Jedro

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je nelegalno zgrajen objekt ("črna gradnja”) mogoče obravnavati kot samostojen predmet stvarnih pravic in posledično na njegov obstoj vezati nastanek nove stvarne pravice (stavbne pravice) na podlagi določbe 271. člena SPZ.

Izrek

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je nelegalno zgrajen objekt (“črna gradnja”) mogoče obravnavati kot samostojen predmet stvarnih pravic in posledično na njegov obstoj vezati nastanek nove stvarne pravice (stavbne pravice) na podlagi določbe 271. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ).

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je parc. št. 832/200 k. o. ... pripadajoče zemljišče k stavbi, ki je predmet zakonite stavbne pravice iz II. točke izreka (I. točka izreka). V II. točki izreka je ugotovilo, da na parceli št. 832/200 k. o. ..., ki ostane last nasprotne udeleženke, obstaja v korist predlagateljev, vsakega do ½, zakonita stavbna pravica, ki obsega pravico imeti v lasti, uporabljati in uživati obstoječo stavbo z naslovom aa, za čas, dokler stavba stoji (II. točka izreka). V preostalem delu, tj. glede ugotovitve lastninske pravice predlagateljev na parc. št. 832/200 k. o. ... glede ugotovitve pripadajočega zemljišča v obsegu parc. št. 832/201 k. o. ... ter glede ugotovitve pripadajočega zemljišča k stavbama, ki sta v naravi garaža in lopa na parceli iz I. točke izreka, je sodišče predlog zavrnilo (III. točka izreka). Odločilo je še, da se zemljiškoknjižni vpis stavbne pravice na podlagi II. točke izreka v zemljiški knjigi izvede po uradni dolžnosti v vrstnem redu zaznambe postopka za določitev pripadajočega zemljišča (IV. točka izreka) in da vsak udeleženec nosi svoje stroške postopka (V. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi predlagateljev in nasprotne udeleženke zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (I. točka izreka). Odločilo je tudi o stroških pritožbenega postopka (II. točka izreka).

3. Zoper sklep pritožbenega sodišča vlaga nasprotna udeleženka predlog za dopustitev revizije. Predlaga dopustitev revizije glede vprašanj: 1) Ali je graditelju nelegalnega objekta (“črne gradnje”) mogoče nuditi pravno varstvo z ustanovitvijo zakonite stavbne pravice na podlagi določbe 271. člena SPZ? 2) Ali je nelegalno zgrajen objekt (“črna gradnja”) mogoče obravnavati kot samostojen predmet stvarnih pravic in posledično na njegov obstoj vezati nastanek nove stvarne pravice (stavbne pravice) na podlagi določbe 271. člena SPZ? 3) Ali je dopustno, da sodišče ugotovi (zakonito) stavbno pravico na podlagi določbe 271. člena SPZ, ne da bi določilo nadomestilo? 4) Ali je mogoče ugotoviti pripadajoče zemljišče k nelegalno zgrajenemu objektu (“črni gradnji”) torej na zemljišču, za katerega je nesporno, da graditelj ni nikoli pridobil pravice uporabe? 5) Ali je mogoče ugotoviti pripadajoče zemljišče zgolj na podlagi kriterija iz 3. točke prvega odstavka 43. člena Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (ZVEtL-1) iz razloga, ker uporaba drugih kriterijev iz prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1 ni mogoča zaradi dejstva, da gre za nelegalno zgrajen objekt (“črna gradnja”)? 6) Ali lahko sodišče brez izrecnega predloga predlagatelja za ugotovitev obstoja zakonite stavbne pravice na podlagi določbe 45. člena ZVEtL-1 ugotovi obstoj zakonite stavbne pravice?

