Jedro

Vloga za izdajo potrdila zaradi vpisa statusa vojnega veterana še ne pomeni zahteve za vpis v evidenco vojnega veterana.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, Maribor, št. U 84/2000-8 z dne 6.6.2002 se razveljavi ter zadeva vrne istemu sodišču, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena v zvezi z 2. točko 1. odstavka 25. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) odpravilo odločbo z dne 11.1.1999 s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Uprave za obrambo M., Izpostave P. z dne 21.6.1996. Z njo je zavrnjena tožnikova zahteva za izdajo potrdila zaradi urejanja pravic po Zakonu o vojnih veteranih. V obrazložitvi sodišče navaja, da je tožena stranka svojo odločitev utemeljila z določbami 171. in 172. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86). Ministrstvo za obrambo oziroma pristojne izpostave v okviru svojega delovnega področja vodijo le tiste evidence, ki jih določajo materialni predpisi in ker med temi ni evidence, ki bi izkazovala dejstva, ki jih v svoji vlogi oziroma pritožbi navaja tožnik, njegovi zahtevi ni bilo mogoče ugoditi. Tožnik ni bil vpoklican v takratno Teritorialno obrambo in ni opravljal vodilnih dolžnosti v Narodni zaščiti, kar bi sicer lahko predstavljalo podlago za izdajo ustreznega potrdila pristojnega organa za obrambne zadeve. Tožeči stranki je bilo še pojasnjeno, da se v skladu s 26. členom Zakona o vojnih veteranih vpis v evidenco vojnih veteranov lahko opravi na podlagi različnih javnih listin ali drugih ustreznih dokazil. Glede na aktivnosti, ki jih je tožnik opravljal v času agresije na Republiko Slovenijo, bi takšno dokazilo po njeni presoji lahko predstavljalo tudi potrdilo SŽ.

Po presoji sodišča pa je vloga, ki jo je tožnik vložil 25.2.1996 na Upravo za obrambo v M., Izpostavo P., nejasna, saj iz nje ni mogoče razbrati, kaj tožeča stranka dejansko zahteva oziroma predlaga, od česar pa je odvisno vprašanje stvarne pristojnosti organa in s tem povezana rešitev zadeve. Organ ne more sam ugotavljati ali predpostavljati smisla nejasnega zahtevka, ampak mora v skladu z 68. členom ZUP/86 stranko pozvati, da se o svojem zahtevku izjavi in ga jasno opredeli. Vodenje postopka in izdaja odločbe na podlagi nejasne in nepopolne zahteve v tem primeru predstavlja bistveno kršitev pravil postopka, ki lahko vpliva na rešitev stvari. Kolikor se zahtevek tožnika nanaša na priznanje statusa vojnega veterana, bi bila rešitev zadeve drugačna, saj bi moral prvostopni organ, prav tako pa tudi tožena stranka, postopati skladno s pravili ZUP/86, ki urejajo stvarno pristojnost in vsebujejo tudi določbe o ravnanju organa, ki prejme vlogo, ki je ni pristojen sprejeti, pa ni nobenega dvoma o tem, kateri organ jo je pristojen sprejeti. V takem primeru mora nepristojni organ ravnati skladno z določbo 4. odstavka 66. člena ZUP/86 in takšno vlogo brez odlašanja odposlati pristojnemu organu, v konkretnem primeru upravni enoti (22. člen Zakona o vojnih veteranih - ZVV) in to sporočiti stranki. To dolžnost ima organ ves čas postopka. Ker so bila v postopku bistveno kršena pravila postopka, je sodišče odločbo tožene stranke odpravilo.

