Jedro

Toženčevo stališče, da bi smeli nižji sodišči kot dokaz o prejemu denarja upoštevati le blagajniške izdatke (ker posojilna pogodba določa, da se prejem posojila potrdi s podpisom pogodbe in blagajniškega izdatka), je zmotno. Nižji sodišči sta utemeljeno upoštevali vse predložene dokaze in na njihovi podlagi ocenili, da je toženec denar iz posojilnih pogodb prejel. Tako toženec s to revizijsko navedbo ne more utemeljiti ne bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne zmotne uporabe materialnega prava.

Obrazložitev

Revizija se v delu, ki se nanaša na odločitev o plačilu 4.172,93 EUR, zavrže. Sicer se revizija zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je na upnikov predlog zoper dolžnika (sedaj toženca) izdalo sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine. Toženec je zoper sklep vložil ugovor in sodišče prve stopnje ga je razveljavilo v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba, ker je odločilo, da se bo postopek nadaljeval kot pri ugovoru zoper plačilni nalog. V pravdnem postopku je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice (na katero je prvotni upnik prenesel svojo terjatev do toženca na podlagi pogodbe o odstopu terjatve) in vzdržalo sklep o izvršbi v veljavi tako, da je toženec dolžan tožnici plačati glavnico v višini 43.398,43 EUR (prej 10,400.000 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ugotovilo je, da toženec navedeni znesek dolguje iz naslova treh posojilnih pogodb: pogodbe številka 156 z dne 23. 4. 1998 za znesek 27.958,60 EUR (prej 6,700.000 SIT), pogodbe številka 191z dne 15. 5. 1998 za znesek 11.266,90 EUR (prej 2,700.000 SIT) in pogodbe številka 276 z dne 24. 6. 1998 za znesek 4.172,93 EUR (prej 1,000.000 SIT). Sicer je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Pritožbeno sodišče je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Toženec zoper sodbo pritožbenega sodišča vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Trdi, da denarja iz posojilnih pogodb ni prejel. Pogodbe v 1. členu določajo, da posojilojemalec potrdi prejem posojila s podpisom pogodbe in blagajniškega izdatka posojilodajalca. Posojilne pogodbe torej same določajo način dokazovanja prejema denarja, zato bi morala tožnica blagajniške izdatke predložiti. Ker tega ni storila, ni uspela dokazati, da je toženec denar prejel in bi bilo treba tožbeni zahtevek v celoti zavrniti.

4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija zoper odločitev, da je toženec dolžan plačati 4.172,93 EUR iz naslova pogodbe številka 276 z dne 24. 6. 1998 ni dovoljena, sicer pa ni utemeljena.

O nedovoljenosti revizije

6. ZPP v drugem odstavku 367. člena določa, da je v premoženjskih sporih dovoljena revizija, če vrednost izpodbijanega dela sodbe presega 4.172,93 EUR (prej 1,000.000 SIT). Odločitev nižjih sodišč, da je toženec dolžan plačati glavnico v višini 43.398,43 EUR temelji na treh različnih posojilnih pogodbah, ki imajo različno pravno in dejansko podlago (prvi in drugi odstavek 182. člena ZPP), zato je pomembna vrednost vsakega posameznega zahtevka oziroma pogodbe (drugi odstavek 41. člena ZPP). Ker znesek iz naslova pogodbe številka 276/98-NG z dne 24. 6. 1998 v višini 4.172,93 EUR ne presega revizijskega praga (temveč ga zgolj dosega), revizija v tem delu ni dovoljena in jo je bilo treba zavreči (377. člen ZPP).

O ostalem delu revizije

7. Revizijsko sodišče je pri odločanju vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih je potrdilo pritožbeno sodišče (tretji odstavek 370. člena ZPP). Za odločanje v tem primeru so pomembne ugotovitve, da je prvotni upnik s tožencem sklenil posojilni pogodbi, na podlagi katerih mu je izročil v predlogu za izvršbo zahtevano glavnico, da je prvotni upnik svojo terjatev iz posojilnih pogodb prenesel na tožnico na podlagi pogodbe o odstopu terjatve in da toženec prejetega denarja ni vrnil. 8. Toženčevo stališče, da bi smeli nižji sodišči kot dokaz o prejemu denarja upoštevati le blagajniške izdatke (ker posojilna pogodba določa, da se prejem posojila potrdi s podpisom pogodbe in blagajniškega izdatka), je zmotno. Nižji sodišči sta utemeljeno upoštevali vse predložene dokaze in na njihovi podlagi ocenili, da je toženec denar iz posojilnih pogodb prejel. Tako toženec s to revizijsko navedbo ne more utemeljiti ne bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne zmotne uporabe materialnega prava.

9. Razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niso podani. Zato je bilo treba revizijo na podlagi 378. člena ZPP v tem delu kot neutemeljeno zavrniti.

10. Revizijsko sodišče ni upoštevalo toženčeve dopolnitve revizije, ker jo je vložil sam in ne po pooblaščencu, ki je odvetnik, pri tem pa ni izkazal, da ima opravljen pravniški državi izpit (tretji in četrti odstavek 86. ZPP).