbija nobena od strank8 izhaja, da sta se tako predkazenski kot kazenski postopek zoper prvega toženca začela, še preden je 29. 11. 2011 začel veljati ZOPNI/11. Pri prvem tožencu je bila namreč že 25. 5. 2010 opravljena hišna preiskava, nato pa 23. 11. 2010 zoper njega in več soobtožencev vložena obtožnica zaradi kaznivih dejanj neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po 186/1 in 186/3 KZ-1 ter hudodelskega združevanja po 294/1 KZ-1, ki jo je 25. 3. 2011 potrdil izvenobravnavni senat okrožnega sodišča. 13. Iz razlogov9 izpodbijane sodbe izhaja tudi, da so bila vsa kazniva dejanja, v zvezi s katerimi je tekel (pred)kazenski postopek, izvršena v letih 2008 in 2009, torej pred uveljavitvijo ZOPNI/11, in da je bilo tožencem premoženje odvzeto prav na podlagi utemeljenih razlogov za sum, da so bila ta kazniva dejanja izvršena.

14. Prvostopenjsko sodišče je torej svojo odločitev o odvzemu premoženja oprlo (tudi) na kasneje razveljavljeno določbo prvega odstavka 57. člena ZOPNI/11. Glede na to, da so bila kazniva dejanja izvršena pred uveljavitvijo ZOPNI/11, določba prvega odstavka 57. člena zakona pa razveljavljena, po tem zakonu ni (več) nobene pravne podlage za odvzem premoženja prvemu tožencu in z njim povezanim osebam.

Trenutek pridobitve premoženja

15. Tudi premoženje, ki je bilo v tej pravdi predmet odvzema, je bilo pridobljeno pred uveljavitvijo ZOPNI/11. 16. Tako nepremičnini, ki v naravi predstavljata počitniško hišo v N.,10 kot nepremičnino, ki v naravi predstavlja garsonjero na ... v M.,11 je prvi toženec pridobil pred uveljavitvijo ZOPNI/11. O tem, da je prvi dve pridobil v letu 2004 na podlagi prodajne pogodbe, sklenjene z družbo D., d. o. o., drugo pa v letu 2003 na podlagi prodajne pogodbe, sklenjene z I. D., med pravdnimi strankami ni bilo nobenega spora.12

17. Tudi denarna sredstva v višini 951.610 EUR na prvotoženčevemu13 oziroma denarna sredstva v višini 357.000 EUR na tretjetoženčevemu računu14 pri Banki A. d. d. izvirajo iz premoženja, pridobljenega pred uveljavitvijo ZOPNI/11 - iz prejete kupnine za gostinski lokal S. Prvi toženec je namreč gostinski lokal S. pridobil že leta 2007 in ob njegovi prodaji leta 2012 kupnino po kupcu razdelil med prvotoženčeve upnike tako, da je upnica Banka B. d. d. prejela znesek 427.261,23 EUR, tretji toženec 357.192,44 EUR, prvi toženec pa ostali znesek 965.546,33 EUR.15

18. Kar se tiče drugi toženki odvzetega 61,15 % solastninskega deleža nepremičnine, ki v naravi predstavlja družinsko hišo na M.,16 iz neizpodbijanih ugotovitev prvostopenjske sodbe17 izhaja, da odvzeti solastninski delež nepremičnine dejansko predstavlja prav vlaganja v izgradnjo hiše, izvršena v letih 2003 in 2004, in sicer denarna vlaganja (tudi) prvega toženca, opravljena v času pred uveljavitvijo ZOPNI/11, ki so se v vmesnem času od leta 2004 dalje z različnimi pravnimi posli le preoblikovala v solastninsko pravico druge toženke.

