Jedro

Z izpodbijanim sklepom je bilo tožniku začasno omejeno gibanje na podlagi zakona (51. člen ZMZ), ki ureja omejitev gibanja prosilcem za mednarodno zaščito, zato gre v zadevi za omejitev gibanja in ne za odvzem osebne svobode.

Toženka ni prekoračila meje prostega preudarka, ko se je v ponovljenem postopku ponovno odločila za izrek pridržanja oziroma začasne omejitve gibanja tožniku iz razlogov, ki jih je obrazloženo navedla v izpodbijanem sklepu. Prostega preudarka tudi ni uporabila na način, ki ne bi ustrezal namenu, za katerega je določen, saj je v zadostni meri obrazložila vse relevantne dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka glede na materialno pravni okvir odločanj. V zadostni meri je pojasnila tudi, zakaj ni mogoče učinkovito uporabiti milejšega ukrepa od pridržanja na prostore Centra za tujce.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenim sklepom je bilo v ponovljenem postopku po sodbi Upravnega sodišča RS, št. I U 203/2014 z dne 31. 1. 2014, tožniku, ki se je predstavil z imenom A.A., roj. ... ... 1981 v kraju B., državljanu Nigerije, kot prosilcu za mednarodno zaščito izrečeno začasno pridržanje za namen predaje odgovorni državi članici po Uredbi (EU) št. 604/2013 v prostorih Centra za tujce, Veliki otok 44/z, Postojna, do predaje odgovorni državi članici po Uredbi (EU) št. 604/2013, vendar najdlje za 3 mesece, z možnostjo podaljšanja še za 1 mesec, in sicer od dne 20. 1. 2014 od 12.00 ure do dne 20. 4. 2014 do 12.00 ure, kar mu je bilo istega dne ustno naznanjeno in o tem sestavljen zapisnik po tem, ko je tožnik dne 20. 1. 2014 zaprosil za priznanje mednarodne zaščite.

