Jedro

Za odločitev o denacionalizaciji je pomemben dejanski prehod zasebne lastnine v družbeno lastnino in ni pomembno, kdaj se je vpis družbene lastnine dejansko izvršil. Za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini na podlagi odločbe državnega organa ni nujna vknjižba takšne lastnine v zemljiško knjigo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Ljubljana, opr.št. U 790/2001-17 z dne 27.2.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00 - ZUS) tožbi tožeče stranke ugodilo in odločbo tožene stranke z dne 29.3.2001 odpravilo ter ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. Tožena stranka je z navedeno odločbo odpravila delno odločbo Upravne enote K. z dne 12.2.2001 ter odločila, da se zavrne zahteva tožeče stranke za denacionalizacijo nepremičnin parc. št. 66/6, ki v naravi predstavlja stavbišče s stavbo v izmeri 1164 z, in parc. št. 67/2 dvorišče v izmeri 178 m2, obe vpisani v vložek, št. 1505 k.o. K. Z navedeno prvostopno odločbo je upravni organ odločil, da je zavezanec Servisno podjetje K. p.o. - v stečaju, z dnem pravnomočnosti te delne odločbe dolžno vrniti v last in posest nepremičnini, parc. št. 66/6 in 67/2, vl. št. 1505 k.o. K. ter da je ta delna odločba podlaga za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo. V obrazložitvi sodbe sodišče navaja, da je iz zemljiškoknjižnega izpisa za vložek št. 144 k.o. K. razvidno, da je bilo nepremično premoženje, parc. št. 66/2 (iz katere je po delitvi nastala parc. št. 66/6, ki je predmet vrnitve v tem postopku) in parc. št. 67 (iz katere je po delitvi nastala parc. št. 67/2, ki je prav tako predmet vrnitve v tem postopku) v lasti Župne nadarbine K. vse do 16.6.1944, ko je lastninska pravica na teh nepremičninah prešla na Občino K. Po vojni pa sta se predmetni nepremičnini vknjižili v zemljiški knjigi kot splošno ljudsko premoženje na podlagi Uredbe o vknjižbi lastninske pravice na državnih nepremičninah (dalje uredba, Uradni list FLRJ, št. 58/47, popr. 59/47 in 82/47). Na podlagi teh ugotovitev po mnenju tožene stranke izhaja, da nepremičnini, ki sta predmet tega postopka nista bili podržavljeni tožeči stranki. Župna nadarbina K. je namreč v času II. svetovne vojne sama razpolagala z nepremičninama. Tožena stranka sicer dopušča možnost, da nepremičnini nista bili prostovoljno preneseni v last Občine K. (G.K.), vendar je bil po vojni sprejet Zakon o ravnanju z imovino, katero so lastniki morali zapustiti med okupacijo, ter imovino, katero so jim odvzeli okupator ali njegovi pomagači (Uradni list DFJ, št. 36/45) ravno z namenom, da se lastnikom vrne med vojno odvzeta imovina, vendar so lastniki morali zahtevati vrnitev tega premoženja pri pristojnem sodišču. V obravnavani zadevi pa iz listin v upravnih spisih ne izhaja, da bi Župna nadarbina K. vrnitev tega premoženja zahtevala. Ker torej premoženje, ki je bilo pred vojno last Župne nadarbine K., po vojni ni bilo podržavljeno tej nadarbini, ampak je že med vojno prišlo do prenosa lastninske pravice tega premoženja, statusa stranke Rimskokatoliškemu župnijstvu K. ni mogoče priznati.

Po presoji upravnega sodišča je zaključek tožene stranke, da tožeča stranka oziroma njena pravna prednica po podržavljenju s strani nemških oblasti (med vojno) ni ponovno postala lastnica predmetnih premičnin, posledica nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