19. In končno, tudi nepremičnini, ki v naravi predstavljata gostinska lokala T.18 in U.,19 ki sta bili v tem postopku odvzeti četrti toženki, sta bili v premoženjskopravni sferi prvega toženca že leta 2008 oziroma leta 2010.20 To izhaja tudi iz nespornih ugotovitev prvostopenjskega sodišča v 308. točki obrazložitve, po katerih je prvi toženec oba lokala 18. 5. 2010 prodal četrti toženki in po katerih je bila lastninska pravica s prvega na četrto toženko prenešena tudi na podlagi 5. 10. 2010 in 7. 10. 2010 izdanih sodb na podlagi pripoznave.

20. Do premika premoženja v premoženjsko pravno sfero prvega toženca je tako v vseh primerih prišlo, še preden je 29. 11. 2011 začel veljati ZOPNI/11. Medtem ko je prvi toženec še vedno lastnik nepremičnin, ki v naravi predstavljajo počitniško hišo v N. in garsonjero na ... v L., so se oblike njegovega ostalega premoženja tekom časa z različnimi pravnimi posli spreminjale (iz nepremičnega premoženja v denarna sredstva, iz denarnih vlaganj v solastninsko pravico na stvareh ipd.), nekaj (preoblikovanega) premoženja pa je bilo prenešenega na osebe, povezane s prvim tožencem v smislu 6. točke 4. člena ZOPNI/11. 21. A vse te spremembe za določitev trenutka pridobitve premoženja, ki je bilo odvzeto v tej pravdi, niso pomembne. Bistveno je, da se je premoženje, ki je predmet pravde, premaknilo v prvotoženčevo premoženjsko pravno sfero že pred uveljavitvijo ZOPNI/11, nakar je svojo obliko le spreminjalo. Da spremenjeno premoženje deli usodo premoženja, iz katerega izvira, izhaja tudi iz opredelitve pojavnih oblik premoženja v drugem delu 1. točke 4. člena ZOPNI/11, po kateri premoženje niso le stvari in pravice, ki iz njega neposredno izvirajo, ampak tudi premoženje, ki iz njega neposredno ali posredno izhaja, premoženje, v katero je spremenjeno in premoženje, s katerim je pomešano.

Posledice razveljavitve prvega odstavka 57. člena ZOPNI

22. Ustavna odločba U-I-6/15, s katero je Ustavno sodišče razveljavilo določbo prvega odstavka 57. člena ZOPNI, je začela učinkovati naslednji dan po objavi v Uradnem listu,21 saj Ustavno sodišče ni določilo posebnega roka za začetek učinkovanja razveljavitve (43. člen ZUstS). Ker se del zakona, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo, po določbi 44. člena ZUstS za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, ne uporablja, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno, je z razveljavitvijo prvega odstavka 57. člena (tudi) v tej zadevi odpadla pravna podlaga za odločanje o odvzemu premoženja po ZOPNI/11. 23. Druge podlage za odločitev o postavljenem zahtevku ni najti v nobenem drugem predpisu. V času izvršitve kaznivega dejanja pred uveljavitvijo ZOPNI/11, je bilo edino storilcu kaznivega dejanja po kazenski zakonodaji možno odvzeti premoženjsko pravno korist, pridobljeno s kaznivim dejanjem. Niti njemu pa ni bilo mogoče odvzeti premoženja le zaradi očitnega nesorazmerja med obsegom premoženja in dohodki.

24. Čim je tako, je jasno, da je treba, upoštevajoč razveljavitev prvega odstavka 57. člena ZOPNI/11, pritožbama tožencev ugoditi in sodbo v izpodbijanem ugodilnem delu spremeniti ter tožbene zahtevke (tudi) v tem delu zavrniti. Pritožbeno sodišče ima pooblastilo za takšno spremembo sodbe v določbi 5. alineje 358. člena ZPP. Ker pritožbeni očitki za presojo utemeljenosti pritožb tožencev niso bistveni, jih sodišče druge stopnje, upoštevajoč prvi odstavek 360. člena ZPP, ni obravnavalo.

