Jedro

Navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti, vloženi zoper sklep o podaljšanju pripora, da je obtoženec miroljuben človek, da so bile grožnje z umorom ter požigom le formalne ter da mu mora biti dana možnost, da zaživi skupaj z družino v slogi in razumevanju, pomenijo oporekanje pravilnosti s strani nižjih sodišč ugotovljenega dejanskega stanja, to je razloga, iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (določilo člena 425 ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornika obtoženega A.G. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Izvenobravnavni senat Okrožnega sodišča v Krškem je s sklepom z dne 11.06.2003 na podlagi 2. odstavka 272. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) obtoženemu A.G. podaljšal pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP.

Pritožbo obtoženčevega zagovornika je zatem Višje sodišče v Ljubljani s sklepom z dne 19.06.2003 zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper navedeni pravnomočni sklep o podaljšanju pripora je zagovornik obtoženca dne 09.07.2003 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona ter Vrhovnemu sodišču predlagal, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, razveljavi sklepa prve in druge stopnje ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, podrejeno pa da pripor zoper obtoženca odpravi.

Vrhovna državna tožilka B.B. v odgovoru na zahtevo, ki ga je podala v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, ocenjuje, da zagovornik uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja ter predlaga zavrnitev zahteve.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik v zahtevi uvodoma sicer navaja, da je sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu kršilo kazenski zakon, vendar pa te svoje uvodne trditve ne konkretizira. Njegove navedbe, da je obtoženec miroljuben človek, da so bile grožnje z umorom ter požigom le formalne ter da mu mora biti dana možnost, da zaživi skupaj z družino v slogi in razumevanju, pomenijo namreč, kot na to utemeljeno opozarja že vrhovna državna tožilka, oporekanje pravilnosti s strani nižjih sodišč ugotovljenega dejanskega stanja, torej uveljavljanje razloga, iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (določilo člena 425 ZKP).

Enako velja tudi za zagovornikove nadaljnje trditve v vlogi, da bi v konkretni kazenski zadevi zadoščal za odvrnitev ponovitvene nevarnosti, če je ta pri obtožencu res podana, že hišni pripor.

V izpodbijanem pravnomočnem sklepu sta namreč sodišči zavzeli stališče o obeh vprašanjih (o tem da je pri obtožencu podana realna nevarnost, da bo ponovil kaznivo dejanje umora ter da je zaradi te nevarnosti ogrožena varnost ljudi do te mere, da to odtehta poseg v njegovo pravico do osebne svobode oziroma da je pripor edini ukrep, primeren za odvrnitev nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja), odločitev pa je v obeh sklepih tudi argumentirano obrazložena.

Glede na navedeno in ker navedbe zagovornika v zahtevi tudi ne vnašajo dvoma o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v odločbi, zoper katero je zahteva vložena, je Vrhovno sodišče njegovo vlogo v skladu z določilom člena 425 ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.