Svojo odločitev tožena stranka opira na določila 2. in 3. odstavka 28. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 v povezavi z 2. in 4. odstavkom 51. člena ZMZ, v dejanskem pogledu pa na ugotovitve, da je tožnik ob podaji prošnje glede opisa svoje poti večkrat različno izpovedal, in sicer, da je iz Nigerije v mesecu februarju 2013 odpotoval v Turčijo preko Sirije z letalom, nato z motornim čolnom v Grčijo in od tam v prikolici tovornjaka do mesta C. v Italiji, od tam pa z avtomobilom v Slovenijo, medtem ko iz policijske depeše Policijske postaje (v nadaljevanju: PP) Č. z dne 17. 1. 2014 izhaja, da je bil tožnik s strani policije prijet v bližini slovensko – hrvaške državne meje v skupini 26 oseb, ki so vsi vstopili v Slovenijo ilegalno po makadamski cesti v bližini kraja D. v kombiniranem vozilu z zagrebškimi registrskimi tablicami, ki ga je vozil hrvaški državljan. Za vse tedaj prijete osebe je bila opravljena najava za njihovo vračanje po sporazumu v Republiko Hrvaško na PGP E., izjemoma le tožnik ni bil predan Republiki Hrvaški, ker je izrazil namero za podajo prošnje za azil, vendar v postopku s policisti ni kakorkoli omenjal, da bi v Republiko Slovenijo vstopil iz Italije, temveč je tedaj Italijo navedel kot svojo ciljno državo. S preverjanjem njegovih prstnih odtisov v bazi EURODAC je tožena stranka ugotovila, da je tožnik predhodno že trikrat zaprosil za mednarodno zaščito, in sicer dne ... ... 2009 v Grčiji, dne ... ... 2013 na Madžarskem in dne ... ... 2013 na Hrvaškem, četudi je ob podaji prošnje dne 20. 1. 2014 odgovoril nikalno na posebno vprašanje, ali je je že pred tem že zaprosil za mednarodno zaščito v kateri drugi državi EU. Glede na vse navedene ugotovitve je po oceni tožene stranke izrečeni ukrep pridržanja nujen, še zlasti ob dejstvu, da ni mogoče z zadostno mero gotovosti ugotoviti, katera izmed navedenih držav članic je na podlagi Uredbe (EU) št. 604/2013 odgovorna za obravnavo njegove prošnje, tožena stranka pa je glede na dotedanje ravnanje tožnika prepričana, da v primeru predaje kateri izmed navedenih treh držav tožnik ne bo počakal na izvršitev predaje. Glede na preučena stališča in pravno mnenje sodišča v citirani sodbi, s katero je bil odpravljen njen predhodni sklep št. 2142-14/2014/3 (1313-06) z dne 22. 2014, je tožena stranka v ponovljenem postopku v skladu s 4. odstavkom 64. člena ZUS-1 upoštevala pravno mnenje sodišča in izdala sedaj izpodbijani sklep o pridržanju do predaje pristojni državi, saj v tem primeru meni, da obstaja znatna nevarnost v smislu določbe 2. odstavka 28. člena Uredbe (EU) št. 604/2013, ki jo tudi povzema, in sicer, da bo tožnik do predaje pristojni državi članici pobegnil in s tem onemogočil izvedbo predaje. V tej zvezi izpostavlja zlasti, da je tožnik večkrat podajal različne izjave o poteku svoje poti do Republike Slovenije, in sicer je na PP zatrdil, da je v Republiko Slovenijo vstopil preko Turčije in Grčije; drugače je navedel pri podaji prošnje, ko je navedel, da je vstopil v Republiko Slovenijo preko Turčije, Grčije in Italije ter obenem izrecno zanikal, da bi se sploh nahajal na Hrvaškem, medtem ko je na posebno vprašanje, ali je že prej v kakšni državi članici EU zaprosil za mednarodno zaščito izrecno odgovoril, da ne, kar pa se je po posredovanju njegovih prstnih odtisov v bazo EURODAC izkazalo za neresnično, saj je pred vstopom v Slovenijo že zaprosil za mednarodno zaščito v Grčiji, na Madžarskem in na Hrvaškem. Četudi je v citirani sodbi št. I U 203/2014-14 izrecno navedeno, da pristojni organ prosilcu pred izdajo sklepa o omejitvi gibanja ni dal možnosti, da se izreče o okoliščinah o predhodno podanih prošnjah za mednarodno zaščito v Grčiji, Madžarski in Hrvaški ter o ilegalnem prehajanju meja, vendar to ne drži, saj mu je tožena stranka postavljala vprašanja o teh okoliščinah, a je tožnik odgovarjal neresnično in zavajajoče, enako kot tudi na tedaj razpisani glavni obravnavi pred sodiščem. Glede na to, da je že vsaj 3 x zaprosil za mednarodno zaščito, preden je vstopil v Republiko Slovenijo, ter da je navedena dejstva v celoti izrecno zanikal pri podaji prošnje, medtem ko je na glavni obravnavi pred sodiščem priznal predhodno vložitev prošnje, vendar le za Grčijo, četudi so mu bili v celoti predočeni vsi pridobljeni podatki iz baze EURODAC, ter da je z različnimi izjavami glede svoje poti v Republiko Slovenijo še dodatno zavajal toženo stranko, ki zato meni, da nedvomno obstaja znatna nevarnost, da bo tožnik pobegnil, da bi onemogočil predajo odgovorni državi članici.

Izrečeni ukrep pridržanja je po oceni tožene stranke tudi sorazmeren ob dejstvu, da je tožnik že v četrti državi članici vložil prošnjo za mednarodno zaščito in da je bila njegova ciljna država Italija. Da pa tu ni imel namena zaprositi za mednarodno zaščito, tožena stranka sklepa iz dejstva, da je za zaščito zaprosil šele po prijetju s strani policije, ko mu je bilo skupaj s celotno skupino tedaj pridržanih tujcev naznanjeno, da bo vrnjen nazaj na Hrvaško. Glede na vse navedeno po oceni tožene stranke obstaja znatna verjetnost, da bo tožnik takoj, ko mu bo omogočeno svobodno gibanje, zapustil Republiko Slovenijo in s tem onemogočil izvedbo postopkov po Uredbi (EU) št. 604/2013, kar je storil že trikrat, zato meni, da je izrečeni ukrep pridržanja tudi sorazmeren, medtem ko v tem primeru ni mogoče uporabiti milejšega ukrepa pridržanja v Azilnem domu v smislu 2. odstavka 51. člena ZMZ od pridržanja v Centru za tujce.

Četudi bi se kot milejši ukrep lahko uporabilo pridržanje tožnika na območju Azilnega doma, vendar tožena stranka ocenjuje, da bi bil slednji ukrep neučinkovit, saj je ob upoštevanju izkušenj iz njene prakse v zvezi s prosilci, ki so enako kot tožnik že večkrat vložili prošnje za mednarodno zaščito in navedli druge ciljne države od Republike Slovenije, toženi stranki znano, da pobeg iz Azilnega doma ni niti najmanj težaven. V kolikor bi mu bil izrečen ukrep omejitve gibanja na območje Azilnega doma, bi tožnik po oceni tožene stranke ne počakal na izvršitev morebitne predaje odgovorni državi članici, ampak bi z lahkoto pobegnil, kot so to storili že številni pred njim. Zato je po oceni tožene stranke le s pridržanjem v Centru za tujce mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Republike Slovenije, dokler ne bo mogoče zagotoviti njegove predaje za reševanje njegove prošnje pristojni državi članici.