O nadomestnem odvzemu (pritožba tožnice)

25. Tožnica s pritožbo izpodbija zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje v delu, s katerim je sodišče zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da je nezakonito premoženje tudi denarni znesek v višini 4.649.187,50 EUR, ki ga prvi toženec sicer nima več, in zahtevek za plačilo tega zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje ter odločitev o pravdnih stroških.22

26. Prvostopenjsko sodišče je ta tožbeni zahtevek, ki se nanaša na denarni znesek, ki naj bi ustrezal vrednosti premoženja nezakonitega izvora, ki ga prvi toženec ob vložitvi tožbe ni imel več,23 zavrnilo, ker je presodilo, da je ta del tožbe neodpravljivo nesklepčen. Presodilo je, da za tak zahtevek v zakonu ni podlage.

27. Tožnica tudi v pritožbi vztraja, da 34. člen ZOPNI/11, ob pravilni razlagi in ob sočasni in pravilni uporabi izpostavljenih določb Zakona o pravdnem postopku in Obligacijskega zakonika, dopušča nadomestni odvzem (tudi) v primerih, ko okoliščine, ki onemogočajo odvzem prav premoženja nezakonitega izvora, nastanejo že pred vložitvijo tožbe. A neutemeljeno. Denarni znesek v višini 4.649.187,50 EUR, ki ga prvi toženec že ob vložitvi tožbe ni imel, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča v nobenem primeru ne more biti predmet pravdnega postopka za odvzem premoženja nezakonitega izvora.

28. To, da je predmet postopka po Zakonu o odvzemu premoženja nezakonitega izvora, lahko le odvzem določenega premoženja nezakonitega izvora in ne plačilo terjatve v višini njegovega denarnega ekvivalenta, izhaja že iz jezikovne razlage določbe prvega odstavka 34. člena ZOPNI/11, ki jasno opredeljuje vsebino tega sodnega varstva in po kateri sodišče v sodbi, s katero ugodi tožbenemu zahtevku, ugotovi, da je določeno (in ne katerokoli) premoženje nezakonitega izvora, ga odvzame lastniku in odloči, da postane last Republike Slovenije. Takšno razlago potrjuje določba 1. točke 4. člena ZOPNI/11, ki vsebinsko opredeljuje (vse premoženje, tudi) premoženje, ki je lahko predmet odvzema. Po tej določbi je lahko predmet odvzema vse, kar je lahko predmet izvršbe. Torej vse, kar obstaja oziroma je opredmeteno, ne pa tisto, česar ni oziroma je bilo že porabljeno (kot v tem primeru zahtevani znesek denarja, ki ga prvi toženec nima). Že zato pritožnica ne more uspeti niti z zavzemanjem za razlago, po kateri naj bi pod pojem spremenjenega premoženja spadalo tudi tisto, ki je bilo že potrošeno.

29. Iz določbe 1. točke 4. člena, skupaj s prvim odstavkom 5. člena in namenom, opredeljenim v 2. členu ZOPNI/11 je jasno tudi, da predmet postopka ne more biti zakonito pridobljeno premoženje, temveč le tisto, ki, kot pravi zakon, je bilo pridobljeno nezakonito, tisto, ki neposredno ali posredno izhaja iz takega premoženja in tisto, v katero je bilo spremenjeno ali s katerim je bilo pomešano.

30. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na načelo pravne enakosti, češ da ni razlogov za razlikovanje položaja med posamezniki, ki nezakonito pridobljeno premoženje potrošijo ali uspešno skrijejo, in posamezniki, ki ga investirajo v nakup premičnega, nepremičnega ali drugega fizičnega premoženja. Za razlikovanje vendarle obstoji utemeljen razlog. Namen oblastnega ukrepa odvzema premoženja nezakonitega izvora po ZOPNI/11 je namreč doseči, da posameznik ne more obdržati premoženja, ki ga je pridobil na nezakonit način oziroma z nezakonito dejavnostjo, če ob vzpostavljenem sumu storitve določenih hudih kaznivih dejanj ne more izkazati zakonitosti izvora premoženja.24 Odvzem je torej usmerjen zoper premoženje in ne zoper posameznika. Posameznik, ki je premoženje, ki ga je nekoč pridobil na nezakonit način, porabil že pred začetkom pravdnega postopka za odvzem premoženja, pa se od posameznika, čigar nezakonito premoženje je v tem času zgolj spremenilo obliko, razlikuje prav v lastnosti, ki je za ukrep odvzema po ZOPNI/11 bistvena –nezakonito pridobljenega premoženja nima.25

