Jedro

Določba drugega odstavka 275. člena ZIZ je jasna, s plačilom varščine lahko upnik doseže izdajo začasne odredbe tudi v primeru, da ni izkazal verjetnosti terjatve in verjetnega obstoja nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve sicer onemogočena ali precej otežena. Vprašanje škode, ki bi jo z izdajo neutemeljene začasne odredbe utrpel dolžnik, je pomembno le glede določitve višine varščine, ne pa tudi glede utemeljenosti predloga za določitev varščine kot pogoja za izdajo začasne odredbe.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep r a z v e l j a v i v točki 2. (glede zavrnitve podrejenega predloga) in se v tem delu vrne zadeva sodišču prve stopnje v nov postopek.

Sicer se pritožba zavrne in se v preostalem izpodbijanem delu (točka 1.) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Okrožno sodišče v Kopru zavrnilo primarni in podrejeni predlog za izdajo začasne odredbe, s katero bi toženi stranki prepovedalo odtujitev in obremenitev njenih nepremičnin (primarno), oziroma podrejeno, da bi se ta začasna odredba izdala ob plačilu varščine. Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da tožeča stranka ni izkazala nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve otežena. Zgolj dejstvo, da tožena stranka kot gradbeno podjetje nekatere svoje nepremičnine odtujuje in obremenjuje, kar vse sodi v okvir poslov rednega poslovanja podjetja (prav uspešno tekoče poslovanje zagotavlja ohranjanje premoženja podjetja), še ne pomeni, da je tako ravnanje vzrok za obstoj nevarnosti. Ob povedanem tudi ni mogoče zaključiti, da bi tožena stranka s predlagano začasno odredbo utrpela le neznatno škodo. Položitev varščine pa glede na povedano ni primerno sredstvo za zavarovanje morebitne škode.

Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka in predlaga ugoditev predlogu. Navaja, da glede verjetnosti terjatve sklep nima razlogov in ga zato ni mogoče preizkusiti. Gre za bistveno kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče v razlogih za neobstoj predpostavk iz 2. odstavka 270. člena ZIZ navaja nekatera dejstva, ki jih nobena od strank, še najmanj pa tožeča stranka ni zatrjevala. Navaja, da gre za gradbeno podjetje, da je splošno znano, da je opravljanje gradbene dejavnosti povezano z visokimi materialnimi stroški, da je nujno najemanje bančnih posojil, da je to šteti kot pridobivanje likvidnih sredstev in podobno. Četudi bi res šlo za splošno znana dejstva, takih dejstev sodišče ne bi smelo ugotavljati brez predhodnih trditev strank. Gre za kršitev postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 7. členom ZPP, ki vsekakor vpliva na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa.

Ne glede na zgoraj navedeno pa je ocena sodišča zmotna. Nobenega dvoma ne more biti, da odtujevanje in obremenjevanje nepremičnin pomeni zmanjševanje vrednosti premoženja. Čeravno bi držalo, da tako obremenjevanje služi pridobivanju denarnih sredstev, pa je s premoženjem v obliki denarnih sredstev bistveno laže razpolagati v škodo upnikov kot s premoženjem v obliki nepremičnin. Usoda tako pridobljenih sredstev je negotova, saj je pravna oseba na trgu izpostavljena določenim poslovnim rizikom in se lahko pokaže plasiranje denarnih sredstev za neuspešno. Pomembno je le, da dolžnik s svojim premoženjem razpolaga, kaj so razlogi za to, pa je nepomembno. Novejša sodna praksa VSK II Cpg 200/2006 je že izrekla, da je dolžnikovo ravnanje, ko prodaja svoje nepremičnine, mogoče opredeliti kot ravnanje, ki ga ima v mislih drugi odstavek 270. člena ZIZ. Prav za to pa gre v obravnavanem primeru. Dolžnikovo razpolaganje bi moralo sodišče oceniti bolj celovito in ugotoviti, da je v škodo tožeči stranki, saj toženec očitno nima namena prostovoljno plačati, sicer tožba ne bi bila potrebna. Dejansko stanje je ugotovljeno napačno, poleg tega je dokazna ocena sodišča v nasprotju z 8. členom ZPP in je zato podana tudi kršitev iz 1. odstavka 339. člena ZPP. To nedvomno vpliva na pravilnost in zakonitost sklepa, sodišče je zaradi napačne dokazne ocene zmotno uporabilo materialno pravo (to je drugi odstavek 270. člena ZIZ).

