Jedro

V delu tožbe, ki se nanaša na tretje in četrto toženca, katerima tožeča stranka očita povzročitev škode, ki naj bi jo povzročila na delu ali v zvezi z delom, gre za odločanje o odškodninski odgovornosti delavcev iz delovnega razmerja, ne pa za odločanje o premoženjskopravnem zahtevku. To pomeni, da sodišče prve stopnje ni bilo pristojno odločati o delu zahtevka, ki se nanaša na navedena toženca.

Trditveno in dokazno breme o tem, da je bila investicija nepotrebna oziroma preobsežna, je na tožeči stranki: če namreč trdi, da investicija ni bila v njenem interesu oziroma potrebna, potem je bila ona tista, ki bi to morala ne samo zatrjevati, pač pa tudi dokazati. Iz navedb tožeče stranke ni mogoče razbrati, zakaj šteje, da je bila investicija nasploh in v takšnem obsegu, kot je bila izvedena, nepotrebna. Tožeča stranka je sicer predlagala izvedbo dokaza z izvedencem za požarno varnost in gasilne sisteme, in sicer zaradi ugotovitve, v kolikšnem obsegu je bila vzpostavitev sistema s stabilnimi gasilnimi sistemu pri tožeči stranki glede na namen vzpostavitve takšnega sistema potrebna. Ta dokaz (v informativne namene) je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke zoper sodbo v delu, ki se nanaša na prvo in drugo toženo stranko se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v tem delu potrdi.

II. Pritožbi tožeče stranke zoper sodbo v delu, ki se nanaša na tretje in četrto toženo stranko v zvezi s popravnima sklepoma z dne 3.6.2014 in 12.6.2014 se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje zoper navedeni toženi stranki razveljavi ter zadeva v tem delu odstopi Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani v novo sojenje.

III. Tožeča stranka sama nosi pritožbene stroške, nastale v zvezi s pritožbo zoper sodbo glede prvo in drugo tožene stranke, dolžna pa je prvo toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 13.639,60 EUR, vse v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

IV. Odločanje o pritožbenih stroških tožeče stranke, nastalih s pritožbo zoper sodbo v delu, ki se nanaša na tretje in četrto toženo stranko ter odločanje o stroških pritožbenega postopka tretje tožene stranke, se pridrži.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek zoper vse štiri tožence ter tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov toženih strank.

Zoper navedeno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožila tožeča stranka. Predlagala je spremembo, podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe ter priglasila pritožbene stroške.

Na pritožbo sta odgovorili prvo in tretje tožena stranka. Obe navedbam v pritožbi nasprotujeta, predlagata potrditev izpodbijane sodbe ter priglašata stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Dejansko stanje: Med strankama ni bilo sporno, da je tožeča stranka kot naročnik 13.10.2008 objavila naročilo blaga (Vzpostavitev sistema za varovanje tehnoloških prostorov s stabilnimi gasilnimi sistemi), katerega predmet je bila dobava blaga za zagotovitev varstva tehnoloških prostorov pred požari. Tožeča stranka prvo in drugo toženi stranki očita odgovornost za škodo, ki naj bi nastala kot posledica kršitve obveznosti ravnati v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika. Prvo tožena stranka naj bi kljub izrecnemu nesoglasju nadzornega sveta (NS) pogodbo, ki tudi sicer ni bila v interesu družbe, z izvajalcem J. V. B. S. d. o. o., T. + T. d. o. o. sklenila za ponudbeno ceno 2,440.756,93 EUR. Tretje tožena stranka je upravi predlagala sklenitev dveh aneksov (zaradi podaljšanja pogodbenega roka ter „dodatnih, več in manj del“), prvo in drugo tožena stranka pa sta aneks št. 1 in 2 z izvajalcem sklenili, pri tem pa kršili svojo obveznost ravnati v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika, saj bi morali poskrbeti, da se sklenjena pogodba izvrši v pogodbeno dogovorjenem roku, v primeru kršitve pa uveljaviti pogodbeno kazen. Namesto tega sta izvedbo dvakrat podaljšali. Tožeča stranka je tretje in četrto tožencu očitala, da sta škodo povzročila namenoma ali vsaj iz hude malomarnosti, ker sta dopustila, da je škoda s sklenitvijo pogodb, aneksov in posledično izplačilom pogodbenega zneska družbi nastala, čeprav sta se zavedala, da za sklenitev aneksov ni pravne podlage. Tožeča stranka odškodninsko odgovornost prvo tožene stranke (predsednice uprave tožeče stranke) in drugo tožene stranke (članice uprave) utemeljuje na določbi 263. člena ZGD-1, tretje tožene stranke (izvršnega direktorja za IT & ITS) in četrto tožene stranke (izvršnega direktorja za finance in računovodstvo ter kontroling) pa na podlagi 182. člena ZDR.