Kar zadeva določilo 3. odstavka 28. člena Uredbe (EU) št. 604/2013, da pridržanje traja čim manj časa in ne sme trajati dlje, kot je razumno potrebno za skrbno izvedbo potrebnih upravnih postopkov vse do izvršitve predaje v skladu s to uredbo, tožena stranka izpostavlja določilo 4. odstavka 51. člena ZMZ, po katerem omejitev gibanja lahko traja do prenehanja razlogov, vendar največ 3 mesece, z možnostjo podaljšanja še za 1 mesec, če za to še obstajajo razlogi. Navedene časovne omejitve so po oceni tožene stranke primerne, saj to obdobje še zagotavlja skrbno izvedbo potrebnih upravnih postopkov do izvršitve predaje pristojni državi članici, četudi so v konkretnem primeru kar 3 države. Vendar pa poudarja, da v kolikor se ne bi nobena izmed navedenih treh držav članic izkazala kot pristojna za obravnavanje tožnikove prošnje, bi izrečeni ukrep omejitve gibanja z dnem pridobitve negativnega rezultata prenehal in bi bil tožnik premeščen v Azilni dom.

V tožbi tožnik v tožbenem zahtevku predlaga, da se izpodbijani sklep odpravi in da se nemudoma po prejemu sodbe preneha izvajati ukrep odvzema osebne svobode tožniku ter da se ugotovi, da je bilo z izvajanjem spornega ukrepa od 16. 1. 2014 do izdaje sodbe nezakonito poseženo v pravico do osebne svobode tožnika iz 19. člena Ustave ter da se toženi stranki prepoveduje nadaljnje izvajanje tega ukrepa. V tožbi uveljavlja tožbene ugovore zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka ter nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter navaja, da tožena stranka v nobenem primeru nima podlage, da bi tožniku izrekla ukrep omejitve gibanja za čas od 20. 1. 2014 do 31. 1. 2014, češ da je bilo za to obdobje že odločeno s citirano sodbo št. I U 203/2014 z dne 31. 1. 2014, češ da zakonski pogoji za tak ukrep niso podani. Toženi stranki očita, da je s sedaj izpodbijanim sklepom sprejela identično odločitev, kot v predhodno izdanem sklepu z dne 21. 4. 2014 (pravilno: 21. 1. 2014), četudi naj ne bi odpravila v citirani sodbi ugotovljenih kršitev, ampak je zgolj navedla, da ne drži, da tožniku ni dala možnosti izjaviti se o okoliščinah, ki zadevajo njegove predhodno vložene prošnje za mednarodno zaščito v Grčiji, Madžarski in Hrvaški ter o ilegalnem prehajanju meja. Za navedeno argumentacijo, ki jo označuje kot neutemeljeno, tožnik meni, da bi sodila kvečjemu v pravno sredstvo zoper citirano sodbo, ne pa v utemeljevanje ponovne izdaje sklepa o omejitvi gibanja tožniku, ki naj bi bil po vsebini enak sklepu, ki ga je sodišče že predhodno odpravilo, ker je ugotovilo, da je nezakonit. Tožnik se sicer strinja, da je v sedaj izpodbijanem sklepu tožena stranka pravilno ugotovila, da je v konkretnem primeru potrebno uporabiti določila Uredbe Dublin III št. 604/2013 z dne 26. 6. 2013, a toženi stranki očita, da iz izpodbijanega sklepa ni razvidno, da bi se izvajali kakršnikoli postopki v zvezi z ugotavljanjem odgovorne države, medtem ko je tožnik pridržan že vse od 16. 1. 2014. Nadalje v tožbi očita, da tožena stranka predpisanih postopkov po Uredbi Dublin III sploh ne izvaja, češ da tovrstne zahteve po Uredbi Dublin III, kljub kratkim rokom, očitno ni podala, zato naj bi bil izpodbijani sklep nezakonit, češ da tako navedeni pogoji za izrečeni ukrep omejitve gibanja sploh niso podani. Kot nepravilen označuje zaključek, da je v tožnikovem primeru podana znatna nevarnost, da bo prosilec pobegnil, hkrati pa toženi stranki očita tudi kršitev določbe 9. člena ZUP, češ da tožnika s pridobljenimi rezultati iz baze EURODAC tožena stranka ni ne seznanila in da mu tudi ni dala možnosti, da se do teh ugotovitev opredeli. Pri tem naj bi šlo za absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 3. točke 2. odstavka 237. člena ZMZ (pravilno: ZUP). Nadalje izpostavlja, da naj se tožena stranka ne bi opredelila do tožnikovih izjav, ko je bil zaslišan pred sodiščem. V tem pogledu dodatno opozarja, da ima tožnik določene psihične težave. Omenja njegovo dojemanje, češ da je omejeno, zato naj bi bilo jasno, da ne gre za zavajanje tožene stranke. Nadalje v tožbi kot pavšalen in brez podlage v dokumentaciji spisa označuje zaključek tožene stranke, da je tožnik že trikrat onemogočil izvedbo predaje pristojni državi. Toženi stranki tudi očita, da naj ne bi upoštevala posebnih okoliščin tožnika, zaradi katerih je potoval brez osebnih dokumentov. V nadaljevanju tožbe kot neobrazložen označuje zaključek v izpodbijanem sklepu, da tožnik v primeru predaje Grčiji, Madžarski ali Hrvaški ne bi počakal na izvršitev predaje, češ da gre pri tem za bistveno kršitev iz 7. točke 2. odstavka 237. člena ZUP. Nadalje v tožbi še očita, češ da dokazna ocena ni vključila dejstva, da je tožnik pri podaji prošnje poudaril, da ob odhodu iz Italije ni imel v mislih nobene države. Toženi stranki še očita, da naj bi svojo odločitev nepravilno oprla na policijsko depešo, ki naj bi vsebovala napačne ugotovitve, ker naj ne bi držalo, da je tožnik v Slovenijo vstopil iz Hrvaške, češ tožnik policijske depeše ni podpisal, v policijskem postopku pa naj bi mu ne bila dana možnost sodelovanja pri ugotavljanju dejstev, zato se naj ugotovitve v policijski depeši naj ne bi štele za dokazane in resnične. Nadalje toženi stranki očita, da ni obrazložila razlogov, zakaj je ukrep omejitve gibanja tožniku odrejen v prostorih Centra za tujce v smislu 2. alineje 2. odstavka 51. člena ZMZ.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. Sodišču dodatno sporoča, da je že dne 17. 2. 2014 prejela odgovor pristojnega organa Republike Hrvaške, da je navedena država odgovorna država članica po Uredbi (EU) 604/2013 za obravnavanje tožnikove prošnje, saj je tam predhodno že zaprosil za azil, četudi z drugačnimi osebnimi podatki, in sicer kot oseba z imenom F.F., roj. ... ... 1982, državljan Nigerije.