Tožena stranka v pritožbi meni, da je bila tožnikova vloga dovolj razumljiva in popolna, da jo je bilo mogoče opredeliti vsebinsko kot upravno zadevo in s tem stvarno pristojnost organa prve stopnje. To izhaja že iz same opredelitve zahtevka, ki se glasi "zahtevek za priznanje vojaške dobe v času agresije na Republiko Slovenijo in sicer od 26.6.1991 do 18.7.1991 zaradi uveljavitve statusa vojnih veteranov Republike Slovenije". Tožnik torej ni zahteval priznanja statusa vojnega veterana, temveč priznanje vojaške dobe zaradi uveljavljanja statusa vojnega veterana. Iz nadaljevanja vloge je razvidno, da tožnik želi priznanje omenjene dobe z vpisom v vojaško knjižico, torej potrditev aktivnosti, ki jih je izvajal v letu 1991 pri obrambi Republike Slovenije. Prav tako je vlogo naslovila na pristojno izpostavo ministrstva za obrambo in ne na pristojno upravno enoto. Sklicevanje v vlogi na Zakon o vojnih veteranih pa po oceni tožene stranke ne more bistveno vplivati na drugačno oceno o stvari. Nenazadnje pa je tožnik prav zaradi usmeritev tožene stranke že uveljavil status vojnega veterana. Meni, da so bila tako v postopku na prvi stopnji kot v pritožbenem postopku upoštevana vsa procesna pravila, ki opredeljujejo ravnanje z vlogami in s tem povezano opredelitvijo stvarne pristojnosti organa. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter tožbo tožnika zavrne ali pa celotno zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponoven postopek.

V odgovoru na pritožbo tožnik navaja, da je za predmetno potrdilo pristojno Ministrstvo za obrambo. Z izdajo potrdila o sodelovanju pri obrambi Republike Slovenije in z vpisom te dobe v vojaško knjižico, bi mu bilo omogočeno, priznanje status vojnega veterana za nazaj, od vložitve zahtevka, to je od 25.2.1996. Tožniku je res priznan status vojnega veterana z odločbo z dne 16.4.2002 od 1.1.2000 dalje, vendar je prepričan, da bi bil upravičen do priznanja statusa od dneva vloge, oddane 25.2.1996. Zato ima še vedno pravni interes za izdajo zahtevanega potrdila. V izogib ponavljanju se sklicuje na vse dosedanje navedbe v svojih vlogah. Meni, da je pritožba neutemeljena.

Pritožba je utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je tožnikova vloga z dne 25.2.1996, vložena na Upravo za obrambo, M., Izpostava P., jasna, ker je na njeni podlagi mogoče ugotoviti, da je za odločitev o zahtevku v njej pristojen organ prve stopnje, ki je tudi dejansko odločil. Tožnik je s to vlogo zahteval dokazila, s katerim bi lahko nato zahteval vpis v evidenco vojnih veteranov, na kar se je tudi skliceval. Glede na ureditev postopka za uveljavljanje pravic po Zakonu o vojnih veteranih (Uradni list RS, št. 63/95) se zahteva za vpis v evidenco vojnih veteranov in izdajo izkaznice vojnega veterana vloži pri upravni enoti na podlagi odločbe o priznanju statusa borca za severno mejo ali vojnega dobrovoljca, odločbe o priznanju posebne dobe za čas udeležbe v NOB ali dvojnem ali dejanskem trajanju po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, vojaške knjižice ali drugega ustreznega dokazila (1. odstavek 26. člena). To pomeni, da je izdaja ustrezne odločbe oz. potrdila pogoj za vpis v evidenco vojnih veteranov. Tožnik je pri organu za obrambo zahteval izdajo dokazila o priznanju vojaške dobe v času agresije na Republiko Slovenijo. Vloga za izdajo potrdila zaradi vpisa statusa vojnega veterana pa še ne pomeni zahteve za vpis v evidenco vojnega veterana in organ prve stopnje tožnikove vloge ni bil dolžan poslati upravni enoti kot pristojnemu organu za vpis v evidenco vojnih veteranov. Sam namreč vodi določene evidence, ki se nanašajo na izvrševanje vojaške dolžnosti in je v skladu s svojimi pristojnostmi lahko odločil o tožnikovi zahtevi. To je tudi dejansko storil z izdajo odločbe prve stopnje, tožena stranka pa z izdajo odločbe druge stopnje. Zoper odločbo tožene stranke je tožnik vložil tožbo, in sodišče bi moralo o njej odločiti po vsebini. Ker ni tako ravnalo, je zaradi nepravilne uporabe določb ZUS, samo bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe (2. odst. 72. člena ZUS).

Pritožbeno sodišče je na podlagi 74. člena ZUS pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.