O stvarni nepristojnosti: Pritožnica sodišču prve stopnje očita absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 4. točke drugega odstavka 339. člena ZPP z navedbami, da sta tretje in četrto toženec ugovarjala stvarni nepristojnosti sodišča, slednje pa je kljub ugovoru odločalo o zahtevku tudi zoper njiju, čeprav za sojenje zoper navedena toženca ni stvarno pristojno.

Ne drži pritožbena trditev, da sta tretje in četrto toženec ugovarjala stvarni nepristojnosti sodišča, prav tako tudi ne, da je sodišče prve stopnje samo ugotovilo, da za sojenje ni pristojno, pa je kljub temu odločalo o zahtevku. Kljub temu pa je utemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje za odločanje o tožbenem zahtevku zoper tretje in četrto toženca ni stvarno pristojno.

Tožeča stranka v tem sporu vtožuje povrnitev škode od tretje in četrto toženca, ki naj bi jo povzročila na delu ali v zvezi z delom (prvi odstavek 182. člena ZDR). Po določbi b. točke prvega odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1), je delovno sodišče med drugim pristojno za odločanje o odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem. V delu tožbe, ki se nanaša na tretje in četrto toženca, katerima tožeča stranka očita povzročitev škode, ki naj bi jo povzročila na delu ali v zvezi z delom, gre za odločanje o odškodninski odgovornosti delavcev iz delovnega razmerja, ne pa za odločanje o premoženjskopravnem zahtevku. To pomeni, da sodišče prve stopnje ni bilo pristojno odločati o delu zahtevka, ki se nanaša na navedena toženca.

Vsako sodišče mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti na svojo stvarno pristojnost (19. člen ZPP). Sodišče prve stopnje, ki je postopalo v nasprotju s to določbo, je s tem kršilo 4. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, zato je moralo višje sodišče pritožbi v tem delu ugoditi in izpodbijano sodbo glede tretjega in četrtega toženca razveljaviti ter zadevo v tem obsegu odstopiti pristojnemu sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke, nastalih s pritožbo zoper sodbo v delu, ki se nanaša na tretje in četrto toženo stranko ter odločanje o stroških pritožbenega postopka tretje tožene stranke, se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. čl. ZPP).

O odškodninski odgovornosti prvo in drugo tožene stranke: Pritožnica sodišču prve stopnje uvodoma očita, da ni pojasnilo, na katero zakonodajo je oprlo svojo odločitev in se nanjo tudi ne sklicuje, zaradi česar odločitve ne bi bilo mogoče preizkusiti. Nič od navedenega ne drži. Tožeča stranka je odškodninsko odgovornost toženih strank utemeljevala z očitki o kršitvi predpisov s področja javnega naročanja ter trdila, da investicija ni bila v interesu družbe. Sodišče prve stopnje je v točki 11. obrazložitve izrecno navedlo, da solidarne odgovornosti iz četrtega odstavka 182. člena ZDR tožeča stranka ne zatrjuje, ni pa dokazala niti odgovornosti tretje in četrto tožene stranke po 182. členu ZDR, niti prvo in drugo tožene stranke po 263. členu ZGD-1. V nadaljevanju je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil postopek pridobivanja investicije v skladu z obstoječo zakonodajo. Glede na to, da se je tožeča stranka sklicevala (zgolj) na kršitev predpisov s področja javnega naročanja, ni nobenega dvoma, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek preizkušalo glede na določbe ZJN-2 in ZGD-1, saj tožeča stranka navedb, na podlagi katerih bi sodišče prve stopnje njen tožbeni zahtevek preizkušalo še na kakšni drugi pravni podlagi, ni podala.