Sodišče je v obravnavani sporni zadevi že odločalo, in sicer je s sklepom št. I U 302/2014-30 z dne 11. 4. 2014 tožbo zavrglo, vendar je navedeni sklep po pritožbi tožnikove pooblaščenke razveljavilo Vrhovno sodišče s sklepom št. I Up 180/2014 z dne 22. 5. 2014. Sodišče je v ponovljenem postopku po opravljeni glavni obravnavi ugotovilo, da tožba ni utemeljena.

Na glavno obravnavo dne 9. 6. 2014, ki jo je sodišče razpisalo v skladu z določili 1. odstavka 51. člena ZUS-1 v zvezi s 5. odstavkom 51. člena ZMZ, tožnik ni pristopil, ne da bi svojo odsotnost kakorkoli napovedal, pojasnil ali opravičil. Pač pa je na glavno obravnavo pristopila tožnikova pooblaščenka in tudi pooblaščenka tožene stranke, tako da je glavno obravnavo sodišče opravilo ob njuni navzočnosti, kljub nenavzočnosti tožnika, ki se glavne obravnave torej ni osebno udeležil in za katerega tudi njegovi pooblaščenki po njenih navedbah ni znano, kje se sploh nahaja. Zato ga sodišče v dokaznem postopku ni zaslišalo, prav tako kot tudi ni zaslišalo predlaganih prič, za katere tožnik v tožbi sodišču ni sporočil, kje se sploh nahajajo in tudi ni navedel njihovih naslovov, na katerih bi jim bilo sploh mogoče osebno vročiti vabila za udeležbo na glavni obravnavi, niti ni sploh navedel, o čem naj bi jih sodišče sploh zaslišalo, pač pa je v dokaznem postopku vpogledalo listine predmetnega upravnega spisa, ki ga je predložila tožena stranka in vpogledalo sodni spis opr. št. I U 203/2014 ter v zadevi odločilo po tem, ko je predhodno v predmetni sporni zadevi prvič neuspešno razpisalo glavno obravnavo že dne 19. 2. 2014 zaradi izvedbe ustnega zaslišanja tožnika.

