Jedro

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je na predlog tožene stranke znesek iz naslova preveč izplačanih dnevnic v vtoževanem obdobju (ki ga je izračunal sodni izvedenec finančne stroke) odštelo od zneskov neto razlik v plači in razlik povrnitve stroškov za prevoz na delo in z dela, ki jih je tožena stranka tožniku obračunala in izplačala v prenizkih mesečnih zneskih v spornem obdobju. S tem je dejansko prišlo do delnega pobotanja teh terjatev, kljub temu, da za to niso bili izpolnjeni pogoji po 136. členu ZDR. V kolikor je tožena stranka menila, da je tožnik iz naslova preveč izplačanih dnevnic prejel višje zneske od tistih, ki bi mu na podlagi Uredbe o plačilu stroškov za službena potovanja v tujino pripadali, bi lahko te preveč izplačane dnevnice v tem individualnem delovnem sporu uveljavljala od tožnika bodisi z nasprotno tožbo bodisi s procesnim pobotnim ugovorom.

Ni bilo podlage za valorizacijo zneska, ki mu ga je tožena stranka izplačala na podlagi pravnomočne sodbe. S tem, ko je tožena stranka delno izpolnila svojo obveznost do tožnika s plačilom spornega zneska, ni nastopil primer, kot ga opredeljuje 372. člen OZ niti ni prišlo do predčasnega plačila, ki ga ureja 373. člen OZ. To pa pomeni, da dolguje tožena stranka tožniku tudi zakonske zamudne obresti od zneska, prisojenega v I. točki izreka te sodbe, in sicer od dneva vložitve tožbe do 28. 5. 2017.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, izpodbijani del sodbe se v II. točki izreka delno spremeni tako, da se v tem delu v celoti glasi: "II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 4.752,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2011 dalje do plačila in zakonske zamudne obresti od zneska 1.091,14 EUR za obdobje od 1. 6. 2011 do 28. 5. 2017, v preostalem pa se tožbeni zahtevek tožnika za plačilo zneska 8.608,17 EUR s pp zavrne".

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti njegove pritožbene stroške v znesku 370,39 EUR, v 15 dneh od prejema te sodbe, po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila. Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku plačati znesek 1.091,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 5. 2017 dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo. V II. točki izreka je v presežku, nad prisojenim zneskom 1.091,14 EUR do zahtevanega zneska 14.451,86 EUR tožbeni zahtevek tožnika kot neutemeljenega zavrnilo. V III. točki izreka je odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

2. Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper njen zavrnilni del in zoper odločitev, da tožnik sam krije svoje pravdne stroške, se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku, oziroma podredno, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v tem obsegu v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje v tem individualnem delovnem sporu z izpodbijano sodbo odločalo že tretjič, pri čemer je tudi tokrat storilo identične bistvene kršitve določb postopka, na katere je pritožbeno sodišče opozorilo v svojih dosedanjih razveljavitvenih sklepih. Tožnika moti predvsem to, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo njegovega ugovora prekluzije, saj je tožena stranka v spis vložila obsežno dokumentacijo šele štiri leta po vložitvi tožbe. Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi upoštevalo le dopolnitev izvedenskega mnenja izvedenca finančne stroke dr. A.A., ne pa tudi ostalih dokazov. Tožnik je tekom postopka večkrat opozarjal, da mu je tožena stranka predajala gotovinska sredstva, ki pa jih je porabljal za plačilo parkirnin, špedicij in carin. Če je vse zneske, ki so navedeni v blagajniških prejemkih, šteti kot plačilo dnevnic, se tožnik sprašuje, s katerimi sredstvi je potem moral plačati stroške, ki so mu nastali zaradi opravljanja dela pri toženi stranki. Tožnik ponovno opozarja tudi na nejasnost pri izračunu dnevnic, kar je sicer navajal že v svoji pripravljalni vlogi z dne 13. 3. 2017. Znesek v višini 7.766,84 EUR, ki ga je izvedenec v dopolnitvi izvedenskega mnenja opredelil kot znesek prejetih dnevnic, ni pomenil zneska iz naslova izplačanih dnevnic, temveč gotovinski znesek za stroške carin, parkirnin in špedicij. To pa pomeni, da tožnik iz naslova dnevnic ni dobil preveč izplačanih zneskov. V pritožbi se sklicuje tudi na sodbo VS RS opr. št. VIII Ips 256/2016 in navaja, da je bilo v tej sodbi zavzeto jasno stališče, da delavec ne more biti odgovoren za preveč izplačane zneske dnevnic, potnih stroškov ali plač, ki mu jih izplača delodajalec. Sodišče prve stopnje si je napačno razlagalo izvedensko mnenje, saj je izvedenec jasno ugotovil, da je bil tožnik prikrajšan pri izplačilu mesečne plače in stroškov prevoza na delo in z dela. Tega namreč sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Od teh zneskov je preprosto odštelo znesek preveč izplačanih dnevnic, čeprav so bili s temi zneski tožniku izplačana sredstva za parkirnine, carine in špedicije. Blagajniški prejemki, ki jih je glede tega vložila tožena stranka, so ponarejeni in vloženi v spis šele po štirih letih od začetka pravdanja. Tožnik meni, da se morebitna preplačila ne morejo upoštevati pri morebitnih prikrajšanjih pri ostalih postavkah plače na ta način, da se jih enostavno pobota. Napačna je tudi odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska 1.091,14 EUR, saj je bila tožena stranka v zamudi z izplačilom najkasneje od 1. 6. 2011, ko je tožnik vložil tožbo. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev tožnikove pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavlja tožnik v pritožbi in ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, vendar pa je na tako ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo.