Ni jasno, na katero konkretno kršitev postopka meri pritožnica z očitkom o „konfuznem“ (to je ob neupoštevanju kronološkega zaporedja) navajanju listin, na podlagi katerih naj bi sodišče prve stopnje (zmotno) zaključilo, da je šlo za ekonomsko upravičeno investicijo. Zaradi navedenega se višje sodišče do te pritožbene navedbe ne opredeljuje. Pripominja zgolj to, da je sodišče prve stopnje v točki 12. obrazložitve z datumi in vsebino navedlo listine, ki jih je v dokaznem postopku vpogledalo in na podlagi katerih je utemeljilo svojo odločitev, pri čemer kronološki vrstni red navajanja dokaznih listin za odločitev ni bistvenega pomena. Višje sodišče na tem mestu še opozarja na neutemeljenost pritožbenih navedb v delu, v katerem pritožnik sodišču prve stopnje očita, da se pri odločitvi ne sklicuje niti na eno samo listino, iz katere bi izhajalo, da tožeča stranka potrebuje investicijo v tolikšnem obsegu, kot je bila predvidena in je razvidna iz listin v spisu, še manj investicijo, kot je bila nato realizirana. Pritožnica je namreč spregledala, da je bilo trditveno in dokazno breme o tem, da je bila investicija nepotrebna oziroma preobsežna, na njej: če namreč trdi, da investicija ni bila v njenem interesu oziroma potrebna, potem je bila ona tista, ki bi to morala ne samo zatrjevati, pač pa tudi dokazati. Iz navedb tožeče stranke ni mogoče razbrati, zakaj šteje, da je bila investicija nasploh in v takšnem obsegu, kot je bila izvedena, nepotrebna. Tožeča stranka je sicer predlagala izvedbo dokaza z izvedencem za požarno varnost in gasilne sisteme, in sicer zaradi ugotovitve, v kolikšnem obsegu je bila vzpostavitev sistema s stabilnimi gasilnimi sistemu pri tožeči stranki glede na namen vzpostavitve takšnega sistema potrebna. Ta dokaz (v informativne namene) je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo, višje sodišče pa zgolj dodaja, da tudi iz teh navedb tožeče stranke izhaja, da investicija ni bila nepotrebna, vprašanje bi lahko bilo le, ali v takšnem obsegu in za takšno vrednost, kot je bila izvedena. Ker pa tožeča stranka ni podala navedb, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, v kakšnem / kolikšnem obsegu bi bila investicija po njeni oceni sicer potrebna ter koliko manj naj bi bil vreden stabilen gasilni sistem (glede na to, da trdi, da je bil vreden „veliko manj“ kot je morala zanj plačati), sodišče prve stopnje ni imelo podlage za izvajanje dokazov v smeri preverjanja obsega investicije in njegove vrednosti. Iz teh razlogov tudi ne vzdrži pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje pri odločitvi ni oprlo na nobeno dokazno listino, ki bi dokazovala potrebnost investicije v obsegu, kot je bila izvedena.

Ker tožeča stranka ni zmogla niti trditvenega niti dokaznega bremena, višje sodišče soglaša z zaključkom izpodbijane sodbe, da je trditvena podlaga tožeče stranke prepavšalna in pomanjkljiva. Da bi sodišče lahko ugodilo denarnemu odškodninskemu zahtevku, mora namreč tožeča stranka konkretno navesti (2. člen ZPP) ter dokazati vse predpostavke odškodninske odgovornosti za vtoževano škodo, in sicer: (1) konkretno protipravno dejanje, (2) nastanek in višino škode, (3) obstoj pravnorelevantne vzročne zveze med očitanim ravnanjem in nastalo škodo ter (4) odškodninsko odgovornost zatrjevanega povzročitelja škode. Tožeča stranka ustrezne in zadostne trditvene podlage ni podala, zato ni mogoče slediti njenim navedbam, da sodišče prve stopnje ni zadostno pojasnilo, zakaj šteje, da je bila investicija v izvedenem obsegu potrebna.

Pritožnica sodišču prve stopnje očita, da se je kljub jasnim in nedvoumnim zatrjevanjem, da investicija ni bila v njenem interesu ter zanjo ni bila potrebna, fokusiralo zgolj na to, ali je bila ekonomsko upravičena. V pritožbi polemizira z zaključki izpodbijane sodbe z navedbo vsebine posameznih listin, na podlagi katerih naj bi sodišče prve stopnje dejansko stanje napačno ugotovilo, posledično pa napačno zaključilo, da je bila investicija potrebna. Vse, kar navaja pritožnica v zvezi s pisnim mnenjem uradnika za varnost v predorih z dne 18.3.2009, dopisom DDC d.o.o. z dne 2.10.2009 ter sklepom ministra za promet z dne 9.6.2009, predstavlja nedovoljeno navajanje novih dejstev (337. člen ZPP), ki jih višje sodišče ne sme upoštevati.