Tožnica je k tožbi priložila odločbo Okrajne komisije za agrarno reformo z dne 24.5.1946, iz katere izhaja, da so bila razlaščena vsa zemljiška posestva Župne nadarbine K., razen določenih. Med njimi sta ostala v lasti Župne nadarbine K. tudi zemljiškoknjižni vložek 1199 in 144. V upravnih spisih pa se nahaja odločba z dne 15.1.1949, s katero je bila le dopolnjena in precizirana odločba iz leta 1946. Iz odločbe z dne 15.1.1949 je razvidno, da sta ostali po določbi 2. odstavka 9. člena Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji v lasti fare K. tudi parceli št. 66/2 in 67 k.o. K., vl.št. 1199. O odločbi z dne 15.1.1949 se tožena stranka niti organ prve stopnje nista opredelila. Res je, da iz predloženih zemljiškoknjižnih izpiskov ne izhaja, da bi tožeča stranka oziroma njena pravna prednica postala zemljiškoknjižna lastnica predmetnih nepremičnin, kar pa po presoji sodišča prve stopnje ne more biti razlog za navedeno in preuranjeno stališče tožene stranke. Nasprotno, mogoče bi bilo zaključiti, da je bila lastninska pravica za tožečo stranko vendarle vzpostavljena z odločbo državnega organa ali še pred tem kako drugače, in da vknjižba lastninske pravice na parcelah, št. 66/6 in 67/2 k.o. K. v letu 1950 na splošno ljudsko premoženje po uredbi iz leta 1947 ni upoštevala navedenih odločb Okrajne komisije za agrarno reformo oziroma dejanskega lastninskega stanja. To pa bi utegnilo pomeniti, da sta prešli sporni parceli v splošno ljudsko premoženje z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova. Tak način prehoda zasebne lastnine v državno lastnino (ki se je izvršil v časovnem obdobju po ZDen) pa opredeljuje kot podlago za podržavljenje 4. člen ZDen.

Stranka z interesom - denacionalizacijski zavezanec v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog po 2. točki 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovni postopek. Pravilen je zaključek tožene stranke, narejen na podlagi vpogleda v zemljiško knjigo, da je bila tožeča stranka oziroma njen pravni prednik lastnik spornih nepremičnin do 16.4.1944, ko je lastninska pravica prešla na Občino K. Po vojni so se vse državne nepremičnine, med katere sta sodili tudi sporni nepremičnini, vknjižile kot splošno ljudsko premoženje na temelju uredbe. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je tožena stranka ugotovila, da tožeča stranka ne izpolnjuje pogojev za denacionalizacijskega upravičenca, saj je do prenosa lastninske pravice na državo na spornih nepremičninah prišlo že med vojno. Da bi tožeča stranka uspela izkazati status denacionalizacijskega upravičenca, bi morala dokazati, da je lastninska pravica na spornih nepremičninah po vojni prešla nazaj nanjo. Za prehod lastninske pravice je potreben pravni naslov in tudi ustrezen pridobitni način. Tudi po takrat veljavnih predpisih je bil za pridobitev lastninske pravice na nepremičninah potreben pridobitni naslov (paragraf 424 Občega državljanskega zakonika - ODZ) kot tudi ustrezen pridobitni način (paragraf 425 in 431 ODZ). Pridobitni način za pridobitev lastninske pravice na nepremičninah pa je po paragrafu 431 ODZ vpis (vknjižba, intabulacija) v javne knjige, torej v zemljiško knjigo. Če bi pravni prednik tožeče stranke lastninsko pravico na spornih nepremičninah dejansko pridobil nazaj, bi morala biti pridobitev lastninske pravice vknjižena v zemljiško knjigo. Paragraf 425 ODZ namreč izrecno določa, da sam pravni naslov še ne daje nobene lastnine. Ker pa takšna vknjižba iz zemljiške knjige ne izhaja, je pravilen zaključek tožene stranke, da tožeča stranka ne izpolnjuje pogojev za denacionalizacijskega upravičenca. Stališče upravnega sodišča, da odločbi Okrajne komisije za agrarno reformo z dne 24.5.1946 in z dne 15.11.1949 izkazujeta, da sta bili oziroma sta ostali sporni nepremičnini v letu 1949 v lasti fare K., je torej zmotno, saj citirani odločbi, ne glede na njuno vsebino, ne moreta dokazovati lastninske pravice na nepremičninah. Šele z dnem vpisa v zemljiško knjigo se prenese lastninska pravica na nepremičnini, ker je vpis konstitutivne narave. Iz zaključkov, da citirani odločbi izkazujeta, da sta bili sporni nepremičnini leta 1949 v lasti pravnega prednika tožene stranke, je upravno sodišče torej zmotno uporabilo materialno pravo paragraf 425 in 431 ODZ, zato je potrebno izpodbijano sodbo spremeniti tako, da se tožba zavrne, podrejeno pa jo razveljaviti in zadevo vrniti upravnemu sodišču v ponovno odločanje.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo trdi, da je bila odločba Okrajnega ljudskega odbora K., Poverjeništvo za kmetijstvo z dne 15.1.1949 (ki se nanaša tudi na parc. št. 66/2 in 67 k.o. K.) odstopljena zemljiški knjigi K. zaradi vpisa in je v zemljiški knjigi evidentirana pod Dn, št. ... Dne 13.5.1950 je bila tudi vpisana pri matičnem vložku, št. 144 k.o. K. Očitno pa omenjena odločba ni bila vpisana pri vložku št. 1199 k.o. K. zato, ker je bil že pred tem, to je 21.4.1950 (12 dni prej) izveden vpis pri tem vložku po uredbi z dne 3.6.1947, po kateri sta sporni nepremičnini postali splošno ljudsko premoženje. Tako sta sporni nepremičnini prešli v splošno ljudsko premoženje brez pravnega naslova. Tožeča stranka meni, da je odločitev upravnega sodišča pravilna in zakonita.