31. Po mnenju pritožnice možnost postavitve dajatvenega zahtevka narekuje tudi načelo pravičnosti, oziroma načelo, da protipravne koristi ne more obdržati nihče. Spregleda pa, da se to načelo v slovenskem pravnem redu uresničuje z različnimi sankcijami – tako s kazenskopravnimi, kot s civilnopravnimi (na primer z odškodninskimi in obogatitvenimi, kamor sodi tudi v pritožbi izpostavljena neupravičena obogatitev) – in da je ukrep odvzema premoženja nezakonitega izvora po ZOPNI/11 le ena izmed oblik njegovega uresničevanja, ki se (za razliko od nekaterih drugih sankcij) osredotoča na posedovano nezakonito pridobljeno premoženje in stremi k temu, da ga posameznik ne obdrži. 32. V pritožbi je izpostavljeno tudi vprašanje o smiselnosti obstoječe zakonske ureditve postopka za odvzem premoženja nezakonitega premoženja v primerih, ko finančna preiskava pokaže določeno nesorazmerje, a ga država v nadaljnjem sodnem postopku ne more odvzeti, ker ga je tožena stranka uspešno porabila ali skrila. Vendar odgovor nanj presega predmet in namen tega pritožbenega preizkusa.

33. Res je, da tožeči stranki (novi) drugi odstavek 34. člena ZOPNI26 omogoča privilegirano spremembo tožbe, tako da zahteva odvzem premoženja, ki ustreza vrednosti premoženja nezakonitega izvora ali plačilo tej vrednosti ustrezajočega zneska. A le v primeru, ko zaradi okoliščin, nastalih po vložitvi tožbe, odvzem premoženja nezakonitega izvora ni več mogoč, ne pa tudi v primeru, ko okoliščine, ki onemogočajo odvzem premoženja nezakonitega izvora, nastanejo pred vložitvijo tožbe, tako kot v tej zadevi. Takšno stališče je v sklepu U-I-96/15 z dne 16. 2. 201727 obiter dictum zavzelo Ustavno sodišče Republike Slovenije, sledilo pa mu je tudi Višje sodišče v Ljubljani v odločbah II Cp 1785/2015 z 8. 3. 2017, I Cpg 558/2017 s 4. 7. 2017, I Cp 977/2018 z 19. 9. 2018 in II Cp 1470/2018 s 7. 11 2018. Tudi za pritožbeno stališče, po katerem naj bi določba novega drugega odstavka 34. člena ZOPNI urejala zgolj privilegij spremembe tožbe brez soglasja tožene stranke, ne pa omogočala postavitve zahtevkov, ki prej ne bi bili dovoljeni, torej ni podlage.

34. Po povedanem ne more biti utemeljen niti pritožbeni očitek, češ da so sodišča v vseh dosedanjih primerih takšnim dajatvenim zahtevkom, kot je bil postavljen v tej pravdi, sledila. Stališče, izraženo v zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani V P 1657/2013 z dne 3. 9. 2014, ki jo (edino) izpostavlja pritožnica, je bilo v novejši sodni praksi, kot rečeno, preseženo.

35. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na smiselno uporabo določb ZPP. Res je, da ZPP pozna in v rednem pravdnem postopku dopušča tudi dajatvene tožbe. Res je tudi, da zakon28 v postopku za odvzem premoženja nezakonitega izvora napotuje na smiselno uporabo določb zakona, ki ureja pravdni postopek. A pritožnica spregleda, da je vsebina tožbe v postopku za odvzem premoženja nezakonitega izvora v ZOPNI/11 izrecno urejena v prvem in drugem odstavku 34. člena. Takoj, ko je neki položaj v zakonu izrecno urejen, pa za smiselno uporabo pravil, ki urejajo druge (četudi v bistvenem podobne) položaje, ni mesta.29

36. Tožnica v zvezi s premoženjem, ki ga prvi toženec nima več, ne more uspeti niti z ugotovitvenim delom zahtevka, saj ZOPNI/11 uveljavljanja samostojnega ugotovitvenega zahtevka ne omogoča (prim. prvi odstavek 34. člena ZOPNI/11). Takšne vsebine ugotovitvene tožbe, s katero bi se zahtevala ugotovitev (ne)zakonitosti izvora premoženja, ne dopušča niti ZPP. Z ugotovitveno tožbo je mogoče zahtevati le ugotovitev obstoja ali neobstoja pravice ali pravnega razmerja (prvi odstavek 181. člena ZPP). To bi sicer terjalo zavrženje te ugotovitvene tožbe in ne zavrnitve tožbenega zahtevka, kar pa je relativna bistvena kršitev, ki je pritožnica ne uveljavlja.

37. Tožničini pritožbeni očitki torej niso utemeljeni. Izpodbijana odločitev prvostopenjskega sodišča, po kateri je tožba, kolikor se nanaša na premoženje, ki ga prvi toženec nima več, neodpravljivo nesklepčna, je uspešno prestala pritožbeni preizkus. Ker sodišče druge stopnje niti ob uradnem preizkusu tega dela sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani III. točki izreka potrdilo, tako kot mu to nalaga določba 353. člena ZPP.

38. Tožnica sicer graja tudi pravilnost stroškovne odločitve sodišča prve stopnje, ki ji, kljub njenemu delnemu uspehu v postopku na prvi stopnji, ni priznalo nobenih pravdnih stroškov. Ker pa je, upoštevajoč spremembo sodbe na drugi stopnji, v tej pravdi popolnoma propadla, ti pritožbeni očitki za presojo utemeljenosti njene pritožbe niso bistveni. Zato jih sodišče druge stopnje, upoštevajoč prvi odstavek 360. člena ZPP, ni obravnavalo.

Stroški postopka

39. Pritožbeno sodišče je delno spremenilo sodbo, zoper katero je so bile vložene pritožbe, zato je, v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP, odločilo tudi o stroških vsega postopka.

40. Toženci, ki so v tej pravdi v celoti uspeli, so upravičeni do povrnitve potrebnih pravdnih stroškov (prvi odstavek 154. člena, prvi odstavek 158. člena in 155. člen ZPP), ki jih je drugostopenjsko sodišče odmerilo na podlagi vloženih stroškovnikov in v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi, od tu ZOdvT, upoštevajoč skupno vrednost zahtevkov, pred katerimi so se branili najprej na prvi stopnji in nato v pritožbenem postopku, pri čemer je vsakokrat izhajalo iz tožbeno zatrjevanih vrednosti, povzetih v opombah izreka izpodbijane prvostopenjske sodbe.

41. Potrebni stroški tožencev v postopku pred prvostopenjskih sodiščem tako, upoštevajoč skupno vrednost zahtevkov, pred katerimi so se branili (6.175.128,02 EUR za prvega toženca, 350.000 EUR za drugo toženko, 357.000 EUR za tretjega toženca in 520.308,52 EUR za četrto toženko) znašajo: za prvega toženca 40.921,06 EUR, za drugo toženko 4.961,56 EUR, za tretjega toženca 5.199,46 EUR in za četrto toženko 6.456,06 EUR (kar predstavlja vsakokratni seštevek nagrade za postopek na prvi stopnji, nagrade za narok na prvi stopnji, izdatkov za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v pavšalnem znesku po 20 EUR, potnih stroškov po 84,36 EUR (6 x 38km x 0,37 EUR) in 22% davka na dodano vrednost, upoštevajoč 12. člen ZOdvT). Sodišče druge stopnje je zato temu ustrezno spremenilo stroškovni del izpodbijane sodbe.