Pritožnica se pri utemeljevanju, zakaj investicija ni bila potrebna v izvedenem obsegu, sklicuje na splošno znano dejstvo o zadolženosti tožeče stranke. Kako bi slednje vplivalo na presojo obsega potrebnosti investicije, pritožnica ni pojasnila, prav tako tudi ne, kakšen vpliv na presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka naj bi imelo poroštvo države za njene obveznosti.

Višje sodišče ugotavlja, da tožeča stranka niti v pritožbi ni konkretizirala svojih navedb, zakaj sicer ekonomsko upravičena investicija ni bila potrebna oziroma v njenem interesu, tudi sicer pa v postopku na prvi stopnji ni bilo sporno, da tožeča stranka sistem za varovanje tehnoloških prostorov s stabilnimi gasilnimi sistemi še vedno uporablja.

V zvezi s trditvami tožeče stranke, da NS ni soglašal z investicijo in soglasja k sklenitvi pogodbe ni podal, sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka, zlasti pričevanja T. V., takratnega namestnika predsednika NS, ki je tudi vodil sejo 6.3.2009, ugotavlja, da je NS sicer zavrnil izdajo soglasja na predlagani izbor izvajalca ter pozval upravo, naj preveri možnost racionalizacije obsega potrebnih sistemov za varovanje tehnoloških prostorov, da pa sklep NS z dne 6.3.2009 nima narave odklonilnega mnenja, kot to meni tožeča stranka. Višje sodišče s temi zaključki soglaša. Iz navedenega sklepa nikjer ne izhaja, da bi NS izrazil nasprotovanje ali nestrinjanje glede sklenitve pogodbe, pač pa, da ne daje soglasja na predlagan izbor izvajalca, ob hkratnem pozivu upravi, da preveri možnost racionalizacije obsega potrebnih sistemov. Zaslišana priča je pojasnila, kaj „možnost racionalizacije“ pomeni: ali manjše število aparatov, ali znižanje cene. Ne drži niti pritožbena navedba, da je pričevanje V. v nasprotju s sklepom z dne 6.3.2009, saj pritožba povzema le tisti del njegovega pričevanja, ki se nanaša na predložitev dodatne dokumentacije, izpusti pa del, v katerem je pojasnil, kaj naj bi možnost racionalizacije pomenila. Tako iz vsebine listine, kot iz pričevanja V. po zaključku višjega sodišča izhaja, da NS ni zahteval zmanjšanja obsega investicije, pač pa (le) preverjanje možnosti za to.

Da je do znižanja vrednosti investicije prišlo, med strankami ni bilo sporno, sporen pa je razlog za znižanje. Tožeča stranka tudi v pritožbi ponavlja, da prvo tožena stranka zahtevam NS ni sledila (katerim konkretno, ni pojasnjeno), temveč je na izbranega izvajalca, skupaj s tretje tožencem naslovila dopis, s katerim je zaprosila za komercialni popust, in sicer z namenom, da bi se pogodbena vrednost znižala pod 2,500.000,00 EUR, to pa bi ji omogočalo sklenitev pogodbe brez soglasja NS. Višje sodišče pritožbenim navedbam tudi v tem delu ne sledi. Glede na to, da je prvotna ponudba s strani izvajalca znašala 2,503.340,44 EUR (neprerekana navedba tožeče stranke), s čemer je bil NS seznanjen (neprerekana navedba prvo tožene stranke), ni dvoma, da bi vsaka racionalizacija obsega projekta pomenila tudi vrednost, nižjo od 2,500.000,00 EUR. To pa hkrati pomeni, da se je NS nedvomno zavedal, da njegovo soglasje v primeru kakršnekoli racionalizacije ne bo več potrebno, zaradi česar ni mogoče slediti pritožbenim navedbam o razlogih za pridobitev komercialnega popusta.

Glede pritožbenih navedb, ki se nanašajo na pričevanje priče T. V., višje sodišče ugotavlja sledeče: ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da je navedena priča pomešala posamezne sklepe NS, saj iz zapisnika z naroka, na katerem je bil V. zaslišan kot priča, izrecno izhaja, da mu je bil sklep NS z dne 6.3.2009 prebran in dan na vpogled. Tožeča stranka na naroku za pričo ni imela vprašanj, prav tako ni opozorila, da naj bi priča pomešala posamezne sklepe. Zaslišanje Vidica je predlagala tožeča stranka sama, zaradi česar je najmanj nenavadno, da ga v pritožbi šteje kot „sovražno“ pričo in njegovo izpoved označuje kot neverodostojno. Na naroku, na katerem je sodišče prve stopnje izvedlo dokaz z zaslišanjem omenjene priče, je bil prisoten pooblaščenec tožeče stranke, ki bi pritožbene pripombe glede pričevanja V. lahko navedel na zapisnik, pa tega ni storil. V odsotnosti kakršnihkoli relevantnih podatkov, ki bi kazali na neverodostojnost pričevanja (za tak zaključek zgolj pritožbeno navajanje ne zadošča), višje sodišče nima nobenega razloga, da zaključkom sodišča prve stopnje v zvezi s pričevanjem V. ne bi sledilo, kar velja tudi za dokazno oceno njegovega pričevanja.

