Jedro

Odpust obveznosti učinkuje samo za nezavarovane terjatve, za zavarovane terjatve, pa odpust obveznosti ne učinkuje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Dolžnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.

III. Dolžnik je dolžan v roku 8 dni od vročitve tega sklepa povrniti upnici 244,80 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo ugovor dolžnika zoper sklep Okrajnega sodišča v Celju I 41/2019 z 6. 2. 2019 (I. točka izreka) in dolžniku naložilo, da mora v roku 8 dni plačati upnici 489,60 EUR izvršilnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od preteka roka dalje (II. točka izreka).

2. Dolžnik po pooblaščencu pravočasno pritožbeno izpodbija ta sklep sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). Sodišču druge stopnje predlaga, da izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni, podredno razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša pritožbene stroške.

Uvodoma navaja, da se v celoti sklicuje na svoje trditve, ki jih je podal v odgovoru na pritožbo z dne 20. 7. 2020, in predlaga, da se štejejo kot trditvena podlaga te pritožbe. Nadalje navaja, da iz sklepa Višjega sodišča v Celju I Ip 330/2020 z dne 5. 11. 2020 izhaja, da je glede na prvi odstavek 407. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: ZFPPIPP) sklep o odpustu obveznosti konstitutivne narave, zato je trenutek njegove pravnomočnosti odločilen za presojo, katero materialno pravo je potrebno uporabiti. Znana mu je trenutna sodna praksa na tem področju, kljub temu pa še nadalje meni, da v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP, ki je veljal na dan izdaje sklepa o odpustu obveznosti, ampak prej veljavno določbo tega člena, ki je veljala na dan izdaje oklica o začetku odpusta obveznosti, saj bi to v nasprotnem pomenilo retrokativno veljavo zakona za terjatve iz drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP (torej za tiste terjatve, katere upnik izterjuje v predmetni zadevi), ki na dan oklica o začetku odpusta še niso predstavljale prednostnih terjatev. V konkretnem primeru gre za evidentno retroaktivno uporabo zakona na škodo dolžnika, kar bi bilo v nasprotju z Ustavo RS. Morebitne poznejše spremembe zakona ali nov zakon ne smejo imeti nobenega učinka na prej storjena pravna ravnanja po prejšnjem zakonu. Drugače bi to ustvarilo pravno nedopustno retroaktivno učinkovanje zakona. Ustava RS sicer dopušča odpravo oziroma spremembo pravnomočnih odločb, če primere in postopek za odločanje o takšnih posegih določa zakon (158. člen Ustave RS), a je v povezavi z določbami 155. člena Ustave RS in 2. členom Ustave RS tudi določbo 158. člena Ustave RS treba razlagati tako, da so posegi v pravnomočne odločbe dopustni le, ko zakon tak poseg določi sam. Iz določil ZFPPIPP-G pa nikjer ne izhaja, da bi se naj le-te uporabljale retroaktivno. In čeprav sodna praksa trenutno stoji na stališču, za katerega se zavzemata izpodbijani sklep sodišča prve stopnje in predhodno izdani sklep Višjega sodišča v Celju I Ip 330/2020 z dne 5. 11. 2020, ni razloga, da se pravna praksa tudi na tem področju ne bi mogla in morala spremeniti. Tudi Ustavno sodišče RS je v odločbi US VII, 248, Up 342/96 z dne 8. 6. 1998 izreklo, da obravnavana ustavna pravica ne sme ovirati pravnega razvoja in pravnega napredka, zato vsakega odstopanja od ustaljene sodne prakse še ni mogoče šteti za kršitev te ustavne pravice, tako kor pravica do enakosti pred zakonom in pravica do enakega varstva pravic, ne pomeni zahteve po nespremenljivosti zakona, ta pravica tudi ne sme pomeniti zahteve po nespremenljivosti sodne prakse. Navaja tudi, da je upnica zoper njega v letu 2020 na podlagi istega/identičnega izvršilnega naslova kot v predmetni zadevi sprožila še en davčni izvršilni postopek, ki pa je bil na podlagi dolžnikove pritožbe ponovno ustavljen. Prilaga sklep upnice v zadevi DT 4934-46819/2020 z dne 24. 6. 2020, pritožbo v zadevi DT 4934-46819/2020 z dne 12. 11. 2020 in sklep v zadevi DT 4934-46819 z dne 1. 12. 2020. 3. Upnica v odgovoru na pritožbo obrazloženo nasprotuje pritožbenim navedbam dolžnika, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Predmet pritožbenega preizkusa je sklep sodišča prve stopnje o zavrnitvi ugovora dolžnika zoper sklep o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova. V primeru izvršbe na podlagi izvršilnega naslova je ugovor zoper sklep o izvršbi mogoče vložiti iz razlogov, ki preprečujejo izvršbo in ki so primeroma našteti v prvem odstavku 55. člena ZIZ. Pri odločanju o ugovoru sodišče pazi po uradni dolžnosti na razloge iz 1. do 4. točke, pri razlogu iz 7. točke pa, če je izvršba dovoljena na predmetih, ki niso v prometu. Ugovor dolžnika mora biti obrazložen. V ugovoru mora dolžnik navesti dejstva, s katerim ga utemeljuje in predložiti dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen (drugi odstavek 53. člena ZIZ).

6. Dolžnik je v ugovoru zoper sklep o izvršbi zatrjeval, da so bile dolžniku vse terjatve iz predmetnega izvršilnega naslova odpuščene v postopku osebnega stečaja, zato predmetni izvršilni naslov ne bi smel biti izdan in ne more biti izvršilni naslov.