4. V utemeljitvi predloga navaja, da v konkretni zadevi ni sporno, da predlagatelja za zemljišče s parc. št. 832/200 k. o. ... nista ničesar plačala (kupnine ali odškodnine) in da posebna pogodba (pogodba o oddaji stavbnega zemljišča) oziroma odločba o prenosu pravice uporabe ni bila nikoli izdana oziroma sklenjena. Predlagatelja sta nezakonito začela graditi svojo stanovanjsko hišo na parceli, ki je bila takrat mnogo večja, in si za namen „redne rabe ter vzdrževanja svoje stanovanjske hiše“ prosto ogradila toliko zemljišča, kot sta mislila, da je za tako rabo in vzdrževanje potrebno. Dejstva nezakonite uzurpacije zemljišča v lasti nasprotne udeleženke sta se zavedala, saj nista gradila z vednostjo ali celo soglasjem pravnega prednika nasprotne udeleženke. Delovna organizacija vodovod – kanalizacija se z lokacijo ni strinjala; potrdilo upravne enote z dne 9. 12. 2005 pa zgolj povzema zakonsko domnevo iz prvega odstavka 197. člena tedaj veljavnega Zakona o graditvi objektov-1. Čeprav se nasprotna udeleženka gradnji ni uprla, to ni pomembno, saj se ne presoja originarna pridobitev lastninske pravice predlagateljev, ko bi bila pomembna dobra vera. Nižji sodišči sta tako napačno ugotovili, da sta predlagatelja na podlagi nezakonite gradnje pridobila na zemljišču v lasti nasprotne udeleženke zakonito stavbno pravico, saj nelegalno zgrajenega objekta ni mogoče obravnavati kot samostojnega predmeta stvarnih pravic in posledično na njegov obstoj vezati nastanek nove stvarne pravice (stavbne pravice). To izhaja iz sodne prakse Višjega sodišča v Ljubljani v zadevah I Cp 2359/2016 z dne 12. 4. 2017 in I Cp 286/2019 z dne 5. 6. 2019. Predlagatelja nesporno nista plačala za uporabo sporne nepremičnine, zato bi bila z odločitvijo nižjih sodišč neutemeljeno privilegirana v primerjavi z ostalimi graditelji oziroma imetniki stavbnih pravic. Nasprotna udeleženka nadalje meni, da sploh niso izpolnjeni pogoji za ugotavljanje pripadajočega zemljišča. Vlada je v predlogu ZVEtL-1 pri obrazložitvi 42. člena pojasnila, da je treba sklep o tem, da gre za pripadajoče zemljišče, utemeljiti z dveh vidikov, dejanskega in pravnega. Dejanski vidik je v funkcionalni povezanosti zemljišča s stavbo, pravni vidik pa odraža nekdanjo pravno (akcesorno) povezanost pravic na takem zemljišču s pravicami na stavbi. V pravni literaturi se izpostavlja, da je prvi korak v spoznavnem procesu ugotovitve pripadajočega zemljišča prav identifikacija pravne podlage, ki je po nekdanjih pravilih med pravico na zemljišču in pravico na stavbi vzpostavila akcesorni odnos. Tudi Juhart ugotavlja, da je funkcionalno zemljišče podlaga za določanje pravice uporabe zemljišča v družbeni lastnini ter da se znotraj fonda družbene lastnine določi obseg pravice uporabe, ki je podlaga „oblastnega“ prisvajanja imetnika, vendar mora imetnik tudi v tem sistemu pridobiti ustrezno pravno podlago. Predlagatelja nista uspela izkazati, da sta v času družbene lastnine na sporni zemljiški parceli imela pravico uporabe, ki se je ob uveljavitvi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL) transformirala v lastninsko pravico. ZVEtL-1 ne predstavlja samostojne pravne podlage za pridobitev lastninske pravice (niti pravice uporabe) na zemljišču, temveč le podlago za ugotovitev obsega pripadajočega zemljišča, na katerem so lastniki stavbe že po materialnem pravu (npr. Obči državljanski zakonik, Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, ZLNDL) pridobili ali zadržali lastninsko pravico. Nižji sodišči sta tako nepravilno ugotovili, da zemljiška parcela predstavlja pripadajoče zemljišče k stavbi, saj predlagatelja na njej nikoli nista pridobila pravice uporabe. Vrhovno sodišče je v sklepu II Ips 322/2013 pojasnilo, da mora sodišče ugotoviti obseg pripadajočega zemljišča, in ali so lastniki stavbe po materialnem pravu pridobili