V zvezi z zatrjevano relativno bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki jo pritožnica vidi v tem, da sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z zaslišanjem sedanjega predsednika NS tožeče stranke D. H. in predsednika uprave M. (pravilno: M.) K., višje sodišče opozarja, da mora po določbi prvega odstavka 286.b člena ZPP stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče, v konkretnem primeru na naroku, na katerem je sodišče dokazni predlog zavrnilo. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Kot izhaja iz podatkov v spisu, je sodišče na naroku 26.3.2014 (med drugim) izrecno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje D. H., z obrazložitvijo, da je dokazni predlog nepotreben in navedbo zakonske določbe, na katero je odločitev oprlo (drugi odstavek 287. člena ZPP). Sodišče je torej v sklepu, s katerim je zavrnilo izvedbo dokaza in še posebej v sodbi obrazložilo, zakaj predlaganega dokaza ni izvedlo, zaradi česar zavrnitev dokaznega predloga ne more predstavljati niti absolutno bistvene kršitve pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP niti relativne bistvene kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP, prav tako pa tudi ni podana kršitev 22. člena Ustave. Pravica do izvedbe predlaganih dokazov ni neomejena, saj ima sodišče določeno diskrecijo in lahko zavrne izvedbo dokaza, ki ne bi bil bistven za zadevo (prim. odločbi Ustavnega sodišča RS, Up 107/96 z dne 25.9.1996 in Up 181/95 z dne 28.5.1998). Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni, ali pa da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati (prim. odločbo Ustavnega sodišča Up 175/98 z dne 16.2.2002). Prav tako ne, če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na odločitev ne bi mogla vplivati (prim. odločbo Ustavnega sodišča RS Up 90/98 z dne 10.10.2000). Podobna je tudi praksa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije: sodišče sme zavrniti izvedbo dokaza, katerega dokazno sporočilo ne bi moglo odločilno vplivati na odločitev sodišča (prim. sodba II Ips 554/99). Dokaznega predloga za zaslišanje K. tožeča stranka v postopku na prvi stopnji ni podala, tudi sicer pa ni pojasnjeno, v zvezi s katerim dejstvom naj bi bil zaslišan.

Pritožnica navaja, da mora za vzpostavitev odškodninske odgovornosti članov uprave zatrjevati in dokazati protipravnost, tožene stranke pa se lahko branijo z zatrjevanjem in dokazovanjem, da so pošteno in vestno izpolnjevale svoje dolžnosti. Šteje, da prvo in drugo tožena stranka dokaznemu bremenu nista zadostili, saj nista predložili nobene dokumentacije, iz katere bi bilo razvidno, da je bila po sklepu NS opravljena preverba možnosti racionalizacije obsega sistema za varovanje tehnoloških prostorov, prav tako pa naj ne bilo dokazano, zakaj povečanje obsega dela ni bilo mogoče predvideti že pred sklenitvijo pogodbe. Pritožbene navedbe ne držijo. Pritožnica sicer tudi v tem delu polemizira z zaključki sodišča prve stopnje, vendar pa ne izpodbija ugotovitve, da je iz dopisa DDC d. o. o. z dne 2.10.2009 razvidno, da so bile opravljene dodatne preveritve k sklepu NS o izbiri izvajalca, prav tako ne, da je iz tega dopisa razvidno, da je bila opravljena dodatna analiza cen ponudbenega proračuna in da bi ponovitev javnega naročila rezultirala v višjih cenah. Ponovno se je opravil tudi ogled vseh po projektu predvidenih prostorov z namenom, da se preveri, ali je stanje po projektu še ažurno. Ne drži torej pritožbeni očitek, da po sklepu NS ni bila opravljena preverba možnosti racionalizacije obsega sistema, kot je bilo to upravi naloženo s strani NS. Očitno tožeča stranka šteje, da bi bila ustrezna preveritev možnosti racionalizacije zgolj taka, ki bi pomenila, da investicija bodisi sploh ni potrebna, bodisi ni potrebna v takem obsegu, kot je bila izvedena, pri čemer niti ni jasno, kakšen je obseg, ki ga tožeča stranka šteje kot potreben. Zgolj posplošeno ponavljanje, da investicija ni bila potrebna v „takem“ obsegu, ne more zadoščati.

Pritožnica ni izpodbijala zaključkov sodišča prve stopnje, da so bili v zvezi s sporno investicijo pravočasno in strokovno izpeljani vsi postopki, izdelana je bila vsa potrebna dokumentacija, tako tehnična kot investicijska, sklep o potrditvi investicije pa je bil potrjen s strani ministra za promet. Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, da sta bila tudi oba aneksa sklenjena po predpisanem postopku, na podlagi izvedenega dokaznega postopka pa ni bilo mogoče ugotoviti, da bi prišlo do zamude roka izvedbe po krivdi izvajalca. Ničesar od navedenega tožeča stranka ni izpodbila.

V zvezi s pritožbenim očitkom, da bi morale tožene stranke zatrjevati in dokazati, da je bila investicija za tožečo stranko koristna in v določenem obsegu potrebna, višje sodišče ponovno opozarja, da pritožnica niti v postopku na prvi stopnji niti v pritožbi ni trdila, da bi sistema za varovanje sploh ne potrebovala, sporen je (zgolj) obseg investicije. Prav tako ni sporno, da investicijo še vedno uporablja. Ker tožeča stranka uveljavlja odškodninsko odgovornost toženih strank, ugotovitev višine koristi za odločitev ni bistvenega pomena, tudi sicer pa je že pojasnjeno, da je tožeča stranka tista, ki bi morala zatrjevati in dokazati, v kakšnem obsegu bi investicija morala biti izvedena in za kakšno vrednost, glede na to, da trdi, da je bila izvedena v prevelikem obsegu (in ne, da je bila nepotrebna). Le dokazana razlika med bolj ekonomičnim in izvedenim sistemom bi lahko predstavljala pravno priznano škodo, ne more pa škodo predstavljati celotna pogodbena vrednost, vključno z DDV. Tožeča stranka, ki tožbeni zahtevek utemeljuje na trditvi, da je bila investicija izvedena v prevelikem obsegu, bi torej morala zatrjevati in dokazati, v kakšnem obsegu bi morala biti izvedena in za kakšno vrednost, česar pa ni storila ne v postopku na prvi stopnji, ne v pritožbi.

Ne da bi presojalo ostale pritožbene navedbe, ki za odločitev niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP), je višje sodišče zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na prvo in drugo toženo stranko (353. člena ZPP). Sodba je v tem delu namreč pravilna. Konkretno uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni, niso pa podani niti razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je v zadevi pravilno in v zadostni meri ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo materialno pravo.

Obrazložitev stroškov postopka: V zvezi z obrazložitvijo izpodbijanega dela sodne odločbe, s katero je odločeno o stroških postopka, je treba opozoriti na že večkrat zavzeto stališče v sodni praksi in pravni teoriji (primerjaj Janez Vlaj, Stroški postopka, Pravosodni bilten št. 2/2008, str. 9), v skladu s katerim za dosego standarda obrazloženosti odmere stroškov po višini - torej po vseh posamičnih postavkah - ni potrebno izčrpno pojasnjevanje odločitve o vsaki stroškovni postavki v obrazložitvi posebej, temveč zadostuje, da je odmera na pregleden način, ki omogoča njen preizkus na pritožbeni stopnji, opravljena že na stroškovniku, ki je sestavni del sodnega spisa. Naveden pristop je izbralo sodišče tudi v konkretnem primeru, ki je v sodbi posamezne priznane stroške še posebej navedlo. Na posameznih stroškovnikih (list. št. 146-149 spisa) in v katere je imela tožeča stranka možnost vpogledati, je odmero stroškov ustrezno zaznamovalo in specificiralo tako, da je za vsako postavko priglašenih stroškov in nagrade razvidno, ali je bila priznana in v kakšni višini. Višje sodišče zato kot neutemeljene zavrača očitke, da izpodbijanega dela sodbe ni mogoče preizkusiti.

Izrek o pritožbenih stroških tožeče in prvo tožene stranke temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo v tem delu ni uspela, sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je prvo toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo. Le-ti so odmerjeni po specificiranem stroškovniku in v skladu z odvetniško in taksno tarifo.