42. Tožnica, ki s pritožbo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Prvemu tožencu, ki je na njene pritožbene navedbe vsebinsko obrazloženo odgovoril, pa mora povrniti stroške, nastale z odgovorom na pritožbo. Upoštevajoč v pritožbi sporno vrednost predmeta 4.649.187,50 EUR in priglašene stroške, gre za 20.081,20 EUR stroškov (16.440 EUR nagrade za pritožbeni postopek, 20 EUR izdatkov za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev in 3.621,20 EUR davka na dodano vrednost 22%).

43. Toženci so upravičeni tudi do povrnitve potrebnih stroškov, nastalih s svojima pritožbama, saj so z njima v celoti uspeli. Upoštevajoč v pritožbi sporne vrednosti (1.262.943,52 EUR za prvega toženca, 214.025 EUR za drugo toženko, 357.000 EUR za tretjega toženca in 444.458,52 EUR za četrto toženko) in priglašene stroške, gre pri prvem tožencu za 7.002,80 EUR stroškov, pri drugi toženki za 2.509,30 EUR stroškov, pri tretjemu tožencu za 3.212,01 EUR stroškov in pri četrti toženki za 3.727,34 EUR stroškov (nagrade za pritožbeni postopek, 20 EUR izdatkov za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev in 22% davka na dodano vrednost).

44. Pritožbene stroške mora tožnica povrniti tožencem v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne po vročitvi te sodne odločbe tožnici do plačila.