Tedaj namreč, ko je v predmetni sporni zadevi prvič razpisalo glavno obravnavo dne 19. 2. 2014, ustnega zaslišanja tožnika nikakor ni bilo mogoče opraviti, ker je bil po oklicu zadeve, vendar še pred razglasitvijo sklepa sodišča o začetku glavne obravnave tožnik zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja iz razpravne dvorane oziroma sodišča odpeljan z reševalnim vozilom na podlagi klica policistov v skladu s 1. odstavkom 57. člena Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr, Uradni list RS, št. 77/08 in nadaljnji), njegova pooblaščenka pa je sodišču neposredno po oklicu zadeve predložila sklep Okrajnega sodišča v G. št. Pr ... z dne 5. 2. 2014. Iz slednjega (iz izreka pod točko II. in obrazložitve) izhaja, da je tožnik zadržan na zdravljenju na Zaprtem oddelku Psihiatrične klinike v G. še vse do 5. marca 2014. Ker tedaj zaslišanje tožnika iz navedenih razlogov na prvič razpisanem naroku za glavno obravnavo dne 19. 2. 2014 ni bilo mogoče, je sodišče glavno obravnavo preložilo na nedoločen rok in postopek prekinilo s sklepom št. I U 302/2014 z dne 19. 2. 2014 na podlagi določbe 22. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji) ter ob primerni oziroma smiselni uporabi 2. točke 1. odstavka 206. člena ZPP, na podlagi katere sodišče odredi prekinitev postopka, če živi stranka na območju, ki je zaradi izrednih dogodkov odrezano od sodišča. Sodišče se je pri odločitvi o prekinitvi postopka oprlo na 1. odstavek 22. člena ZUS-1 ob primerni in smiselni uporabi 2. točke 1. odstavka 206. člena ZPP, ker je glede na opisane, med strankama nesporne relevantne okoliščine presodilo, da je tožnik s tem, ko se nahaja na Zaprtem oddelku Psihiatrične klinike v G. pravzaprav na določen način odrezan od v tej sporni zadevi pristojnega upravnega sodišča (kljub temu pa mu je sodno varstvo na učinkovit način zagotovljeno in nudeno pred pristojnim Okrajnim sodiščem v skladu z določili Zakona o duševnem zdravju in ki je bilo v tožnikovem primeru tudi konzumirano, kakor je razvidno iz s strani tožnikove pooblaščenke predloženega sklepa Okrajnega sodišča v G. št. Pr ... z dne 5. 2. 2014). Četudi ni šlo za povsem identično situacijo, kot jo določa 2. točka 1. odstavka 206. člena ZPP, je kljub temu šlo po oceni upravnega sodišča za zelo podobno situacijo, in sicer za to, da zaradi izrednega dogodka tožnik ni mogel biti zaslišan pred upravnim sodiščem, ker se je nahajal na območju Zaprtega oddelka Psihiatrične klinike v G., ki upravnemu sodišču ni bilo dostopno (30. člen v zvezi s 33. in 113. členom Zakona o duševnem zdravju), kar je sodišče ocenilo za bistveno podobno situacijo, kot je vsebovana v določilu 2. točke 1. odstavka 206. člena ZPP, četudi slednja govori o območjih, ki so odrezana od sodišča. Vendar pa, ker mora upravno sodišče skladu s 5. odstavkom 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ, Uradni list RS, št. 111/07 in nadaljnji) v povezavi s 3. odstavkom 5. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) v postopku pridržanja tožnika za namen predaje odgovorni državi članici obvezno odločiti v roku 3 delovne dni, in sicer po obveznem predhodnem ustnem zaslišanju tožnika in ker se je tedaj tožnik nahajal na zdravljenju na Zaprtem oddelku Psihiatrične klinike v G., kar je implicitno pomenilo, da se tedaj torej ni izvrševal izpodbijani sklep (o pridržanju tožnika v prostorih Centra za tujce Postojna), upravno sodišče pa tožnika iz tega razloga tudi ni moglo ustno zaslišati, in temu posledično ni bilo mogoče odločiti o njegovi tožbi, saj takšne situacije zakonodajalec ni uredil ne z določili ZMZ in tudi ne z ZUS-1, je sodišče ugotovilo, da za tak primer obstaja pravna praznina ter je ob primerni in smiselni uporabi 2. točke 1. odstavka 206. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1 postopek prekinilo s sklepom št. I U 302/2014 z dne 19. 2. 2014, ker je iz navedenih razlogov ocenilo, da nima razpolago nikakršne druge možnosti, kot da se postopek prekine ob primerni in smiselni uporabi določila 2. točke 1. odstavka 206. člena ZPP v povezavi z 22. členom ZUS-1. Obenem je upoštevalo enako stališče upravnega sodišča v primerljivi zadevi št. I U 1715/2012. Vendar je po pritožbi pooblaščenke tožnika zoper sklep o prekinitvi postopka Vrhovno sodišče RS s sklepom št. I Up 129/2014 z dne 3. 4. 2014 razveljavilo navedeni sklep upravnega sodišča o prekinitvi postopka (št. I U 302/2014-17 z dne 19. 2. 2014) ter mu zadevo vrnilo v ponovno odločanje.

