Jedro

Iz računa je razvidno, da je bil izdan zaradi zdravstvene storitve, ki jo je opravila Bolnišnica C. toženki kot naročnici storitve.

Tožnica ni uveljavljala svoje terjatve do nosilcev zdravstvenega zavarovanja.

Zato je imela tožeča stranka pravno podlago za izdajo računa v določilih 31. člena zakona o zdravstveni dejavnosti (Uradni list RS, št. 9/92, 26/92, 13/93, 45/94, 37/95), po katerih zdravstveni zavod pridobiva sredstva med drugim tudi s plačili za svoje storitve. Spor v zvezi s plačilom omenjenega računa ni spor o pravici do in iz zdravstvenega zavarovanja ali spor v zvezi s prostovoljnim zdravstvenim zavarovanjem, kot tudi ne spor v zvezi s plačevanjem prispevkov za zdravstveno zavarovanje, kar je razvidno tudi iz okoliščine, da je stranka v sporu zdravstveni zavod in ne Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije ali druga zavarovalnica na podlagi sklenjene zavarovalne pogodbe.

Izrek

Za odločanje v tej zadevi je stvarno pristojno Okrajno sodišče v Žalcu.

Obrazložitev

Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je predlagalo, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije odloči v sporu o pristojnosti med tem sodiščem ter Okrajnim sodiščem v Žalcu, kjer je tožeča stranka vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Predlogu je bilo ugodeno s sklepom z dne 11.6.1997. Ker je toženka zoper sklep ugovarjala z vlogo z dne 27.10.1998, je Okrajno sodišče v Žalcu sklep o izvršbi razveljavilo in odločilo, da bo o zahtevku toženke odločalo v pravdnem postopku, nato pa se je v tej zadevi izreklo za nepristojno ter sklenilo, da se zadeva po pravnomočnosti odstopi Delovnemu in socialnemu sodišču v L. Delovno in socialno sodišče v L. pristojnosti ni sprejelo in je sprožilo spor o pristojnosti. Ocenilo je, da v konkretni zadevi ne gre za spor o pravici do in iz zdravstvenega zavarovanja in tudi ne za spor v zvezi s plačevanjem prispevkov iz prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja ter da sodišče zato ni stvarno pristojno, da bi na podlagi 2. točke 1. odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih odločalo o sporu med tožnico in toženko. Sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka pri tožeči stranki uživala zdravstvene storitve kot samoplačnica, ki ni bila zdravstveno zavarovana.

Za odločanje v tej zadevi je stvarno pristojno sodišče s splošno pristojnostjo.

Po določilih 99. člena zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94, 45/95) so za sojenje v premoženjskih sporih, če vrednost spornega zahtevka ne presega dveh milijonov tolarjev, in če zakon posebej ne določa pristojnosti okrožnega sodišča, pristojna okrajna sodišča. Iz računa številka 96/003467-6 z dne 5.6.1996 je razvidno, da je bil izdan zaradi zdravstvene storitve, ki jo je opravila Bolnišnica C. toženki kot naročnici storitve. Tožnica ni uveljavljala svoje terjatve do nosilcev zdravstvenega zavarovanja. Tožeča stranka je račun izdala na podlagi podpisane izjave toženke (24.5.1996 - A-1), s katero je ta priznala, da v času zdravstvenega posega ni imela urejene dokumentacije o zdravstvenem zavarovanju in da zato prevzema obveznost plačila zdravstvenih storitev po izdani fakturi, če ji ne bo uspelo v roku petih dni dostaviti tožnici dokumentacije o zdravstvenem zavarovanju. Zato je imela tožeča stranka pravno podlago za izdajo računa v določilih 31. člena zakona o zdravstveni dejavnosti (Uradni list RS, št. 9/92, 26/92, 13/93, 45/94, 37/95), po katerih zdravstveni zavod pridobiva sredstva med drugim tudi s plačili za svoje storitve. Spor v zvezi s plačilom omenjenega računa ni spor o pravici do in iz zdravstvenega zavarovanja ali spor v zvezi s prostovoljnim zdravstvenim zavarovanjem, kot tudi ne spor v zvezi s plačevanjem prispevkov za zdravstveno zavarovanje, kar je razvidno tudi iz okoliščine, da je stranka v sporu zdravstveni zavod in ne Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije ali druga zavarovalnica na podlagi sklenjene zavarovalne pogodbe.

Iz teh razlogov Vrhovno sodišče ugotavlja, da v tej zadevi ne gre za spor iz socialnega zavarovanja, kot te spore opredeljujejo določila 2. točke 5. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94), temveč za civilni spor, za reševanje katerega je pristojno okrajno sodišče.