Jedro

ZIZ izrecno predpisuje, da je dolžnikovo redno pravno sredstvo zoper sklep o izvršbi ugovor, ta pa mora biti vložen v roku 8 dni od prejema sklepa o izvršbi. Če bi zakonodajalec želel urediti drugačen položaj dolžnika po določbi 134. člena ZIZ, bi jasno in nedvoumno dopustil daljši rok za vložitev ugovora. Vendar ZIZ v nobeni določbi ne podaljšuje ugovornega roka, ki je zakonski rok in nepodaljšljiv.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v točki I. ugovor dolžnika po izteku roka z dne 2. 11. 2020 zavrglo ter v točki II. odločilo, da dolžnik sam nosi svoje stroške ugovornega postopka.

2. Zoper sklep vlaga pritožbo dolžnik in poudarja, da bi sodišče prve stopnje v skladu z napotki sklepa Višjega sodišča v Ljubljani v 9. točki moralo odločiti o dolžnikovem ugovoru meritorno. Sicer pa je določbo 56. člena ZIZ potrebno uporabiti za tiste izvršilne naslove, ki se nanašajo na razmerje med tistima dvema strankama, katere so predhodno že imele možnost biti obravnavane v kontradiktornem pravdnem postopku. Drugačen pa bi moral biti položaj v primeru, ko na podlagi kontradiktornega pravdnega postopka nastane izvršilni naslov med dvema strankama, izvršba pa se nadaljuje zoper tretjo osebo, kot je v konkretnem primeru. Dolžnik se tako ni imel možnosti udeležiti kontradiktornega postopka, njegov prvi stik z upnikom pa je ravno ta postopek. Namen zakonodajalca nikakor ni bil, da se upniku podeli izvršilni naslov za celotno terjatev, temveč je potrebno v kontradiktornem postopku ugotavljati, kolikšen je znesek, ki ga delodajalec neupravičeno ni odtegnil od plače in izplačal upniku. Pričakuje, da bo pritožbeno sodišče zavzelo stališče o tem, da zaradi dolžnikovega specifičnega položaja ni omejen z 8- dnevnim rokom za ugovor in da bi morebitna dolžnikova prekluzivna omejitev z 8- dnevnim rokom bila posledično enaka zamudni sodbi po pravdnem postopku. Glede dejanskega stanja pa vztraja pri pritožbenih trditvah in jih ponovno navaja. Dolžnik je delodajalec v smislu 134. člena ZIZ in je že v svojem ugovoru navedel, da od dolžnikove plače denarnega zneska ni odtegnil zato, ker ni bilo rubljivih sredstev iz naslova izplačane plače osnovnemu dolžniku A. A. Upnik pa sedaj zahteva, da mu dolžnik plača celoten znesek njegove terjatve, ki pa je mnogo večji od tistega zneska, ki bi ga dolžnik moral odtegniti in izplačati. Če ni rubljivih sredstev, dolžnik meni, da njegov dolg obstaja v višini 0 EUR. Obstoj izvršilnega naslova in višina zneska po izvršilnem naslovu pa je stvar sodne interpretacije, kar bi sodišče moralo ob reševanju ugovora upoštevati, pa tega ni storilo. Meni, da njegov ugovor zato ni prepozen. Priglasi stroške pritožbenega postopka.

3. Upnica je podala odgovor na pritožbo in predlagala zavrnitev dolžnikove pritožbe. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku - ZPP, v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ.

6. Prvi odstavek 134. člena ZIZ določa, da lahko upnik predlaga, naj sodišče v izvršilnem postopku s sklepom naloži delodajalcu, naj mu poravna vse zneske, ki jih ni odtegnil in izplačal po sklepu o izvršbi. Znesek, ki se lahko izterjuje v skladu s 134. členom ZIZ in je obvezna sestavina predloga, ni vedno avtomatično enak znesku celotne terjatve, ki jo ima upnik proti dolžniku, ni pa to izključeno. Upnik mora namreč v predlogu navesti obveznost dolžnikovega delodajalca, torej višino terjatve. Zato ni ovire za izdajo sklepa na podlagi 134. člena ZIZ, če upnik predlaga, da se delodajalcu naloži poravnava celotne terjatve, ki se izterjuje zoper glavnega dolžnika. Predmet nadaljnjega ugovornega postopka, v katerem je trditveno in dokazno breme na strani dolžnika, pa je lahko (ne)upravičenost takšnega zahtevka.

7. Obveznost dolžnika po določbi 134. člena ZIZ torej je, da v rednem ugovornem roku, to je v roku 8. dni od prejema sklepa o izvršbi vloži obrazložen ugovor v skladu z drugim odstavkom 53. člena ZIZ. Ugovor je obrazložen takrat, kadar dolžnik v njem navede pravno pomembna dejstva, s katerim ga utemeljuje in predloži dokaze za zatrjevana dejstva. Omenjeno določilo je potrebno razlagati tako, da mora dolžnik navesti in dokazovati tista dejstva, ki preprečujejo izvršbo v smislu prvega odstavka 55. člena ZIZ. Poleg tega lahko dolžnik zoper upnikovo terjatev iz naslova opuščene odtegnitve po 134. členu ZIZ uspešno ugovarja tudi, če dokaže, da je zapadle zneske bodisi odtegnil in plačal upniku, bodisi pa jih brez svoje krivde ni mogel odtegniti. S prejemom sklepa o izvršbi se vzpostavi kontradiktorni postopek, dolžnik pa ima možnost v tem postopku ugovarjati in dokazovati obstoj ugovornih razlogov iz 55. člena ZIZ, ki preprečujejo izvršbo.

