Jedro

Ker je bila tožnici, ki se je upokojila v letu 1996, pokojnina odmerjena v najvišjem možnem odstotku (85 %), kljub temu, da ji je bila kasneje (v letu 2006) na podlagi določb Zakona o popravi krivic priznana še dodatna pokojninska doba, ni pravne podlage, da bi se ji pokojnina odmerila v višjem odstotku. Le v primeru, ko so zavarovanci pridobili pravico do pokojnine, ki jim je bila odmerjena v odstotku, nižjem od 85 %, iz razloga, ker niso imeli dovolj pokojninske dobe, se jim naknadno priznana posebna pokojninska doba lahko upošteva pri ponovni odmeri pokojnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba toženca z dne 2. 4. 2008 ter da se tožnici pokojnina zaradi upoštevanja dobe po Zakonu o popravi krivic odmeri v višjem odstotku.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica. Pri tem navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje, pred njim pa tudi že toženec, namesto zakonodaje, veljavne v času upokojitve, uporabiti zakonodajo, veljavno v času, ko ji je bilo priznanih dodatnih 11 let, 3 mesece in 4 dni na podlagi določb Zakona o popravi krivic (Ur. l. RS, št. 70/2005, uradno prečiščeno besedilo; v nadaljnjem besedilu: ZPKri). Smisel navedene zakonodaje je izenačitev upravičencev. Z uporabo starega zakona so tisti, k so se upokojili pred uveljavitvijo novega zakona, diskriminirani v primerjavi s tistimi, ki so se upokojili že po novem zakonu.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v sporu ter na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljnjem besedilu: ZPP).

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo toženca z dne 2. 4. 2008 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 4. 7. 2007, s katero je toženec odločil, da se zahteva za novo odmero starostne pokojnine zavrne.

Iz dokumentacije v spisu je razvidno, da je bila tožnici z odločbo z dne 9. 8. 1996 priznana pravica do starostne pokojnine od 3. 8. 1996 dalje. Iz odločbe izhaja, da je tožnica dopolnila starost 55 let in 35 let pokojninske dobe. Starostna pokojnina ji je bila na podlagi 52. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 in nasl., v nadaljnjem besedilu: ZPIZ) odmerjena v višini 85 % pokojninske osnove, izračunane na podlagi 10-letnega povprečja plač oziroma osnov zavarovanja. S sklepom Komisije za izvajanje zakona o popravi krivic z dne 22. 8. 2006 je bila tožnici za čas od 5. 12. 1945 do 8. 3. 1957 priznana pravica do odškodnine in enojno štetje tega časa v pokojninsko dobo. V zadevi je sporno, ali tožnici na podlagi nove odmere pripada pokojnina v višjem znesku.

ZPKri kot specialni predpis daje podlago za ponovno odmero pokojnine v primeru vštetja časa odvzema prostosti in drugega časa po 6. členu ZPKri v pokojninsko dobo, vendar pa glede same odmere nima posebnih določb, zato je v tem primeru potrebno uporabiti določbe splošnega predpisa, ki ureja odmero pokojnin. Tožnici je bila v letu 1996 priznana pravica do starostne pokojnine. Upokojena je bila po določbah tedaj veljavnega zakona (ZPIZ). Navedeni zakon je v 52. členu določal, da se starostna pokojnina odmeri od pokojninske osnove v odstotkih, določenih odvisno od pokojninske dobe in sicer za zavarovanko z zavarovalno dobo 15 let 40 % pokojninske osnove, nato se za vsako nadaljnje dopolnjeno leto pokojninske dobe do dopolnjenih 20 let poveča za 3 %, za vsako dopolnjeno leto pokojninske dobe nad 20 let pa za 2 % pokojninske osnove, vendar največ do 85 % pokojninske osnove. Izjema od tega pravila je bila določena v 4. odstavku 52. člena, kjer je bilo določeno, da se zavarovancu, ki je ostal v zavarovanju po dopolnitvi polne pokojninske dobe, ker še ni dopolnil starosti iz 4. oziroma 5. odstavka 39. člena tega zakona, odmerjena pokojnina poveča za vsako dopolnjeno leto, ki presega polno pokojninsko dobo za 1 %. V primeru tožnice ne gre za tako stanje, kajti tožnica je ob priznanju pravice do starostne pokojnine v letu 1996 dopolnila starost 55 let in pa 35 let pokojninske dobe. Ker ji je bila pokojnina odmerjena v najvišjem možnem odstotku (85 %), tudi po stališču pritožbenega sodišča ni nobene pravne podlage, da bi se ji pokojnina odmerila v višjem znesku. Za novo odmero tudi ni podlage v prehodnih določbah ZPIZ-1. Kot je to poudarilo Vrhovno sodišče v drugi zadevi, opr. št. VIII Ips 169/2007 z dne 2. 12. 2008 tako 409. kot tudi 410. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl., v nadaljnjem besedilu: ZPIZ-1) urejata odmero pokojnin v prehodnem obdobju in se vsebinsko lahko uporabljata le za zavarovance, ki so v času veljavnosti zakona iz leta 1999 še v delovnem razmerju. To pa tožnica ni bila, saj je bila starostno upokojena s 3. 8. 1996. Glede na navedeno so torej neutemeljeno pritožbene navedbe, da bi bilo potrebno pri odmeri upoštevati zakonodajo, veljavno v času, ko je bila tožnici priznana doba po določbah ZPKri. Enako kot Zakon o žrtvah vojnega nasilja (Ur. l. RS, št. 63/95 in nasl., v nadaljnjem besedilu: ZZVN) tudi ZPKri ne daje podlage za ugodnejšo odmero pokojnine, kot je bila le-ta določena v že citiranem 52. členu ZPIZ. Le v primeru, ko so zavarovanci pridobili pravico do pokojnine in jim je bila le-ta odmerjena v odstotku, nižjem od 85 % iz razloga, ker niso imeli dovolj pokojninske dobe, se jim naknadno priznana posebna pokojninska doba lahko upošteva pri ponovni odmeri pokojnine. ZPIZ-1 v 181. členu določa, da se v primeru naknadnega priznanja določenega obdobja pokojninske dobe, dopolnjene pred uveljavitvijo pravice do pokojnine, takšna doba upošteva samo za odstotno povečanje že uveljavljene pokojnine. Pri pokojninah, uveljavljanih do 31. 12. 1999, je treba pri odstotnem povečanju pokojnine upoštevati določbo že citiranega 52. člena ZPIZ, po kateri se je starostna pokojnina lahko odmerjala v višini največ do 85 % pokojninske osnove. Navedeno izhaja tudi iz razlage 181. člena ZPIZ-1 v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju s komentarjem (avtorji mag. Nataša Belopavlovič in ostali, GV Ljubljana 2000). Tudi Vrhovno sodišče RS je v zadevi pod opr. št. VIII Ips 49/2005 z dne 27. 9. 2005 zavzelo stališče, da je pri ponovni odmeri pokojnine (tudi ko gre za odmero v zvezi z ZPKri), potrebno uporabiti predpise, veljavne v času priznanja pravice do starostne pokojnine.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.