6. Tožnik je v tožbi vtoževal plačilo zneska 17.261,22 EUR iz naslova neto razlik v plači, stroškov prevoza na delo in z dela ter dnevnic, vse za obdobje od marca 2009 do januarja 2011, poleg tega pa je v okviru vtoževanega zneska zahteval tudi izplačilo božičnice za leto 2009, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je v postopku ugotovilo, da je bil tožnik v tem obdobju zaposlen pri toženi stranki kot voznik tovornega vozila. O tožbenem zahtevku tožnika je sodišče prve stopnje prvič odločalo s sodbo opr. št. Pd 157/2011 z dne 10. 10. 2013 in mu na podlagi izvedenskega mnenja sodnega izvedenca finančne stroke dr. A.A., na podlagi njegove izpovedbe in na podlagi ostalih izvedenih dokazov delno ugodilo. Tožniku je prisodilo znesek 9.643,26 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v preostalem pa je njegov tožbeni zahtevek (za plačilo zneska v višini 7.617,96 EUR) zavrnilo in odločilo, da je dolžna tožena stranka tožniku povrniti njegove pravdne stroške v višini 143,35 EUR. Poleg tega je toženi stranki (s sklepom) naložilo tudi plačilo stroškov sodnega izvedenca. Zoper zgoraj navedeno sodbo sta se pritožili obe stranki, pritožbeno sodišče je njunima pritožbama ugodilo in zaradi bistvene kršitve določb postopka s sklepom opr. št. Pdp 1187/2013 z dne 10. 4. 2014 razveljavilo izpodbijano sodbo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

7. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje s sodbo opr. št. Pd 128/2014 z dne 22. 3. 2016 tožbenemu zahtevku tožnika delno ugodilo (do višine 2.809,36 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi), v preostalem (za znesek 14.451,86 EUR) pa je njegov tožbeni zahtevek zavrnilo. Poleg tega je z navedeno sodbo odločilo, da je dolžan tožnik toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 1.267,38 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, toženi stranki pa je (s sklepom) naložilo plačilo stroškov sodnega izvedenca finančne stroke. Zoper zavrnilni del te sodbe in zoper odločitev o pravdnih stroških se je pritožil tožnik. Njegovi pritožbi je pritožbeno sodišče ugodilo in s sklepom opr. št. Pdp 562/2016 z dne 6. 10. 2016 izpodbijani del sodbe razveljavilo zaradi relativne bistvene kršitve določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 254. členom ZPP, 153. členom ZPP in 8. členom ZPP ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, odločitev o pritožbenih stroških pa pridržalo za končno sodbo.

8. V ponovljenem postopku je tožnik delno umaknil tožbo (vztrajal je le še pri plačilu zneska 14.451,86 EUR s pp - narok za glavno obravnavo dne 8. 12. 2016). V dokaznem postopku je sodišče prve stopnje pridobilo dve dopolnitvi izvedenskega mnenja, zaslišalo sodnega izvedenca finančne stroke, dodatno zaslišalo tožnika in ob izvedbi še preostalih dokazov tožbenemu zahtevku tožnika ugodilo do višine 1.091,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 5. 2017 dalje, v presežku (za znesek 13.360,72 EUR) pa je njegov zahtevek zavrnilo. Odločilo je še, da vsaka stranka sama krije svoje pravdne stroške.

9. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožnika o relativni bistveni kršitvi določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 286. členom ZPP glede predložitve določenih dokazov s strani tožene stranke. Iz spisovnih podatkov izhaja, da je sodišče prve stopnje na prvem naroku za glavno obravnavo po razveljavitvi sodbe opr. št. Pd 157/2011 z dne 10. 10. 2013 toženo stranko v skladu z načelom materialnega procesnega vodstva iz 285. člena ZPP pozvalo k predložitvi listin o stroških, ki so bili tožniku s strani tožene stranke povrnjeni za opravljene prevoze v tujino. Tožena stranka je sledila temu pozivu sodišča prve stopnje in vložila v spis sporno dokumentacijo. Ta poziv sodišča prve stopnje je bil posledica njegovega preslabega materialnega procesnega vodstva v prejšnjem postopku, zato sodišče prve stopnje ni kršilo določb ZPP o prekluziji dokazov, ko je izvedlo tudi dokaz z listinami, ki jih je tožena stranka naknadno vložila v spis (in ki jih je pri izdelavi dopolnitve izvedenskega mnenja upošteval tudi sodni izvedenec finančne stroke).

10. S pritožbeno navedbo, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo le na dopolnitev izvedenskega mnenja, tožnik uveljavlja pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tudi ta pritožbeni očitek ni utemeljen, saj iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi upoštevalo tudi druge dokaze (npr. listinski dokazi, izpovedba sodnega izvedenca, ...).

11. Tožnik je v pritožbi navajal, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo tudi na ponarejene blagajniške prejemke, saj podpisi na teh listinah niso bili njegovi. Ker tožnik v postopku ni založil predujma za postavitev izvedenca grafološke stroke (ki bi preveril tožnikove trditve o ponarejenih podpisih na teh blagajniških prejemkih), sodišče prve stopnje dokaza z izvedencem grafološke stroke ni izvedlo in je posledično sporne blagajniške prejemke štelo za verodostojne (tretji odstavek 153. člena ZPP). To pa pomeni, da tožnik ni dokazal, da bi bili sporni blagajniški prejemki ponarejeni.

12. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je na predlog tožene stranke znesek iz naslova preveč izplačanih dnevnic v vtoževanem obdobju (ki ga je izračunal sodni izvedenec finančne stroke) odštelo od zneskov neto razlik v plači in razlik povrnitve stroškov za prevoz na delo in z dela, ki jih je tožena stranka tožniku obračunala in izplačala v prenizkih mesečnih zneskih v spornem obdobju. S tem je dejansko prišlo do delnega pobotanja teh terjatev, kljub temu, da za to niso bili izpolnjeni pogoji po 136. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj; ki je veljal v spornem obdobju). V kolikor je tožena stranka menila, da je tožnik iz naslova preveč izplačanih dnevnic prejel višje zneske od tistih, ki bi mu na podlagi Uredbe o plačilu stroškov za službena potovanja v tujino pripadali (ta akt je pri svojem izračunu upošteval tudi sodni izvedenec finančne stroke, na to pravno podlago pa stranki nista imeli pripomb), bi lahko te preveč izplačane dnevnice v tem individualnem delovnem sporu uveljavljala od tožnika bodisi z nasprotno tožbo bodisi s procesnim pobotnim ugovorom. Iz podatkov spisa je razvidno, da tožena stranka teh pravnih institutov v tem individualnem delovnem sporu ni uporabila. Ker je tožnik v tem individualnem delovnem sporu vtoževal zneske po treh različnih postavkah (razlika v plači, razlika v stroških prevoza na delo in z dela, razlika v stroških, ki jih je imel pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju - 126. člen in 130. člen ZDR, bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, ali je njegov tožbeni zahtevek po vsaki od naštetih postavk utemeljen in v kakšni višini. Ker je ugotovilo, da je bil tožnik prikrajšan pri plači in povračilu stroškov prevoza na delo in z dela (ni pa bil prikrajšan pri povračilu stroškov, ki jih je imel pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju), bi mu moralo to razliko v plači in stroške prevoza na delo in z dela prisoditi v pripadajoči (nezmanjšani) višini.

13. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitev sodnega izvedenca zaključilo, da je bil tožnik v spornem obdobju pri izplačilu plače prikrajšan za neto znesek 6.980,01 EUR (tožena stranka bo morala na ta neto znesek razlike v plači obračunati in odvesti še pripadajoče davke in prispevke, kar ji nalaga veljavna zakonodaja - ZDoh-2, ZPIZ-2, ...) in pri izplačilu stroškov prevoza na delo in z dela v znesku 1.673,04 EUR, skupaj torej 8.653,05 EUR. Ker je bilo tožniku iz teh naslovov z delom sodbe sodišča prve stopnje opr. št. Pd 128/2014 z dne 22. 3. 2016 in opr. št. Pd 140/2016 z dne 6. 7. 2017 (ki sta v tem delu postali pravnomočni, prisojeno že 3.900,50 EUR s pp), je tožnik iz teh naslovov upravičen še do zneska v neto višini 4.752,55 EUR, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ker tožnik v pritožbi navaja, da mu pripadajo zakonske zamudne obresti od pripadajočega neto zneska najkasneje od vložitve tožbe dalje (tožbo pa je tožnik vložil 1. 6. 2011), pritožbeno sodišče zaključuje, da s pritožbo ni izpodbijal celotnega zavrnilnega dela odločitve o zakonskih zamudnih obrestih (temveč le zavrnitev dela zakonskih zamudnih obresti od 1. 6. 2011 dalje do plačila). Glede na to mu je pritožbeno sodišče prisodilo zakonske zamudne obresti od preostalega pripadajočega zneska od dneva vložitve tožbe dalje do plačila. Ker je bil v preostalem glavnični del tožnikovega tožbenega zahtevka pravilno zavrnjen, je v tem delu pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v tem delu potrdilo odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi razlike do zneska 13.360,72 EUR, ki ga je tožnik še vtoževal, torej za znesek 8.608,17 EUR.

14. Tožnik v pritožbi nadalje utemeljeno opozarja tudi, da ni bilo podlage za valorizacijo zneska, ki mu ga je tožena stranka izplačala na podlagi pravnomočne sodbe (zneska v višini 2.772,69 EUR dne 19. 5. 2016 - zapisnik naroka za glavno obravnavo dne 8. 12. 2016). Iz navedb strank je razvidno, da je bil tožniku ta znesek plačan na podlagi pravnomočnega dela sodbe opr. št. Pd 128/2014 z dne 22. 3. 2016. S tem, ko je tožena stranka delno izpolnila svojo obveznost do tožnika s plačilom zgoraj omenjenega zneska, ni nastopil primer, kot ga opredeljuje 372. člen Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.) niti ni prišlo do predčasnega plačila, ki ga ureja 373. člen OZ. To pa pomeni, da dolguje tožena stranka tožniku tudi zakonske zamudne obresti od zneska, prisojenega v I. točki izreka te sodbe in sicer od dneva vložitve tožbe do 28. 5. 2017, na kar tožnik utemeljeno opozarja v pritožbi.

15. Ker je po ugotovitvi pritožbenega sodišča tožnik glede na že pravnomočno prisojene zneske in glede na odločitev pritožbenega sodišča v tej sodbi s tožbenim zahtevkom uspel približno do polovice, je pritožbeno sodišče odločilo, da potrdi odločitev sodišča prve stopnje o tem, da vsaka stranka sama krije svoje stroške tega individualnega delovnega spora (drugi odstavek 154. člena ZPP).

16. Pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe tožnika ne odgovarja, ker za odločitev o utemeljenosti njegove pritožbe niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

17. Ker je sodišče prve stopnje na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi delno ugodilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe, v preostalem pa je njegovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (5. alineja 358. člena ZPP, 353. člen ZPP).

18. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem in drugem odstavku 165. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik glede na vrednost s pritožbo izpodbijanega dela sodbe uspel približno do polovice, zato mu je dolžna tožena stranka povrniti polovico njegovih pritožbenih stroških. Pritožbeno sodišče je tožniku priznalo nagrado za pritožbo po tar. št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT; Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadalj.), materialne stroške v višini 20,00 EUR (tar. št. 6002), vse povečano za 22 % DDV (tar. št. 6007), kar skupaj znaša 740,78 EUR. Glede na že ugotovljeni pritožbeni uspeh tožnika mu je dolžna tožena stranka povrniti del njegovih pritožbenih stroškov v višini 370,39 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo, ker ta ni pripomogel k rešitvi tožnikove pritožbe.