1 Glede prvega toženca gre za nepremičnine parc. št. 7, parc. št. 8 in parc. št. 9, vse k. o. ... (prva alineja izpodbijanega sklepa) ter za delež nad 4/160 posameznega dela stavbe 90 v stavbi 39 parc. št. 3, k. o. ... (druga alineja izpodbijanega sklepa), glede četrte toženke pa gre za posamezni del stavbe 98 v stavbi 39, k. o. ... (tretja alineja izpodbijanega sklepa). 2 Sodna odločba sodišča prve stopnje je bila izdana po začetku uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku, ZPP-E, zato se glede na določbo prvega in tretjega odstavka 125. člena ZPP-E v tem pritožbenem postopku uporabljajo pravila Zakona o pravdnem postopku, vključno z novelo E (od tu ZPP). 3 Ker se je ta sodni postopek začel pred uveljavitvijo novele A (tožba je bila namreč vložena 25. 4. 2014, medtem ko je novela A začela veljati 26. 4. 2014), se v tej zadevi, na podlagi prehodne določbe 36. člena te novele, uporabljajo določbe ZOPNI/11. Enako izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-203/14 z dne 3. 12. 2015, izdane v tej zadevi. 4 Pojem kataloškega kaznivega dejanja je definiran v 10. točki 4. člena zakona. 5 Prvi odstavek 5. člena ZOPNI/11 se je glasil: „Premoženje osumljenca, obdolženca, obsojenca ali zapustnika, glede katerega so podani razlogi za sum, da je storil kataloško kaznivo dejanje, je nezakonitega izvora, če ni dokazano, da je bilo pridobljeno iz njegovih zakonitih dohodkov oziroma na zakonit način.“ 6 Primerjaj tudi odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-91/15 z dne 16. 3. 2017, v 21. in 22. točki in sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 76/2018 z dne 19. 11. 2018 v 12. točki obrazložitve. 7 Primerjaj 41. točko obrazložitve te odločbe in kasnejšo odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-114/16 z dne 22. 11. 2018, zlasti jedro obrazložitve v njeni 11. in 12. točki. 8 Glede teh ugotovitev, vsebovanih zlasti v 156. do 159. točkah obrazložitve izpodbijane sodbe nobena od pritožnic sodišču prve stopnje ne očita zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Tem dejstvom ne oporekajo niti v svojih odgovorih na pritožbe. Zato se šteje, da je to dejansko stanje v prvostopenjski sodbi pravilno ugotovljeno. 9 Gre za razloge, vsebovane zlasti na 6. in 7. strani v povezavi s 60. in 61. stranjo obrazložitve izpodbijane sodbe, ki jih ne napada nobena od strank. 10 Prva alineja I. (a) točke izreka izpodbijane sodbe. 11 Druga alineja I. (a) točke izreka izpodbijane sodbe. 12 Glej trditve tožeče stranke na list. št. 1050 - 1052 sodnega spisa. 13 Šesta alineja I. (a) točke izreka izpodbijane sodbe. 14 Sedma alineja I. (a) točke izreka izpodbijane sodbe. 15 Glej v pritožbenem postopku neprerekano ugotovitev na 129. strani izpodbijane sodbe, trditve tožeče stranke (na katere se sklicuje tudi v odgovoru na pritožbo) na list. št. 1053 in na list. št. 317 ter nezanikane trditve tožene stranke na koncu list. št. 209 sodnega spisa. 16 Peta alineja I. (a) točke izreka izpodbijane sodbe. 17 Glej zlasti 302. in 299. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. Tudi toženci v pritožbah temu ne nasprotujejo. Njihovi očitki se nanašajo le na (za pritožbeno odločitev nerelevantno) vprašanje, čigava so bila ta denarna sredstva. Pravijo namreč, da so jih v gradnjo vložili ne samo prvi toženec, ampak tudi druga toženka in Š. T. 18 Tretja alineja I. (a) točke izreka izpodbijane sodbe. 19 Četrta alineja I. (a) točke izreka izpodbijane sodbe. 20 Kot pravi tudi sama tožnica na 34. strani svoje tožbe. 21 Objavljena je bila v Uradnem listu Republike Slovenije, št. 53-2715/2018 z dne 3.8.2018. 22 Očitek tožencev, češ da je pritožba tožnice, vložena v 30 in ne 15 dnevnem roku, prepozna, ni utemeljen. Uporaba ZPP z novelo E namreč nalaga, da se postopek pred sodiščem druge stopnje vodi v skladu s pravili novega zakona. In čeprav zakonodajalec v tretjem odstavku 125. člena novele E tega ni izrecno zapisal, je treba to določbo razlagati tako, da se spremembe novele E uporabljajo za celotni postopek z rednimi pravnimi sredstvi. Stališče tožencev, po katerem naj bi se določbe ZPP-E uporabljale šele od trenutka, ko sodišče druge stopnje prejme pravočasno pritožbo, je prestrogo in v nasprotju z namenom sprememb novele E, s katerimi naj bi se strankama zagotovilo dovolj časa za temeljito proučitev argumentov sodišča prve stopnje, analizo sodne prakse in kakovostno pritožbeno obrazložitev. Da je treba postopek s pritožbo voditi v skladu s pravili novega zakona, potrjuje tudi uvrstitev določbe 333. člena ZPP o pritožbenem roku v poglavje, ki ureja pravna sredstva, nadalje sama narava pritožbenega postopka, ki je nedeljiva celota in dejstvo, da se postopek pred sodiščem prve stopnje konča (že) z izdajo končne odločbe, kot pravi isti, tretji odstavek 125. člena novele E. Zaradi vsega povedanega je bil tudi v tej zadevi strankam dan pravilen pravni pouk in je tudi pritožba tožnice, vložena znotraj tega roka, pravočasna. 23 T. im. nadomestni odvzem. 24 Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-91/15, z dne 16. 3. 2017, 16. točka. 25 Nima niti premoženja, ki bi iz njega izhajalo, v katero bi bilo spremenjeno ali s katerim bi bilo pomešano (prim. 1. točko 4. člena ZOPNI/11). 26 Sprejet z novelo A in ki se na podlagi določbe drugega odstavka 36. člena te novele uporablja tudi v postopkih odvzema premoženja nezakonitega izvora, v katerih je bila vložena tožba pred uveljavitvijo novele A. 27 Glej opombo 7. 28 Glej drugi odstavek 9. člena ZOPNI/11. 29 Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. Up-949/12-12 z dne 10. 10. 2013, 11. točka.