Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pritožnica v duševni stiski, kar resno ogroža njeno zdravje, zato je potrebno njeno zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične klinike.

Izrek

Pritožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom A. A. (pritožnici) omejilo pravico do prisotnosti pri izvajanju dokazov (točka 1 izreka sklepa). Odločilo je še, da se pritožnica zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične klinike do 24. 4. 2019 (točka 2 izreka sklepa).

2. Pritožbeno sodišče je s sklepom II Cp 720/2019 z dne 15. 4. 2019 že zavrnilo pritožbo pooblaščenke pritožnice in potrdilo sklep sodišča prve stopnje2. 3. Pritožnica v laični pritožbi navaja, da ima njen mož razmerje s sosedo B. B., zato je leta „1909“ odšla na zdravljenje. Želela je, da se „bosanko odstrani iz njene okolice, ki se vtika še v vse druge probleme.“ Če bi se to osebo odstranilo, bi bila pritožnica razbremenjena vseh težav, ki jih ima sedaj. Tako pa se vsak dan težko mentalno prebija, je depresivna in v stalnem strahu, kar je potrdila tudi zdravnica ob kontrolnem pregledu. Da ne bi bila več v strahu in v nespečni depresiji predlaga, da se osebo, ki ji je uničila življenje („bosanko“) odstrani iz njene okolice.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvi odstavek 39. člena Zakona o duševnem zdravju (v nadaljevanju ZDZdr) določa, da je zdravljenje osebe na oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve dopustno; če ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi in drugim, če je ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnosti obvladovati svoje ravnanje in če navedenih vzrokov ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo).

6. Sodišče prve stopnje je na podlagi mnenja izvedenke ugotovilo, da ima pritožnica psihozo, kar se kaže v njeni čustveni vznemirjenosti in v hudi stiski, ki ogroža njeno življenje, ki jo tudi v pritožbi opisuje pritožnica kot depresijo in stalen strah. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pritožnica v duševni stiski, kot to navaja tudi pritožnica v pritožbi, kar resno ogroža njeno zdravje, zato je sodišče prve stopnje tudi ocenilo, da je potrebno zdravljenje pritožnice na oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične klinike. Teh vzrokov in ogrožanja tudi ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči oziroma zdravljenja, kot ga je določilo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, saj je le na ta način mogoče zagotoviti uspešnost zdravljenja pritožnice oziroma le na ta način je mogoče odvrniti vzroke ogrožanja, kot jih je ugotovila izvedenka in jih izpostavlja tudi pritožnica v pritožbi3. 7. Sodišče ni storilo absolutnih bistvenih kršitev postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) in ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka prvega odstavka 365. člena ZPP).

.... 2 Iz teh razlogov je v izreku tega sklepa (le) navedeno, da se pritožba zavrne, saj je bil izpodbijani sklep sodišča prve stopnje že potrjen s sklepom VSL II Cp 720/2019 z dne 15. 4. 2019. 3 V obrazložitvi sklepa je pritožbeno sodišče navedlo le del vsebinskih razlogov, zaradi katerih je pritožbo zavrnilo, ker je upoštevalo razloge, zaradi katerih je sodišče prve stopnje pritožnici omejilo pravico do prisotnosti pri izvajanju dokazov in ker se je že v sklepu II Cp 720/2019 z dne 15. 4. 2019 podrobneje opredelilo do dejstev, ki so na podlagi 39. člena ZDZdr podlaga za odločitev, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu. Na te razloge se pritožbeno sodišče tudi sklicuje (glej Jan Zobec: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, l. 2009 - „Sklicevanje na obrazložitev sodbe, ki je bila izdana v paralelnem postopku, ni kršitev postopka iz 14. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP – vendar pod pogojem, da je šlo za postopek med istima strankama (in da je bila sodba, na katero se sodišče sklicuje, izdana pravočasno).