Jedro

V smislu prvega odstavka 376. člena ZOR je bistveno dejansko vedenje o škodi in njenem povzročitelju in sicer pristojnega zastopnika oziroma pooblaščenca delodajalca, kar je tožencu nadrejeni direktor, ki je bil pristojen zoper toženca zahtevati uvedbo disciplinskega postopka, očitno bil. Za začetek teka zastaralnega roka ni potrebno, da bi moral biti znan konkretni znesek škode oziroma da bi morale biti znane vse predpostavke odškodninske odgovornosti povzročitelja škode, ki se v primeru spora ugotavljajo v sodnem postopku. Znane morajo biti le okoliščine, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti obseg in višino škode ter okoliščine, ki kažejo na osebno določenega povzročitelja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke za plačilo 14.928,10 EUR iz naslova odškodninske odgovornosti toženca za inventurni manjko v prodajalni tožeče stranke, za poslovanje katere je bil odgovoren.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Glede na podani ugovor zastaranja je soglašalo z dejanskimi ugotovitvami in presojo sodišča prve stopnje, da je ob vložitvi tožbe dne 26. 9. 2001 že potekel 3-letni zastaralni rok odkar je tožeča stranka zvedela za povzročeno škodo in za toženca kot povzročitelja.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Ne soglaša s presojo, da je zvedela za toženca kot povzročitelja inventurnega manjka že ob njegovi ugotovitvi dne 31. 1. 1997 oziroma najkasneje 28. 3. 1997. Toženec kot poslovodja ni bil objektivno odgovoren za poslovanje prodajalne in je zato tožnica lahko ugotavljala, da je kot povzročitelj odgovoren za ugotovljeni manjko šele po dokončnosti internega postopka o ugotovitvi njegove odgovornosti z dne 25. 2. 1999. Šlo je za ugotavljanje storilca in njegove odškodninske odgovornosti na podlagi takrat veljavnega Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR) in zato subjektivni zastaralni rok ni začel teči pred zaključkom tega postopka.

4. Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 73/2007) vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer na pravilno uporabo materialnega prava pazi tudi po uradni dolžnosti. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlage za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. V spornem obdobju je bilo zastaranje odškodninskih obveznosti urejeno v 376. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). V skladu s prvim odstavkom tega člena je odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastarala v treh letih, odkar je oškodovanec izvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil. 8. Sodišče je ugotovilo, da je tožeča stranka zvedela za škodo iz poslovanja prodajalne z dnevom ugotovitve inventurnega manjka, to je 31. 1. 1997. Ker je bil toženec poslovodja prodajalne, je zvedela, da je povzročitelj inventurnega manjka oziroma škode iz tega naslova najkasneje, dne 28. 3. 1997, ko je nadrejeni direktor zoper toženca zahteval uvedbo disciplinskega postopka in na pristojno upravo javne varnosti podal prijavo suma storitve kaznivega dejanja, iz katere izhaja, da ob ugotovljenem inventurnem manjku obstaja utemeljen sum, da si je premoženje v zvezi s tem poskušal protipravno prilastiti toženec. Glede na to sodišče ugotavlja, da je bila tožeča stranka vsekakor seznanjena s škodo in povzročiteljem škode že pred 26. 9. 1998, tako da je triletni rok od teh dejstev do vložitve tožbe 26. 9. 2001 že potekel. Na te dejanske ugotovitve je revizijsko sodišče vezano.

9. Kolikor se tožeča stranka sklicuje na to, da je šele v letu 1998 in 1999 izvedla interni postopek o ugotavljanju odškodninske odgovornosti v zvezi s povzročenim inventarnim manjkom na podlagi določb 72. člena takrat veljavnega ZTPDR, sodišče ugotavlja, da navedeni postopek ni povzročil pretrganja zastaranja, saj ni šlo za postopek, na podlagi katerega bi lahko prišlo do pravno obvezujoče ugotovitve odškodninske terjatve, njenega zavarovanja ali izterjave v smislu določb 388. člena ZOR. Tak interni postopek pri delodajalcu tudi ni bil procesna predpostavka za vložitev odškodninske tožbe. V smislu prvega odstavka 376. člena ZOR je bistveno dejansko vedenje o škodi in njenem povzročitelju pristojnega zastopnika oziroma pooblaščenca delodajalca, kar je tožencu nadrejeni direktor, ki je bil pristojen zoper toženca zahtevati uvedbo disciplinskega postopka, očitno bil. Pri tem pa za začetek teka zastaralnega roka ni potrebno, da bi moral biti znan konkretni znesek škode oziroma, da bi morale biti znane vse predpostavke odškodninske odgovornosti povzročitelja škode, ki se v primeru spora ugotavljajo v sodnem postopku. Znane morajo biti le okoliščine, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti obseg in višino škode ter okoliščine, ki kažejo na osebno določenega povzročitelja (1). Ker je tožeča stranka po ugotovitvah sodišča v navedenem smislu izvedela za vtoževano škodo in tožnika, kot povzročitelja, že pred 26. 9. 1998, je na toženčev ugovor utemeljeno presodilo, da je bila vtoževana odškodninska terjatev na dan vložitve tožbe dne 26. 9. 2001 že zastarana in je s tem na podlagi prvega odstavka 360. člena ZOR prenehala pravica tožeče stranke, da zahteva njeno izpolnitev. Zato je sodišče njen tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

10. Ker revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Op. št. (1): Podobna stališča je Vrhovno sodišče zavzelo v sodbi VIII Ips 354/2007 z dne 9. marca 2009 in v sodbi VIII Ips 286/2007 z dne 2. 12. 2008.