in zadržali lastninsko pravico na njem. V sodbi in sklepu II Ips 394/1995 je bilo pojasnjeno, da se funkcionalno zemljišče pridobi ali poveča na podlagi pogodbe, zakona ali akta državnega organa. Samo dejstvo uporabe parcele nikakor ne zadostuje, kar izhaja tudi iz odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 306/2014. Kljub sklicevanju na potrebe redne rabe se je namreč že v družbenolastninskem sistemu kategorija funkcionalnega zemljišča ravnala po oblastvenih načelih, ki so temeljni atributi lastninske pravice. Pravna podlaga je vsekakor potrebna, da se izkaže pravica uporabe na stavbnem zemljišču, in šele, ko je ta izkazana, se ugotavlja, ali stavbi pripada funkcionalno zemljišče in v kakšnem obsegu. Ob tem pa sodna praksa zastopa stališče, da je pri ugotoviti pripadajočega zemljišča potreben restriktiven pristop. Nasprotna udeleženka opozarja še na sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 446/2018, v katerem je sodišče pojasnilo, da za priznanje pravic uporabe na nepremičninah ne zadošča, da so izkazane postavke iz 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1 in da morajo tožniki po materialnem pravu, ki je veljal v času družbene lastnine, izkazati, da so pridobili pravico uporabe. V konkretnem primeru ni sporno, da predlagatelja nikoli nista pridobila pravice uporabe na sporni nepremičnini. Zemljiška parcela po kriteriju iz 1. alineje prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1 vsekakor ne more predstavljati pripadajočega zemljišča k predmetni stavbi, saj upravnih dovoljenj ali posamičnih pravnih aktov o pravnem prometu, glede na to, da gre za nelegalno gradnjo, nesporno ni. Tudi kriterij po 2. točki prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1 je treba razumeti v povezavi s 1. točko istega odstavka in tako ugotoviti, da ne gre za pripadajoče zemljišče. Kriterij pretekle rabe je le dodatni (subsidiarni) spoznavni vir in ga je mogoče uporabiti, ko uporaba kriterija iz 1. točke ne pripelje do jasne rešitve. V obravnavanem primeru ne gre za to, da upravna dovoljenja ali ostala tehnična dokumentacija ne bi bili jasni ali se ne bi našli, temveč nikoli niso obstajali. Merilo spremembe prostorskih aktov po izgradnji stavbe (4. točka) prav tako ni samostojna podlaga za ugotovitev obsega pripadajočega zemljišča temveč rezervni kriterij. Nižji sodišči nista pojasnili, zakaj celotna zemljiška parcela predstavlja zemljišče, potrebno za redno rabo stavbe. Ugotovitev sodišč glede obsega pripadajočega zemljišča izhaja zgolj iz pretekle redne rabe, ki je zgolj eden izmed kriterijev in ne more biti izključni ali odločilni kriterij. Z njo se preveri, ali so upravičenci zemljišče, ki je bilo kot pripadajoče opredeljeno v prostorskih in drugih upravnih aktih, kot tako tudi uporabljali za normalno funkcioniranje stavbe. Upravnega akta oziroma upravnih odločb o določitvi funkcionalnih zemljišč pa v konkretnem primeru nesporno nikoli ni bilo. Nazadnje pa je sodišče prve stopnje preseglo predlog predlagateljev, saj slednja nista zahtevala ugotovitve obstoja zakonite stavbne pravice v njuno korist. Sodišče mora v skladu z določbami 3. člena ZVEtL-1 in 37. člena Zakona o nepravdnem postopku v zvezi z določbama 212. in 2 člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) odločati v mejah postavljenih zahtevkov. Gre za kršitev po 8. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

5. Predlog je delno utemeljen.

6. Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367. a člena ZPP v zvezi z 51. členom ZVEtL-1).

7. Pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP so izpolnjeni glede vprašanj, navedenih v izreku tega sklepa. Vrhovno sodišče je zato revizijo v tem obsegu dopustilo.

8. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu sklepa. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).