Naknadno je sodišče prejelo pisno obvestilo tožene stranke z dne 21. 2. 2014, da je tožnik pobegnil iz Psihiatrične klinike G. in da ni znano, kje se nahaja, tožnikova pooblaščenka je po pozivu sodišča s pripravljalno vlogo z dne 24. 3. 2014 sporočila, da tudi njej ni znano, kje se tožnik nahaja, vendar je še vedno izkazan pravni interes za odločitev o njegovi tožbi. Sodišče je zato tožbo zavrglo na podlagi 6. točke 1. odstavka 36. člena v povezavi z 2. odstavkom 36. člena ZUS-1 po uradni dolžnosti s sklepom št. I U 302/2014-30 z dne 11. 4. 2014, ker je presodilo, da v tem primeru tožnik ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje upravnega spora. K takšnemu sklepanju je sodišče navedla zlasti tožnikova samovoljna zapustitev Psihiatrične klinike, tako da je s konkludentnim ravnanjem tožnik pokazal, da nima (več) interesa za pravnomočno dokončanje postopka v Sloveniji, s katerim je neposredno povezana tudi odločitev o pridržanju za namen predaje oziroma o omejitvi gibanja tožniku, zoper katerega je uperjena obravnavana tožba, kot je predhodno povzeta pod tč. 7 obrazložitve te sodbe in s tožbenim zahtevkom, kot je predhodno povzet pod tč. 6, zato očitno ne posega več v njegove pravice, ki jih je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito, tožnikova pooblaščenka pa sodišča tudi ni obvestila, da bi ji tožnik v tej zvezi karkoli sporočil, niti ji ni znano, kje se tožnik nahaja. Vendar je na pritožbo tožnikove pooblaščenke Vrhovno sodišče RS navedeni sklep št. I U 302/2014-30 z dne 11. 4. 2014 razveljavilo s svojim sklepom št. I Up 180/2014 z dne 22. 5. 2014 in zadevo vrnilo prvostopnemu sodišču v nov postopek, ker je presodilo, da je tožnik v tožbi postavil tudi zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izpodbijanega sklepa tožene stranke (2. alineja 1. odstavka 33. člena ZUS-1).

V ponovljenem postopku po navedenem sklepu Vrhovnega sodišča št. I Up 180/2014 z dne 22. 5. 2014 je nato tožnikova pooblaščenka na glavni obravnavi dne 9. 6. 2014 modificirala tožbeni zahtevek tako, da se poleg prvotnega tožbenega zahtevka, kot je naveden pod točko 6 obrazložitve te sodbe, dodatno ugotovi še, da je izpodbijani sklep nezakonit. Temu predlogu spremembe tožbenega zahtevka pooblaščenka tožene stranke ni izrecno nasprotovala in se je po spremembi tožbenega zahtevka spustila v razpravo o stvari sami s tem, da je vztrajala, da je izpodbijani sklep zakonit in da je njeno sklepanje o sumu begosumnosti tožnika pravilno, kar je naknadno potrdilo ravnanje samega tožnika s tem, ko je dne 20. 2. 2014 pobegnil iz Psihiatrične klinike in se vse odtlej nahaja neznano kje.

