Jedro

Ker sta sodišči z izpodbijanima sodbama utemeljili oprostitev obdolženca na 3. točki 358. člena ZKP (ker dejanje, opisano v obtožbi okrožnega državnega tožilca, ni dokazano), zahteva za varstvo zakonitosti ne more uspeti z vprašanjem, ali so v dejanju obdolženca opisani (vsi) znaki kaznivega dejanja goljufije.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Mariboru je obdolženega D.Z. z uvodoma navedeno sodbo oprostilo kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) ter odločilo, da stroški kazenskega postopka ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada zagovornika bremenijo proračun. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo okrožnega državnega tožilca zavrnilo kot neutemeljeno, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in odločilo, da stroški pritožbenega postopka bremenijo proračun.

2. Zoper pravnomočno sodbo je vrhovni državni tožilec mag. A.F. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP, ker je bil kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se je obtoženec preganjal, kaznivo dejanje po prvem odstavku 217. člena KZ. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da zahtevi ugodi in ugotovi, da je bil prekršen zakon.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovim zagovornikom, ki so izjavili, da zahteva ni dovoljena, ker je vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi česar Vrhovnemu sodišču predlagajo, da jo zavrže. B.

4. Vrhovni državni tožilec je v zahtevi za varstvo zakonitosti navedel, da je kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ mogoče storiti tudi v pasivni obliki s tem, da storilec drugega pusti v zmoti ali pa prikriva dejanske okoliščine. Če sodišče na eni strani šteje, da so bili obdolžencu stroški izplačani dvakrat, na drugi strani pa, da se obdolženec za "pojasnjevanje ni odločil", potem ta odločilna dejstva ne vodijo k zaključku, da gre le za vprašanje vesti in morale, kakor je to ocenilo drugostopenjsko sodišče, pač pa bi bil utemeljen le pravni zaključek, da gre za kaznivo dejanje goljufije. Prav nepojasnjevanje pomeni prikrivanje dejanskih okoliščin, kot ga za pravno relevantno šteje zakonodajalec. Upoštevati je potrebno, da opis dejanja v izreku prvostopenjske sodbe vsebuje vse bistvene elemente kaznivega dejanja, saj kaže na sistematičnost in večje število enakovrstnih ravnanj, ki izključujejo pomote. Pravni zaključek prvostopenjskega sodišča, da glede na ustvarjeno medsebojno razmerje obdolženec ni bil zavezan k dajanju pojasnil oziroma k pojasnilni dolžnosti, je napačen. Če bi obdolženec moral pojasniti, da mu dvakratno obračunani stroški ne gredo, na pravno kvalifikacijo tudi ne morejo vplivati ocene njegovih najbližjih sodelavcev o tem, ali je škoda nastala. Ob natančno ugotovljenih razlikah in njihovem seštevku gre tudi v zvezi z višino škode za pravno vprašanje, ki bi ga sodišči morali upoštevati na način, da škoda ni (le) rezultat vesti in morale, pač pa objektivno dejstvo, ki je znak kaznivega dejanja. Tudi o tem so pravni zaključki obeh sodišč napačni.

5. Iz zgornjih navedb je razvidno, da vrhovni državni tožilec uveljavlja, da je obdolženec storil kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ kot je bilo opisano v izreku prvostopenjske sodbe. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, drugostopenjsko sodišče pa je to potrdilo, da ni dokazov, da je obdolženec storil kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ, zato je obdolženca na podlagi 3. točke 358. člena ZKP oprostilo obtožbe. Sodišči v izpodbijanih sodbah torej nista ugotovili, da bi obdolženec storil kaznivo dejanje po prvem odstavku 217. člena KZ, celo nasprotno, v razlogih prvostopenjske sodbe se ugotavlja, da ni dokazano izvršitveno dejanje pri navedenem kaznivem dejanju (spravljanje odgovornih oseb v zmoto, zamolčanje izstavitve računov potnih stroškov).

6. Vprašanje, ki ga v zahtevi za varstvo zakonitosti postavlja vrhovni državni tožilec, bi torej lahko prišlo v poštev le v primeru, če bi sodišče izreklo oprostilno sodbo po 1. točki 358. člena ZKP, ko bi šlo za pravno vprašanje, ali so v dejanju obdolženca opisani znaki navedenega kaznivega dejanja. Ob tem je potrebno omeniti, da vrhovni državni tožilec v zahtevi sam navaja, da so v opisu kaznivega dejanja vsebovani vsi njegovi bistveni elementi. V primeru, ko sta nižji sodišči z izpodbijanima sodbama utemeljili oprostitev obdolženca na 3. točki 358. člena ZKP, pa gre za oprostilno sodbo, ker dejanje, opisano v obtožbi okrožnega državnega tožilca, sploh ni dokazano. V postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti se torej ne more Vrhovno sodišče samo opredeliti, da je navedeno kaznivo dejanje dokazano, saj bi s tem samostojno ugotavljalo dejansko stanje. Iz razlogov v zahtevi pa se nakazuje prav to: Vrhovno sodišče naj bi del iz opisa kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ ugotavljalo drugače, kot je bilo ugotovljeno v izpodbijanih sodbah. Po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

7. Vrhovno sodišče ni ugotovilo v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve kazenskega zakona, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.