Napačna je tudi ocena sodišča, da predpostavka neznatne škode ni podana. V sodni praksi se je res uveljavilo stališče, da vsako omejevanje izvrševanja lastniških pravic na nepremičnini, pomeni poseg v lastninsko pravico, kar lahko za lastnika predstavlja škodo, vendar tega stališča ne kaže absolutizirati, saj sicer te predpostavke nikoli ne bi bilo mogoče izkazati. Prav okoliščine konkretnega primera, ko so nepremičnine tožene stranke že obremenjene s hipoteko, kažejo na togost tega stališča. Znano je, da so tržno zanimive le nepremičnine, ki so brez bremen. Tožena stranka je ustanovila hipoteke za zavarovanje zelo visokih terjatev in ni pričakovati interesa kupcev. Posledično škoda ne more nastati. Tudi glede te predpostavke je bilo torej dejansko stanje ugotovljeno zmotno in nepopolno, dokazna ocena pa je v nasprotju z 8. členom ZPP in je zato podana tudi kršitev iz 1. odstavka 339. člena ZPP. To nedvomno vpliva na pravilnost in zakonitost sklepa, sodišče je zaradi napačne dokazne ocene zmotno uporabilo materialno pravo.

Pri odločitvi o podrejenem zahtevku tožeče stranke na podlagi 1. odstavka 275. člena ZIZ je sodišče prav tako navedlo s strani strank nezatrjevano dejstvo, to je, da bo tožena stranka z realizacijo začasne odredbe onemogočena pri poslovanju. Gre za kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Uporaba določbe 1. odstavka 275. člena ZIZ je v izpodbijanem sklepu pravno popolnoma nevzdržna. V sklepanje sodišča je vgrajena logična napaka, to je, da je v presoji sodišča, ali bo izdalo odredbo v situaciji, kadar je predlagana varščina. Da je tako stališče napačno, lahko ugotovimo že ob gramatikalni razlagi določbe 1. odstavka 275. člena ZPP. Stališče sodišča je tudi v nasprotju z namenom instituta varščine po 1. odstavku 275. člena ZIZ. Njegov namen je namreč, da se začasna odredba izda tudi, ko predpostavke niso izkazane, ravno zato pa mora upnik položiti varščino za škodo, ki bi jo trpel dolžnik, če bi se začasna odredba izkazala za neutemeljeno. Dolžnost sodišča je, da oceni in predvidi morebitno škodo in na tej podlagi določi višino varščine. Če sodišče ocenjuje, da je potencialna škoda visoka, naj določi visoko varščino, ni pa to argument za zavrnitev predloga. Ob pavšalnih ugotovitvah o veliki škodi se sodišče poleg tega ni spuščalo v ugotavljanje dejanskih okoliščin, pomembnih z vidika 1. odstavka 275. člena ZIZ.

Pritožba je delno utemeljena.

Za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve morata biti po določbi 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) kumulativno izpolnjena dva pogoja, prvi je verjetnost terjatve, drugi pa verjetnost, da obstoji nevarnost, da bo zaradi dolžnikovega ravnanja uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Če ena od predpostavk ni podana, izdaja začasne odredbe ni utemeljena. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da ni podana nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, zato razpravljanje o verjetnosti terjatve ni bilo potrebno, saj tudi v primeru, da je terjatev verjetna, odločitev ne bi mogla biti drugačna. Kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. členom ZIZ zato ni podana.