8. Dolžnik v konkretnem primeru ugovora zoper sklep z dne 16. 10. 2020, ki je bil izdan po predlogu upnice na podlagi določbe 134. člena ZIZ, ni vložil, zato je sklep o izvršbi z dne 16. 10. 2020 postal pravnomočen. Po določbi 56. člena ZIZ lahko dolžnik vloži ugovor po izteku roka tudi po pravnomočnosti sklepa o izvršbi vse do konca izvršilnega postopka, če ugovor temelji na dejstvu, ki se nanaša na samo terjatev in je nastopilo po izvršljivosti odločbe oziroma po sklenitvi poravnave ter pod nadaljnjim pogojem, _če ga brez svoje krivde ni mogel uveljavljati že v rednem ugovoru zoper sklep o izvršb_i. V takšnem ugovoru je dolžnik dolžan navesti vse razloge, ki jih lahko uveljavi v času vložitve, sodišče pa zavrže kasnejši ugovor, če ta temelji na razlogih, ki bi jih dolžnik lahko uveljavil v prejšnjem ugovoru.

9. ZIZ v 56. členu tako izrecno določa pogoje, ki jih mora dolžnik izpolnjevati ob vložitvi ugovora po izteku roka, da doseže vsebinsko presojo njegovega pravnega sredstva. Dolžnik si navedbe v sklepu Višjega sodišča v Ljubljani I Ip 1709/2020 z dne 21. 12. 20201 napačno razlaga, saj je višje sodišče v tej odločbi izrecno poudarilo, da je ugovor po izteku roka možno vložiti tudi po pravnomočnosti sklepa o izvršbi vse do konca izvršilnega postopka, kar je dolžnik storil in bo moralo sodišče v nadaljnjem postopku obravnavati ugovor po izteku roka v skladu z določbo 56. člena ZIZ. Le-ta pa izrecno predpisuje pogoje, ki jih mora dolžnik izpolnjevati ob vložitvi ugovora. Teh pogojev pa dolžnik ni izpolnil, saj v svojem ugovoru po izteku roka ni navajal dejstev, ki so nastopila po izvršljivosti odločbe niti ni zatrjeval, da teh dejstev brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v rednem ugovoru zoper sklep o izvršbi. Zato si dolžnik napačno razlaga, da je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom ugovor zavrglo kot prepozen, saj ga je zavrglo iz razloga, ker je ugovor nedovoljen. Nedovoljeno pravno sredstvo pa sodišče prve stopnje zavrže. 10. Pritožbeno sklicevanje na specifičen položaj, ko izvršilni postopek teče zoper dolžnikovega dolžnika, ki ni sodeloval v kontradiktornem postopku, ki je v drugem postopku tekel med upnico in prvotnim dolžnikom A. A., v ničemer ne spremeni položaja dolžnikovega dolžnika, ki v tem postopku nastopa kot dolžnik. ZIZ v 9. členu izrecno predpisuje, da je dolžnikovo redno pravno sredstvo zoper sklep o izvršbi ugovor, ta pa mora biti vložen v roku 8. dni od prejema sklepa o izvršbi. Ugovor po izteku roka pa je možno vložiti časovno vse do konca izvršilnega postopka (torej tudi po pravnomočnosti sklepa o izvršbi), vendar morajo biti izpolnjeni pogoji po določbi 56. člena ZIZ. Navedenega postopka in odločitve pa tudi ni mogoče enačiti s posledicami zamudne sodbe, ki se izda v pravdnem postopku. V kolikor bi zakonodajalec želel urediti drugačen položaj dolžnika po določbi 134. člena ZIZ, bi jasno in nedvoumno dopustil daljši rok za vložitev ugovora. Vendar ZIZ v nobeni določbi ne podaljšuje ugovornega roka, ki je zakonski rok in nepodaljšljiv. Dolžnikova prekluzija oziroma zamujanje 8-dnevnega roka za vložitev rednega ugovora zoper sklep o izvršbi zato ne more predstavljati enakih posledic, kot jih daje zamudna sodba v pravdnem postopku. Dejstvo je, da dolžnik ni izpolnil obstoja pogojev po 56. členu ZIZ, čeprav je ugovor po izteku roka vložil časovno sicer pravočasno, vendar je v njem uveljavljal tiste ugovorne razloge, katere bi moral uveljavljati že v rednem ugovornem roku ali pa izkazati, zakaj brez svoje krivde teh dejstev in dokazov ni mogel uveljavljati v ugovoru zoper sklep o izvršbi.

11. Iz navedenih razlogov je zato odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilna in zakonita, dolžnikova pritožba pa neutemeljena (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12. Dolžnik v pritožbenem postopku ni uspel, zaradi česar sam krije svoje stroške pritožbenega postopka na podlagi določbe 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Enako sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo upnica, saj z navedbami v odgovoru na pritožbo v ničemer ni pripomogla k odločitvi pritožbenega sodišča. 1 Primerjaj točko 8 obrazložitve.