Jedro

Ker iz vsebine poravnalne izjave izhaja razumen dvom v to, da je toženka pripoznala svojo obveznost, obravnavana izjava ne predstavlja pripoznave dolga, ki bi pretrgalo zastaranje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna plačati tožnici odškodnino v znesku 21.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 05. 2005. Odločilo je še, da je tožnica dolžna povrniti toženki njene pravdne stroške v znesku 11,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka.

Zoper to sodbo se po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje tožnica. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev oziroma spremembo izpodbijane sodbe. Navaja, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je v obravnavanem škodnem dogodku utrpela le udarnino glave in nateg vratnih mišic ter da je njen tožbeni zahtevek zastaral. Sodišče prve stopnje je ravnalo napačno, ko na njen predlog ni postavilo novega izvedenca medicinske stroke. Ugotovitve postavljenega izvedenca namreč niso jasne in obrazložene. Če bi bile, potem tudi dodatno zaslišanje izvedenca ne bi bilo potrebno. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje zaslišati njeno osebno zdravnico, kot je to predlagala, saj ji je slednja postavila diagnozo (tudi) natega ledvene hrbtenice. S tem ji je bila odvzeta možnost enakega obravnavanja pred sodiščem. Ni ji znano, zakaj njen lečeči kirurg ni obravnaval tudi ledvenega dela hrbtenice. Vendar pa to po njeni oceni ne more biti razlog za napačno izvedensko mnenje, ki je sicer v nasprotju s predloženimi izvidi in zapisi v zdravstvenem kartonu. Pri tem se sklicuje na izvid z dne 10. 01. 2005, v katerem je navedeno, da je v prometni nesreči utrpela udarec v ledveni del hrbtenice. Podano je tudi nasprotje med vsebino listin in izvedenskega mnenja ter med razlogi izpodbijane sodbe o vsebini listin. Glede na vse navedeno je napačen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo njeno zdravljenje zaključeno dne 25. 08. 2004. Vendar pa ne glede na ta zaključek njen zahtevek ni zastaral, saj ji je toženka dne 07. 06. 2006 poslala poravnalno ponudbo v zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom. S tem je toženka pripoznala zahtevek, zato je bilo zastaranje pretrgano.

Toženka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je tožnica v obravnavanem škodnem dogodku utrpela (le) udarnino glave in nateg vratnih mišic (ne pa tudi zatrjevane poškodbe ledvene hrbtenice) ter da je bilo zdravljenje v tem škodnem dogodku dobljenih poškodb končano dne 25. 08. 2004. Sodišče prve stopnje se je oprlo predvsem na pisno in ustno izvedensko mnenje travmatologa dr. M. V., dr. med. Pritožbeno sodišče se strinja z oceno sodišča prve stopnje, da je to izvedensko mnenje povsem jasno in obrazloženo, in tako ne sledi posplošenim pritožbenim navedbam o nasprotnem. Sodišče prve stopnje je izvedenca zaslišalo zato, da je odgovoril na pripombe pravdnih strank, ki sta jih imeli na pisno mnenje, in ne zato, ker bi štelo pisno mnenje za nerazumljivo, kot to navaja pritožnica. Ker je izvedenec razumljivo odgovoril tudi na pripombe strank, postavitev novega izvedenca ni bila potrebna (glej 2. in 3. odstavek 254. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP).

Izvedenec je upošteval v pritožbi poudarjeno dejstvo, da je tožnico po škodnem dogodku njena osebna zdravnica napotila h kirurgu zaradi bolečin v vratu in v ledvenem delu hrbtenice. Vendar pa je pri tem pojasnil, da je tožnica ponovne bolečine (po operaciji v letu 2002) v ledvenem delu hrbtenice čutila že pred obravnavanim škodnim dogodkom. Dejstvo, da kirurg, h kateremu je bila tožnica napotena po nezgodi, ni zdravil ledvene hrbtenice, je pripisati temu, da ta v škodnem dogodku ni bila poškodovana. Izvedenec je namreč po pregledu tožničine zdravstvene dokumentacije ugotovil, da je tožnica že pred obravnavanim škodnim dogodkom redno obiskovala zdravnika zaradi ponovnega poslabšanja ledvene hrbtenice po operaciji, pri čemer je bila že pred škodnim dogodkom predvidena tudi ponovna operacija. Izvedenec je nadalje ugotovil, da so bile na posnetkih tožničine ledvene hrbtenice, ki so bili opravljeni po škodnem dogodku, vidne le degenerativne in ne poškodbene spremembe ter da je bila tožnica po obravnavanem škodnem dogodku pri zdravnikih obravnavana izključno zaradi težav z vratno hrbtenico. Pritožba se sklicuje tudi na izvid Ortopedske bolnišnice z dne 10. 01. 2005 (priloga A7), v katerem je sicer res navedeno, da je bila tožnica sprejeta zaradi ponovnih bolečin po prometni nesreči, v kateri je utrpela udarec v ledveni del hrbtenice. Vendar, kot že obrazloženo in kot to nenazadnje priznava tudi pritožba, je imela tožnica težave oziroma bolečine v ledvenem delu hrbtenice že pred nezgodo. Da te niso posledica obravnavane nezgode pa poleg tožničine zdravstvene dokumentacije potrjuje tudi mehanizem tožničine poškodbe. Izvedenec je namreč pojasnil, da je bil mehanizem poškodbe tak, da do udarca v ledveno hrbtenico ni moglo priti.

Pritožbene navedbe, ki sodišču prve stopnje očitajo zavrnitev dokaza z zaslišanjem tožničine osebne zdravnice in s tem kršitev načela kontradiktornosti (8. točka 2. odstavka 339. člena ZPP), so neupoštevne. Tožnica namreč te kršitve pred sodiščem prve stopnje ni uveljavljala, zato se nanjo ne more sklicevati (šele) v pritožbenem postopku (286.b člen ZPP).

Pritožnica sodišču prve stopnje očita tudi nasprotje med vsebino listin oziroma tožničine zdravstvene dokumentacije in izvedenskega mnenja ter med razlogi sodbe o vsebini teh listin, s čimer uveljavlja kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Pri tem pa ne navede, katere listine oziroma kateri deli izvedenskega mnenja naj bi bili nepravilno preneseni v sodbo. Pritožbeni očitek je zato nekonkretiziran in ne omogoča podrobnejšega preizkusa.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je toženka s tem, ko je dne 07. 06. 2006 tožnici poslala v podpis poravnalno izjavo v zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom, pripoznala tožničin zahtevek in da je bilo zato zastaranje pretrgano (364. člen Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/2001, 40/2007; v nadaljevanju OZ). V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da mora dolžnikovo dejanje ali izjava, ki naj ima veljavo pripoznave dolga z učinkom pretrganja zastaranja, na jasen način izražati dolžnikovo voljo, da pripoznava dejstva, iz katerih izhaja določeno pravno razmerje, na podlagi katerega upnik uveljavlja terjatev zoper dolžnika. Izjava dolžnika se mora nanašati na konkretno pravno razmerje z vsemi njegovimi elementi, zgolj izjava, da bo upniku nekaj plačal, ne zadošča. Presoja jasnosti in določnosti dolžnikove izjave je objektivna in v rokah sodišča, standard pa je visok: okoliščine primera ne smejo zbujati dvoma v to, da je dolžnik pripoznal svojo obveznost (tako Vrhovno sodišče RS v zadevah II Ips 459/2008 in II Ips 513/2008). Omenjene poravnalne izjave z dne 07. 06. 2006 (priloga A16) ni mogoče šteti za jasno priznanje obstoja tožničine terjatve. V prid temu stališču govori klavzula te poravnalne izjave: »V kolikor bi se v nadaljnjem postopku ugotovila moja celotna ali vsaj delna krivda za nastalo škodo oziroma nezgodo, se obvezujem, da bom v sorazmerju s krivdo povrnil preveč izplačano odškodnino«. Ta klavzula vzpostavlja razumen dvom v to, da je toženka pripoznala svojo obveznost, kar zadostuje za oceno, da obravnavana izjava ne predstavlja pripoznave dolga v smislu 364. člena OZ (glej sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 513/2008). Upoštevaje navedeno in ugotovljen zaključek tožničinega zdravljenja v obravnavanem škodnem dogodku dobljenih poškodb, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je zahtevek za povrnitev škode zastaral (1. odstavek 352. člena OZ).

Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Ker tožnica s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).