Družbeni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa na pritožbo ni odgovoril. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da dejansko stanje glede načina podržavljenja parc. št. 66/6 in 67/2 k.o. K., ni bilo popolno ugotovljeno. Zaključek tožene stranke, da je prišlo do prenosa lastninske pravice na spornih parcelah že med vojno, kasneje pa ne, je tudi po presoji pritožbenega sodišča vprašljivo. Iz odločbe z dne 15.1.1949 namreč izhaja, da Župna nadarbina K. ni bila razlaščena vseh zemljiških posestev, temveč so ji določene nepremičnine ostale, med njimi tudi parc. št. 66/2 in 67 k.o. K., vl. št. 1199. Na tej podlagi je dvom, ki ga je izrazilo upravno sodišče, utemeljen, saj tožena stranka odločbe z dne 15.1.1949 ni ocenila, iz nje pa bi lahko izhajalo, da sta sporni parceli v letu 1949 še bili v lasti fare K. Prehod premoženja v splošno ljudsko premoženje na podlagi uredbe iz leta 1947, ne da bi se upoštevalo obe odločbi Okrajne komisije za agrarno reformo oziroma dejansko lastninsko stanje, pa bi utegnilo pomeniti tudi po presoji pritožbenega sodišča, da sta prešli sporni parceli v splošno ljudsko premoženje z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova. Tak način prehoda zasebne lastnine v državno lastnino pa je ob vseh ostalih pogojih podlaga za denacionalizacijo (4. člen ZDen).

V tem primeru je najprej potrebno ugotoviti popolno dejansko stanje, torej ali je šlo pri spornih parcelah za prehod lastninske pravice po odločbi z dne 15.1.1949 in kaj pomeni vpis premoženja kot splošnega ljudskega premoženja na podlagi uredbe iz leta 1947. Ker tožena stranka teh dejstev, pomembnih za odločitev, ni ugotavljala, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je zaradi dejanskega stanja, ki je ostalo nepopolno ugotovljeno v bistvenih točkah, pritožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.

Pritožbeni ugovor zmotne uporabe materialnega prava, ker prehod lastninske pravice po odločbi z dne 15.1.1949 naj ne bi bil vpisan v zemljiško knjigo, ni utemeljen. Za odločitev o denacionalizaciji je pomemben dejanski prehod zasebne lastnine v družbeno lastnino in ni pomembno, kdaj se je vpis družbene lastnine dejansko izvršil. Za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini na podlagi odločbe državnega organa, izdane na podlagi zakona, ni nujna vknjižba takšne lastnine v zemljiško knjigo. Vknjižba je v takšnih primerih le deklaratorne narave. Pravna pravila ODZ, ki so določala kot pridobitne naslove pogodbo, odredbo za primer smrti, sodniški izrek ali navedba zakona (paragraf 424 ODZ) in je med zadnjo navedeno podlago mogoče uvrstiti tudi odločbo upravnih organov, izdano na podlagi zakona, so res določala kot pogoj za pridobitev lastninske pravice tudi pridobitni način in to pri nepremičninah z vpisom v javne knjige, vendar le za primere, kjer je bila podlaga prenosa lastninske pravice "pridobitni posel" (paragraf 431 ODZ) in torej ne tudi pri pridobitvi lastnine na podlagi "navedbe zakona". Sicer pa je tudi Zakon o temeljnih lastninsko-pravnih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 6/80 - 36/90 - ZTLR) kot pretežna uzakonitev do takrat veljavnih in uporabljenih pravnih pravil stvarnega prava določil, da se lastninska pravica pridobi med drugim z odločbo državnega organa na način in pod pogoji, kot to določa zakon (2. odstavek 20. člena). Za takšno pridobitev v nadaljnjih določbah zakon ne predpisuje pridobitnega načina. To je prepuščeno posameznim predpisom, ki lahko določijo, da je potreben tudi pridobitni način - vknjižba, ali pa ne. V tem primeru v predpisih o agrarni reformi to ni bilo določeno in je stranka veljavno pridobila lastninsko pravico na nepremičninah, ki so ji bila izročena v posest, čeprav odločba ni bila izvedena v zemljiški knjigi.

Neutemeljeno pritožbo je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.