Po presoji sodišča se je tožena stranka pri svoji odločitvi v ponovljenem postopku po sodbi št. I U 203/2014 z dne 31. 1. 2014 pravilno oprla na 2. in 3. odstavek 28. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 (v nadaljevanju: Uredba Dublin III) v povezavi z 2. alinejo 2. odstavka in 4. odstavkom 51. člena ZMZ, medtem ko se je pri svoji prvi odločitvi v predmetni sporni zadevi (v sklepu št. 2142-14/2014/3 (1313-06) z dne 21. 1. 2014, ki je bil kot nezakonit odpravljen s sodbo št. I U 203/2014 z dne 31. 1. 2014), oprla na neveljavna določila (prej veljavne) Uredbe 2003/343/ES (v nadaljevanju: Uredba Dublin II), ki pa v času odločanja tožene stranke ni bila več veljaven predpis, saj so tedaj v veljavo že stopila določila Uredbe Dublin III, kar je ugotovilo sodišče, ko je v predmetni sporni zadevi prvič odločalo, kakor izhaja iz obrazložitve sodbe št. I U 203/2014 z dne 31. 1. 2014 pod točko 13, pri čemer gre za razlog iz 4. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1, ki že sam po sebi kaže v prid odločitvi za odpravo tedaj izpodbijanega sklepa tožne stranke št. 2142-14/2014/3 (1313-06) z dne 21. 1. 2014. V takem primeru pa se na podlagi 3. odstavka 64. člena ZUS-1, če sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi zaradi katerega izmed razlogov po določilih 1. do 4. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1, zadeva vrne v stanje, v katerem je bila, preden so bili odpravljeni upravni akti izdani, zato na tej podlagi ne more biti utemeljen tožbeni očitek, da naj tožena stranka ne bi imela pravne podlage za ponovno odločanje o pridržanju za namen predaje oziroma omejitvi gibanja tožniku zaradi predaje pristojni državi članici.

Tudi tožbeni očitek, da naj tožena stranka sploh ne bi podala svoje zahteve za ponovni sprejem tožnika, nima podlage v listinah predloženega upravnega spisa, iz katerih je razvidno prav nasprotno, na kar je opozorila že tožena stranka v odgovoru na tožbo 18. 2. 2014, in sicer, da je že dne 17. 2. 2014 prejela odgovor pristojnih organov, da je Republika Hrvaška v skladu z b) točko 1. odstavka 18. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje in da ga bo v naknadno dogovorjenem roku tudi sprejela, česar pa tožnik po svoji pooblaščenki ni kakorkoli izpodbijal. ZMZ v 2. odstavku 51. člena določa, da se prosilcu lahko začasno omeji gibanje bodisi na območje azilnega doma ali njegove izpostave (1. alineja) ali na za to namenjen objekt azilnega doma ali drug ustrezen objekt ministrstva (2. alineja). V skladu s 4. odstavkom 51. člena ZMZ omejitev gibanja odredi ministrstvo s sklepom. Pisni odpravek sklepa pristojni organ izda najpozneje v 48 urah od ustnega izreka sklepa, prosilcu pa mora biti vročen v roku treh delovnih dni. Omejitev gibanja lahko traja do prenehanja razlogov, vendar največ tri mesece. Če razlogi za omejitev gibanja po tem času še obstajajo, se omejitev lahko podaljša še za en mesec. Iz 2. odstavka 28. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 pa izhaja, da kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopka za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov. V 3. odstavku 28. člena citirane Uredbe (EU) št. 604/2013 je še določeno, da pridržanje traja čim manj časa in ne sme trajati dlje, kot je razumno potrebno za skrbno izvedbo potrebnih upravnih postopkov vse do izvršitve predaje v skladu s to uredbo. Iz citirane določbe 2. odstavka 51. člena ZMZ izhaja, da gre za diskrecijsko pooblastilo zakonodajalca, s katerim je toženo stranko pooblastil, da o (ne)izreku ukrepa o omejitvi gibanja odloča po prostem preudarku. Na to diskrecijsko pooblastilo zakonodajalca toženi stranki pa se nadalje navezuje tudi opredelitev obsega in meja sodne presoje izpodbijanega akta, ko sodišče v upravnem sporu presoja zakonitost odločitve o izrečenem ukrepu začasne omejitve gibanja. V primeru namreč, če je organ pooblaščen za odločanje po prostem preudarku, je obseg sodne kontrole v upravnem sporu opredeljen z določbo 3. odstavka 40. člena ZUS-1. Na podlagi te določbe sodišče preveri zgolj to, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka, ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. Upravni akt, izdan po prostem preudarku, mora v obrazložitvi zajemati vse tiste dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka, ki omogočajo preizkus upravnega akta. Sodišče v konkretnem primeru ugotavlja, da tožena stranka ni prekoračila meje prostega preudarka, ko se je v ponovljenem postopku po sodbi št. I U 203/2014 ponovno odločila za izrek pridržanja oziroma začasne omejitve gibanja tožniku iz razlogov, ki jih je skladno z zahtevami zakonodajalca, vsebovanimi v 4. odstavku 64. člena ZUS-1, obrazloženo navedla v izpodbijanem sklepu, kot je predhodno povzet. Prostega preudarka tudi ni uporabila na način, ki ne bi ustrezal namenu, za katerega je določen, saj je po presoji sodišča tožena stranka v zadostni meri obrazložila vse relevantne dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka glede na navedeni materialno pravni okvir njenega odločanja, to je določil 2. in 4. odstavka 51. člena ZMZ v povezavi z 2. in 3. odstavkom 28. člena citirane Uredbe (EU) št. 604/2013. Sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa glede obstoja razlogov za omejitev gibanja v skladu s pooblastilom, ki mu ga je podelil zakonodajalec z določilom 2. odstavka 71. člena ZUS-1 in zato ne ponavlja razlogov, ki jih je za svojo odločitev pravilno v skladu s podatki v listinah predloženega upravnega spisa dovolj podrobno in logično prepričljivo obrazloženo navedla že tožena stranka, pač pa se v celoti sklicuje na utemeljitev izpodbijanega sklepa, ki ga je iz tega razloga podrobneje povzelo v tej sodbi.

