Jedro

Toženka v predlogu ne pojasni, zakaj bi odločitev o dolžnosti vrnitve tožnikovega posebnega premoženja pomenila odstop od sodne prakse v zadevi II Ips 470/92. Prav tako toženkina vloga v delu, v katerem uveljavlja procesne kršitve, ne dosega zakonskih standardov predloga za dopustitev revizije.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da znesek v višini 9.181 EUR sodi v skupno premoženje pravdnih strank in da je tožnikov delež na tem premoženju polovica. Prav tako je ugotovilo, da je znesek 10.110,50 EUR tožnikovo posebno premoženje. Zato je odločilo, da mora toženka tožniku plačati 14.700,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji tožnikov zahtevek je zavrnilo.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pritožila toženka in predlagala zavrnitev tožnikovega tožbenega zahtevka. Pritožbeno sodišče je zavrnilo toženkino pritožbo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo pritožbenega sodišča toženka vlaga predlog za dopustitev revizije. Zatrjuje, da iz sodb nižjih sodišč ni razvidna podlaga za ugoditev zahtevku za vrnitev 10.110,50 EUR. Nižji sodišči sta ugotovili, da je tožnik denar prenesel na toženko na podlagi pogodbe o medsebojni kompenzaciji. Dokler je ta pravni posel v veljavi, ni mogoče zahtevati vrnitve zneska, ki je bil dan na njegovi podlagi. Iz sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 470/92 izhaja, da v primerih, ko pride do premika premoženja med strankama na podlagi pogodbe, korist iz tega naslova ne pomeni neupravičene obogatitve. Zato odločitev pritožbenega sodišča odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča. Glede zneska, ki naj bi bilo skupno premoženje pravdnih strank pa trdi, da se nižji sodišči ne opredelita do bistvenega elementa za nastanek skupnega premoženja, torej ali je bilo ustvarjeno z delom zakoncev v času trajanja zakonske zveze. V zvezi s tem zatrjuje odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 364/2004. 4. Predlog ni utemeljen.

5. V 367.b členu (Ur. l. RS, št. 45/08, v nadaljevanju ZPP) so postavljene stroge zahteve za vsebinsko izdelavo predloga za dopustitev revizije. Tako mora stranka zatrjevane kršitve opisati natančno in konkretno in tudi izkazati, da je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki presega okvire konkretne zadeve, ali pa, da je s kršitvijo določb pravdnega postopka prišlo do takšnega posega v temeljna procesna jamstva, da je zaradi tega ogrožena pravna varnost. 6. Toženka v predlogu ne pojasni, zakaj bi odločitev o dolžnosti vrnitve tožnikovega posebnega premoženja pomenila odstop od sodne prakse v zadevi II Ips 470/92. Ob ugotovitvi sodišč prve in druge stopnje, da je tožnik denar, ki je bilo njegovo posebno premoženje, le prepustil v upravljanje toženki, je pravilna odločitev, da je mogoče doseči vrnitev premoženja brez uveljavljanja ničnosti ali izpodbojnosti takega pravnega posla. Zato vprašanje, ki ga izpostavlja predlagateljica, za odločitev v tej zadevi ni pravno pomembno.

7. Prav tako toženkina vloga v delu, v katerem uveljavlja procesne kršitve, ne dosega zakonskih standardov predloga za dopustitev revizije. Odločitev (da znesek v višini 9.181 EUR sodi v skupno premoženje pravdnih strank) je izčrpno obrazložena, trditev o odstopu od sodne prakse Vrhovnega sodišča pa je nekonkretizirana.

8. Vrhovno sodišče je tako ugotovilo, da pogoji za dopustitev revizije iz določbe prvega odstavka 367.a člena ZPP niso podani, zato je predlog zavrnilo.