Jedro

Obsojenčeva izpovedba iz postopka pred delovnim sodiščem ne predstavlja nedovoljenega dokaza. ZKP izločitve takega dokaza ne predpisuje, obsojeni pa je imel možnost, da se glede njega izjavi, zato tudi ni bila kršena njegova pravica do obrambe.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je B. S. z izpodbijano pravnomočno sodbo spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poneverbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 245. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), mu izreklo kazen 2 leti in 6 mesecev zapora, mu naložilo plačilo premoženjskopravnega zahtevka oškodovani družbi N. d. d. v višini 201.969,62 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 15. 7. 2003 do plačila v 15 dneh pod izvršbo, ter mu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka in sodno takso.

2. Soobdolženega E. Ž. je sodišče oprostilo obtožbe storitve kaznivega dejanja poneverbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 245. člena KZ, soobdolženega B. O. pa je sodišče oprostilo obtožbe storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po prvem odstavku 244. člena KZ. Oškodovano družbo N. d. d. je s premoženjskopravnim zahtevkom zoper oba navedena obdolženca napotilo na pravdo, stroške tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebne izdatke obeh obdolžencev in potrebne izdatke in nagrado njunih zagovornikov pa je naložilo v breme proračuna.

3. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo obsojenčevega zagovornika in državnega tožilca zoper obsodilni del ter pritožbo državnega tožilca zoper oprostilni del zavrnilo.

4. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in Vrhovnemu sodišču predlaga, da ugodi zahtevi za varstvo zakonitosti, spremeni pravnomočno sodbo tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa predlaga, da razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in višjega sodišča in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

5. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka. Meni, da zatrjevane kršitve niso podane, zato predlaga njeno zavrnitev.

6. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

7. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti najprej navaja, da je sodišče oprlo sodbo na izpovedbo E. Ž. iz postopka pred delovnim sodiščem, pa se nanjo ne bi smelo opreti, saj se je v kazenskem postopku zagovarjal z molkom, in da je bila ta izpovedba odločilen dokaz pri dokazovanju, da je obsojenec storil kaznivo dejanje. S tem zagovornik sicer zatrjuje, da gre za nedovoljen dokaz, vendar tega ne obrazloži. Vrhovno sodišče ugotavlja, da bi sicer sodišče moralo prebrati to izpovedbo, ne pa zgolj vpogledati v delovnopravni spis, vendar pa to ne spremeni dejstva, da je bil dokaz izveden na glavni obravnavi in se je imel obsojeni glede njega možnost izjaviti, obsojeni pa je bil prisoten že pri nastajanju tega dokaza, saj je gre za izpovedbo E. Ž., ki jo je dal v postopku z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi obsojencu. Zato tudi ni bila kršena njegova pravica do obrambe, obenem pa ZKP izločitve takega dokaza ne predpisuje. Sicer pa navedba zagovornika, da izpovedba E. Ž. predstavlja odločilni dokaz, nima podlage v razlogih sodbe. Sodba namreč del izpovedbe kot enega izmed (več) dokazov omenja le dvakrat (na str. 23 sodbe). Ne gre torej za odločilen dokaz, na podlagi katerega je bil obsojen, temveč se sodišče prve stopnje v svojih obširnih razlogih opira na druge številne dokaze. Vrhovno sodišče zato zaključuje, da navedena bistvena kršitev kazenskega postopka ni podana.

8. Neutemeljena je tudi zagovornikova navedba, da je izrek izpodbijane sodbe nerazumljiv, ker iz njega izhaja, da je bil obsojeni istočasno zaposlen pri dveh družbah. Vendar pa je že prvostopenjsko sodišče na str. 14 svoje sodbe navedlo, da gre v zadevi za eno družbo, ki je zgolj spremenila svojo firmo iz „Z. d. d.“ v „N. d. d.“, pri čemer je sodišče v izreku sicer navedlo obe.

9. Zagovornik nadalje navaja, da so datumi, navedeni v izreku, v nasprotju z listinami v spisu, pri čemer te navedbe zagovornik ne konkretizira, zato je ni bilo mogoče preizkusiti.

10. Zagovornik v zahtevi podaja drugačno presojo izvedenih dokazov oz. njihove verodostojnosti kot nižji sodišči, tako npr. glede izpovedbe prič R. K., M. P., ter drugih prič, takrat zaposlenih pri oškodovani družbi, ter glede listinskih dokazov oškodovane družbe (skladiščnih kartotek, zapisnika o notranji kontroli, zapisnikov o uničevanju talonov, ter na splošno glede listin oškodovane družbe) in pa glede listin oz. dopisov tiskarne E. d. o. o., in še glede verodostojnosti potnega naloga obsojenca za čas od 24. 1. 2002 do 28. 1. 2008, s čimer, kot je bilo že uvodoma navedeno, pa uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, kar z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno.