Sodišče namreč v nasprotju s tožnikom meni, da je tožena stranka v zadostni meri pojasnila, zakaj ni mogoče učinkovito uporabiti milejšega ukrepa od pridržanja na prostore Centra za tujce. Tožena stranka je v izpodbijanem sklepu logično prepričljivo pojasnila, da bo le s pridržanjem na prostore Centra za tujce mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Republike Slovenije, dokler ne bo mogoče zagotoviti predaje prosilca državi, ki je pristojna za reševanje njegove prošnje za mednarodno zaščito (t.j. Republiki Hrvaški). Iz te obrazložitve je nedvoumno razumeti, da bo izključno z omejitvijo gibanja v prostoru Centra za tujce mogoče zagotoviti, da tožnik območja Republike Slovenije ne bo zapustil, kar smiselno pomeni, da je nujna in da tega ne bo mogoče zagotoviti z nobenim drugim milejšim ukrepom, kot je omejitev gibanja na območje ali objekte azilnega doma, saj noben drug milejši ukrep namreč ne bi mogel jamčiti, da tožnik Republike Slovenije ne bo zapustil, kot le omejitev gibanja na prostore Centra za tujce. Iz obrazložitve je torej mogoče razumeti, zakaj se je tožena stranka odločila prav za omejitev gibanja na prostore Centra za tujce, pravilnosti njenega sklepanja v prid pa nenazadnje kaže ravnanje samega tožnika, ki je samovoljno zapustil Psihiatrično kliniko v G. dne 20. 2. 2014, kjer je bil na zdravljenju (na Zaprtem oddelku, ki naj bi trajalo do 5. 3. 2014), vendar se tja niti v Center za tujce ni več vrnil in o tem tudi ni nikogar obvestil, niti svoje pooblaščenke, ki ji po njenih navedbah na glavni obravnavi pred sodiščem dne 9. 6. 2014 sploh ni znano, kje se tožnik trenutno nahaja .

Glede na navedeno je bil izrečeni sporni ukrep pridržanja oziroma omejitve gibanja nujen in po mnenju sodišča tudi sorazmeren, kar nenazadnje izhaja tudi iz s strani tožnikove pooblaščenke predloženega sklepa Okrajnega sodišča v G. št. Pr ... (tožbena priloga A5) ter iz obvestila tožene stranke z dne 21. 2. 2014, da je tožnik dne 20. 2. 2014 pobegnil iz Psihiatrične klinike in se tja ni več vrnil, kar je na glavni obravnavi pred sodiščem dne 9. 6. 2014 potrdila tudi tožnikova pooblaščenka, ki ji prav tako kot tudi ne toženi stranki ni znano, kje se vse od tedaj tožnik sploh nahaja.

Kar zadeva tožbene navedbe, da gre v konkretnem primeru za zadevo odvzema osebne svobode, sodišče poudarja, da je bilo z izpodbijanim sklepom tožniku začasno omejeno gibanje na zakonski podlagi (51. člen ZMZ, ki ureja omejitev gibanja prosilcem za mednarodno zaščito), zato gre v tej zadevi za omejitev gibanja in ne za odvzem osebne svobode. Enako stališče je v bistveno podobni oziroma primerljivi zadevi zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu št. I Up 169/2014 z dne 8. 5. 2014. Glede na vse navedeno je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno, ker je ugotovilo, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit (1. odstavek 63. člena ZUS-1).