Pritrditi je sicer pritožbi, da sodišče v razlogih za neobstoj predpostavk iz drugega odstavka 270. člena ZIZ navaja tudi nekatera dejstva, ki jih tožeča stranka ni zatrjevala, vendar ta kršitev ni vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve, zato ne gre za kršitev iz 1. odstavka 339. člena ZPP. Za obstoj nevarnosti, da bo zaradi ravnanja dolžnika terjatev onemogočena ali otežena, je namreč treba navesti (in verjetno izkazati) dejstva, da dolžnik ravna z namenom onemogočiti uveljavitev terjatve in da je njegov materialni položaj tak, da očitano ravnanje lahko privede do tega, da terjatve ne bo mogoče več uveljaviti. Tožeča stranka je navajala le, da je tožena stranka lastnica poleg nepremičnin, glede katerih predlaga začasno odredbo še drugih nepremičnin in da so na teh drugih nepremičninah vpisane plombe, ki oznanjajo, da je v teku zemljiškoknjižni postopek za vpis lastninske pravice na ime tretjih oseb in da je na eni od nepremičnin vpisana hipoteka v zavarovanje terjatve B. v višini 366.000 EUR, na nepremičninah, glede katerih predlaga začasno odredbo pa je vknjižena skupna hipoteka v zavarovanje denarne terjatve v višini 366.000 EUR. Iz tožbe izhaja, da je tožena stranka gradbeno podjetje, ki očitno posluje. Samo dejstvo, da tožena stranka odtujuje in obremenjuje nekatere nepremičnine (tožeča stranka niti ne zatrjuje, da drugih nepremičnin tožena stranka nima) še ne pomeni, da drugih sredstev, iz katerih bi bilo mogoče poplačati terjatve tožeče stranke (če bo s tožbo uspela) nima, še manj pa dokazuje namen onemogočiti uveljavitev terjatve. Enako velja za trditve, da toženec očitno nima namena plačati, saj sicer tožba ne bi bila potrebna. Dejstvo, da nekdo vloži tožbo, ne dokazuje ničesar o namerah tožene stranke. Odločitev sodišča, da nevarnost iz drugega odstavka 270. člena ZIZ ni verjetno izkazana, je zato pravilna. V zadevi VSK II Cpg 200/2006 so bile za razliko od obravnavane zadeve navedbe drugačne, širše. Poleg odtujevanja premoženja, se je upnik skliceval tudi na dejstvo, da tožena stranka kupnine od prodanih nepremičnin ne namenja za poplačilo upnikov. S sklicevanjem na citirano sodno prakso zato tožeča stranka ne more uspeti.

Po določbi tretjega odstavka 270. člena ZIZ upniku ni potrebno dokazovati obstoja nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik z izdano odredbo utrpel le neznatno škodo. Sodišče prve stopnje se je pravilno sklicevalo na sprejeto sodno prakso, po kateri vsako omejevanje izvrševanja lastniških pravic na nepremičnini pomeni tak poseg v lastninsko pravico, da o neznatni škodi ni mogoče govoriti. Res je vedno treba upoštevati konkretne okoliščine primera, vendar v obravnavani zadevi te drugačne odločitve ne utemeljujejo. Nenazadnje si upnica prihaja sama s seboj v nasprotje in predlagana začasna odredba ne bi bila primerno sredstvo zavarovanja, če bi držalo, kar navaja v pritožbi, to je, da sta nepremičnini, ki sta predmet začasne odredbe, že tako obremenjeni (že vpisane obremenitve imajo v zemljiški knjigi boljši vrstni red), da nadaljnje obremenjevanje in razpolaganje z njima ni več mogoče. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu dokazno oceno glede verjetnosti obstoja neznatne nevarnosti opravilo v skladu z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP, dejansko stanje, da ne gre za neznatno škodo, je pravilno ugotovljeno, zato zatrjevane kršitve niso podane.

Ker očitane kršitve v izpodbijanem sklepu glede primarnega predloga niso podane, prav tako pa niso podane druge kršitve, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo glede odločitve o primarnem predlogu kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Pravilno pa pritožba opozarja, da je sodišče napačno zavrnilo podrejeni predlog. Določba drugega odstavka 275. člena ZIZ je namreč jasna, s plačilom varščine lahko upnik doseže izdajo začasne odredbe tudi v primeru, da ni izkazal verjetnosti terjatve in verjetnega obstoja nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve sicer onemogočena ali precej otežena. Vprašanje škode, ki bi jo z izdajo neutemeljene začasne odredbe, utrpel dolžnik, je pomembno le glede določitve višine varščine, ne pa tudi glede utemeljenosti predloga za določitev varščine kot pogoja za izdajo začasne odredbe. Z zavrnitvijo zahtevka brez določitve varščine, je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbo 1. odstavka 275. člena ZIZ, zato je pritožbeno sodišče pritožbi glede podrejenega zahtevka ugodilo, sklep v točki 2. razveljavilo, zadevo pa v razveljavljenem delu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Izrek o stroških postopka temelji na določbi 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.