11. Zagovornik ne pove, zakaj anonimno pismo ne more biti dokaz, saj velja načelna odprtost dokaznega gradiva, kakšne kršitve v zvezi s tem dokazom, ki bi utemeljevala njegovo izločitev, pa tudi ne zatrjuje. Glede navodila o prevzemanju kart (oz. za delo s kopalnimi kartami z dne 10. 3. 1993, ki se nahaja kot priloga B 25 priloženega spisa Delovnega sodišča v Mariboru, Oddelek v Murski Soboti Pd 147/2004), pa zagovornik navaja, da je ponarejeno, s čimer pa napada oceno verodostojnosti tega dokaza, kar pa ni dovoljeno.

12. Zagovornik z navedbami v zahtevi glede uporabe štampiljke št. 14; glede plačila „spornih“ kart z virmani na račun oškodovane družbe; ter glede datuma dobave kart dne 28. 1. 2002 oz. 25. 2. 2002 sicer navaja, da je sodišče kršilo 11. točko prvega odstavka 371. člena, vendar pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da tudi v teh primerih uveljavlja nedovoljen razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Izrecno pa ta razlog sam uveljavlja z navedbami, da ni dokazano, da je tiskarna karte tudi dejansko predala, ter tudi ne, da je obsojeni 15. 7. 2003 prevzel karte ter da plačilo 60.186 kart na transakcijski račun oškodovane družbe dokazuje, da si obsojeni ni mogel prisvojiti kart, sicer ne bi bilo opravljenih toliko virmanskih plačil. Ker zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, sodišče teh navedb ni presojalo.

13. Zagovornik uveljavlja kršitev kazenskega zakona z navedbami, da obsojeni ne more biti storilec očitanega kaznivega dejanja, ker ni imel pooblastil za naročanje in prevzem kart. Obenem zagovornik v zvezi s tem še napada zaključek višjega sodišča, ki je zapisalo, da je obsojeni samovoljno spremenil režim predaje kart naročenih kart, vendar z obema očitkoma uveljavlja nedovoljen razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato Vrhovno sodišče teh navedb ni presojalo.

14. Zagovornik se na več mestih sklicuje na to, da je bilo v delovni zadevi (pri čemer ne pove kateri), dejansko stanje drugače ugotovljeno, v zvezi s tem pa je že prvostopenjsko sodišče na str. 17 navedlo, da kazensko sodišče samostojno rešuje pravna in dejanska vprašanja in ni vezano na ugotovitve v civilnem ali upravnem (vključno delovnopravnem) postopku, čemur Vrhovno sodišče v celoti pritrjuje, saj to izhaja iz načela proste presoje dokazov, ki velja v kazenskem postopku. Vendar pa zagovornik s tem smiselno uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno uveljavljati.

15. Zagovornik pa tudi z navedbami, s katerimi izpodbija višino ugotovljene škode, ki je nastala oškodovani družbi, kot jo je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in potrdilo višje sodišče, uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato Vrhovno sodišče tudi teh navedb ni presojalo.

16. Zagovornik tudi očita sodišču, da ni izvedlo vseh dokazov, ki bi dokazali, da obsojeni ni storil očitanega kaznivega dejanja, in sicer, da sodišče ni pribavilo izvirnikov ročno pisanih kartic z glavne blagajne (skladiščnih kartotek), da sodišče ni dovolilo pribave računov za (sporne) karte, ter da sodišče ni zaslišalo I. S. Vendar je že višje sodišče v 11. točki sodbe ocenilo, da je prvostopenjsko sodišče predlagane dokaze utemeljeno zavrnilo, to v izpodbijani sodbi ustrezno obrazložilo v točki 4. na str. 6. Zaradi njihove neizvedbe dejansko stanje ni bilo ne zmotno ne nepopolno ugotovljeno.

17. Vrhovno sodišče pa še ugotavlja, da je neutemeljen tudi očitek, da se višje sodišče ni opredelilo do vseh pritožbenih navedb, saj je glede alibija obsojenca za 28. 1. 2002 zavzelo stališče v 11. točki svoje sodbe, v okviru pritožbenega postopka pa je preizkusilo tudi odločbo o kazenski sankciji v 13. točki svoje sodbe.

C.

18. Ker zatrjevane kršitve niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo zavrnilo (425. člen ZKP).

19. Glede na premoženjsko stanje obsojenca, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, je Vrhovno sodišče obsojencu naložilo plačilo sodne takse (98. a člen v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP).