Jedro

Če sodba nima obrazložitve, se z zahtevo za varstvo zakonitosti lahko izpodbija le v obsegu, ki se nanaša na kršitve zakona, povezane z izvedbo kazenskega postopka ali uporabo kazenskega zakona.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. S sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 7. 10. 2011 je bil obsojeni M. N. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena Kazenskega zakonika (KZ). Sodišče mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen enega leta zapora, ki pa ne bo izrečena, če v preizkusni dobi pet let ne bo storil novega kaznivega dejanja in pod posebnim pogojem, da oškodovancu A. P. v roku treh let in šest mesecev povrne premoženjskopravni zahtevek; oprostilo pa ga je plačila stroškov kazenskega postopka. Sodba je postala pravnomočna istega dne, ker so se upravičenci pravici do pritožbe odpovedali. Pisni odpravek sodbe zato ne vsebuje obrazložitve (tretji in peti odstavek 368. člena Zakona o kazenskem postopku - ZKP).

2. Obsojenčev zagovornik je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno dne 14. 12. 2011 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP. V zahtevi navaja, da je sodišče kršilo 372. člen ZKP in 111. člen KZ, ker ni ugotovilo zastaranja, saj zastaranje pri nadaljevanem kaznivem dejanju teče od vsakega posameznega dejanja, ne pa od zadnjega dejanja. Ker je del kaznivih dejanj zastaral, predlaga Vrhovnemu sodišču v tem delu izrek zavrnilne sodbe. Glede ostalih dejanj pa navaja, da v predmetnem postopku predstavlja vsako dejanje samostojno dejanje, čeprav je obsojenec storil kaznivo dejanje goljufije večkrat zoper istega oškodovanca, je pri njemu vsakič znova nastal goljufivi namen spraviti ga v zmoto, da bi ta storil kaj v škodo svojega premoženja. Goljufivi namen se je pri obsojencu pojavljal sproti, po potrebi, zato gre za samostojna kazniva dejanja. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da glede ugotavljanja, ali gre v tem primeru za samostojna kazniva dejanja v okviru nadaljevanega kaznivega dejanja ugotovi, da je nastal precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v prvostopenjski sodbi in odredi, da se opravi nova glavna obravnava.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo, podanem dne 15. 2. 2012, navaja, da zahteva ni utemeljena. Opis kaznivega dejanja ima vse znake obsojencu očitanega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ; dejanja zoper istega oškodovanca, ki so časovno ozko in prostorsko povezana in ki jih od vsega začetka povezuje obsojenčev jasen cilj, izvabiti od oškodovanca na goljufiv način denar, pomenijo eno kaznivo dejanje, ne pa nadaljevanega kaznivega dejanja, čeprav je bila prepovedana posledica uresničena postopoma.

4. Z odgovorom državne tožilke je bil obsojenčev zagovornik seznanjen dne 20. 2. 2012 ter se je v zvezi z njim izjavil v vlogi z dne 27. 2. 2012, v kateri utemeljuje, da gre v obravnavanem primeru za nadaljevano kaznivo dejanje. Obsojencu sodišče sodnega pisma ni moglo vročiti, ker se je sodno pismo vrnilo z oznako „preseljen“.

B.1.

5. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja: da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedbenih dokazov ter njihove verodostojnosti. Zato je sklicevanje obsojenčevega zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti na 427. člen ZKP v nasprotju z navedeno določbo in precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev ni razlog, ki bi ga bilo mogoče uveljavljati oziroma se nanj sklicevati v zahtevi za varstvo zakonitosti. V 427. členu ZKP je zgolj določeno ravnanje Vrhovnega sodišča, če se mu ob siceršnjem odločanju o zahtevi, vloženi zaradi razlogov, iz katerih jo je mogoče vložiti (prvi odstavek 420. člena ZKP), pojavi tak dvom. Če takega dvoma ni, in Vrhovno sodišče ga v konkretni zadevi ni ugotovilo, tudi ni dolžno razlagati (kljub obširnim navedbam zagovornika o dejanskem stanju v zahtevi za varstvo zakonitosti, ki se na ta člen sklicuje), zakaj ne; da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v svojih odločbah že presodilo, da če sodba v skladu z določbo tretjega odstavka 368. člena ZKP nima obrazložitve, v postopku s pravnimi sredstvi ni mogoče uveljavljati pomanjkljivosti, ki bi sicer izhajale iz obrazložitve sodbe (primerjaj sodba I Ips 225/2005 z dne 1. 12. 2005, sodba I Ips 1992/2010 z dne 11. 6. 2010).

B.2.

6. Po določbi drugega odstavka 368. člena ZKP se šteje, da če upravičenec do pritožbe v zakonskem roku pritožbe ne napove (razen v primerih iz četrtega odstavka istega člena – to je ob izreku zaporne kazni), da se je odpovedal pravici do pritožbe. Ker ne državni tožilec, ne obsojenec v konkretni zadevi pritožbe nista napovedala, je sodišče, ki je obsojencu z izpodbijano pravnomočno sodbo izreklo pogojno obsodbo, postopalo skladno z določbo tretjega odstavka 368. člena ZKP in zato pisno izdelana sodba ne vsebuje obrazložitve. V tem položaju, ko pisno izdelana sodba iz navedenih zakonskih razlogov ne vsebuje obrazložitve, se lahko izpodbija z zahtevo za varstvo zakonitosti le v obsegu, ki se nanaša na kršitve zakona, povezane z izvedbo kazenskega postopka ali uporabo kazenskega zakona.

7. Z izpodbijano pravnomočno sodbo je bil obsojenec spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ. Opis kaznivega dejanja v izreku pravnomočne sodbe ima vse zakonske znake kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ, vključno z navedbo konkretnih dejstev, s katerimi je obsojenec oškodovancu lažno prikazoval dejanske okoliščine, ko je opredeljeno, da je oškodovanca v januarju 2001 spravil v zmoto in ga prepričal, da mu bo zaradi poznanstva zdravnikov, ki odločajo o pogojih za invalidsko upokojitev, uredil invalidsko upokojitev ter na kakšen način je od oškodovanca do 23. 9. 2004 izmamil skupno 16.667,69 EUR in da je tako ravnal z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi v škodo oškodovanca. Sodišče je namreč presojalo obsojenčevo dejanje v okviru obtožbenega očitka, ki ga je povzelo v izrek sodbe in na podlagi izvedenega dokaznega postopka, ocene zagovora in ostalih dokazov presodilo, da je obsojenec storil kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ.

8. Zagovornik v nasprotju z izrekom izpodbijane pravnomočne sodbe, v zahtevi za varstvo zakonitosti neutemeljeno navaja, da gre v predmetnem primeru za nadaljevano kaznivo dejanje goljufije in ker sodišče ni ugotovilo zastaranja glede dejanj, storjenih med 10. 1. 2001 in 5. 12. 2003, je po mnenju vložnika prekršilo določbo 372. člena ZKP glede zastaranja. Po navedbah vložnika je obsojenec storil kaznivo dejanje goljufije večkrat zoper istega oškodovanca in je pri obsojencu vsakič znova nastal goljufivi namen spraviti oškodovanca v zmoto, da bi ta kaj storil v škodo svojega premoženja, iz podatkov spisa je razvidno, da je obsojenec vsakič uporabil različne „prijeme“, da je oškodovanca zapeljal v zmoto, da se je obsojenec sproti odločal za storitev kaznivega dejanja in da obsojenec (glede na izpoved oškodovanca) ni vedel, koliko premoženja lahko spravi iz oškodovanca. Načelni razlagi nadaljevanega kaznivega dejanja, ki jo vložnik zahteve povezuje s sklicevanjem na že doslej sprejete sodne odločitve, sicer ni mogoče ugovarjati. Vendar gre v obravnavani zadevi za dejanski položaj, ki ne dopušča zatrjevanega pravnega sklepanja, saj obsojenčevo kaznivo dejanje v pravnomočni sodbi ni opredeljeno kot nadaljevano kaznivo dejanje goljufije. V obravnavani zadevi je glede na ugotovljen način obsojenčevega delovanja, ki je zajet z enotnim opisom dejanja, podano eno kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ in ne toliko dejanj, kolikokrat je obsojenec od oškodovanca izmamil denar. Zato s temi navedbami v zahtevi, ki izhajajo iz zagovornikove ocene izvedenih dokazov in kažejo na uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zagovornik ne uveljavlja kršitev kazenskega zakona, temveč nakazuje pomanjkljivosti, ki bi lahko izhajale iz obrazložitve sodbe (kjer mora sodišče navesti razloge, ki so bili za sodišče odločilni pri reševanju pravnih vprašanj, ugotavljanju kazenske odgovornosti obtoženca in uporabi posameznih določb kazenskega zakona glede obtoženca in njegovega dejanja – sedmi odstavek 364. člena ZKP), ki pa jih izpodbijana pravnomočna sodba iz razloga tretjega odstavka 368. člena ZKP, ne vsebuje.

9. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih je zahteva za varstvo zakonitosti uveljavljala, zahteva pa je bila pretežno vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je zahtevo obsojenčevega zagovornika na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

10. Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je obsojenec dolžan plačati sodno takso kot strošek postopka, nastal s tem izrednim pravnim sredstvom. Sodno takso bo s posebnim plačilnim nalogom odmerilo sodišče prve stopnje.