7. Dolžnik pritožbeno ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da v obravnavni izvršilni zadevi izvršilni naslov predstavlja seznam izvršilnih naslovov DT 4935-73/2019-1 04-720-29 z dne 18. 1. 2019 za izterjavo prispevkov za socialno varnost in pokojninsko in invalidsko zavarovanje od decembra 2010 do novembra 2012. 8. Dolžnik pritožbeno ne izpodbija tudi ugotovitev sodišča prve stopnje v XV. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, da izvršba terjatev, ki so navedene od zap. št. 8 do zap. št. 51 iz navedenega seznama izvršilnih naslovov, temelji na podlagi hipotek na nepremičninah, na katerih je dovoljena predmetna izvršba, katere so bile pridobljene pred postopkom osebnega stečaja nad dolžnikom, in ki so še vedno vpisane v zemljiški knjigi, ter da se želi upnik poplačati iz vrednosti zastavljenih nepremičnin na podlagi hipotek.

9. Terjatve upnice, ki izhajajo iz navedenega seznama izvršilnih naslovov, od zap. št. 8 do zap. št. 51, so torej zavarovane s hipoteko na nepremičninah, na katerih je bila v predmetnem izvršilnem postopku dovoljena izvršba. Zavarovana terjatev je terjatev upnika, ki je zavarovana z ločitveno pravico (tretji odstavek 20. člena ZFPPIPP). Ločitvena pravica je pravica upnika do plačila njegove terjatve iz določenega premoženja insolventnega dolžnika pred plačilom terjatev drugih upnikov tega dolžnika iz tega premoženja (prvi odstavek 19. člena ZFPPIPP).

10. V postopku osebnega stečaja odpust obveznosti učinkuje za vse terjatve upnikov do dolžnika, ki so nastale do začetka postopka osebnega stečaja, ne glede na to, ali je upnik to terjatev prijavil v postopku osebnega stečaja, če ni v drugem odstavku tega člena drugače določeno (prvi odstavek 408. člena ZFPPIPP). Odpust obveznosti ne učinkuje za prednostno terjatev iz prvega in drugega odstavka 21. člena in prvega odstavka 390. člena ZFPPIPP (drugi odstavek 408. člena ZFPPIPP). V postopkih zaradi insolventnosti so prednostne terjatve tudi nezavarovane terjatve za plačilo prispevkov, ki so nastale pred začetkom postopka zaradi insolventnosti (drugi odstavek 21. člena ZFPPIPP).

11. Dolžnik pritožbeno ne izpodbija pravilnega zaključka sodišča prve stopnje, da skladno z drugim odstavkom 408. člena ZFPPIPP v zvezi z drugim odstavkom 21. člena ZFPPIPP odpust obveznosti učinkuje samo za nezavarovane terjatve, za zavarovane terjatve, pa odpust obveznosti ne učinkuje1. Ker so terjatve upnice, ki so navedene od zap. št. 8 do zap. št. 51 navedenega seznama izvršilnih naslovov, zavarovane terjatve, zanje odpust obveznosti ne učinkuje.

12. Dolžnik je v ugovoru zoper sklep o izvršbi tudi zatrjeval, da je drugi odstavek 21. člena ZFPPIPP pred novelo ZFPPIPP-G, ki je začela veljati 26. 4. 2016, določal, da so v stečajnem postopku prednostne terjatve tiste nezavarovane terjatve za plačilo prispevkov, ki so nastale v zadnjem letu pred začetkom stečajnega postopka, z novelo ZFPPIPP-G pa je bil drugi odstavek 21. člena ZFPPIPP spremenjen tako, da so prednostne terjatve tiste nezavarovane terjatve za plačilo prispevkov, ki so nastale pred začetkom postopka zaradi insolventnosti. Ker so dolžnikove obveznosti nastale v letu 2011 in 2012, pred veljavnostjo novele ZFPPIPP-G, in se je osebni stečaj nad dolžnikom začel 19. 10. 2015, je menil, da so prednostne samo tiste terjatve, ki so nastale v zadnjem letu pred začetkom stečajnega postopka, zato izterjevane terjatve niso prednostne terjatve. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je v obravnavanem primeru potrebno uporabiti določbe ZFPPIPP-G, ki je bil v veljavi v času izdaje sklepa o odpustu obveznosti. Glede na določbe prvega odstavka 407. člena ZFPPIPP in prvega odstavka 408. člena ZFPPIPP je sklep o odpustu obveznosti konstitutivne pravne narave, saj do odpusta obveznosti pride šele s sklepom o odpustu obveznosti, šele s pravnomočnostjo sklepa o odpustu obveznosti pa tudi preneha upnikova pravica sodno uveljavljati plačilo terjatve, na katero odpust obveznosti učinkuje. Trenutek, ki je odločilen za presojo, katero materialnopravno določbo ZFPPIPP mora sodišče uporabiti, torej ni trenutek začetka postopka osebnega stečaja, ampak trenutek izdaje sklepa o odpustu obveznosti2. Pri tem pa je tudi pojasniti, da novela ZFPPIPP-G v tem delu, kolikor se nanaša na stečajne postopke oziroma postopke odpusta obveznosti, ki so se začeli pred 26. 4. 2016, ni v nasprotju s prepovedjo povratne veljave pravnih aktov iz 155. člena Ustave RS in ni v neskladju z načelom zaupanja v pravno državo iz 2. člena Ustave RS3, kot neutemeljeno izpostavlja pritožba.

13. Dolžnik pritožbeno ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je postopek osebnega stečaja nad dolžnikom začel 19. 12. 2015, postopek odpusta obveznosti se je začel 12. 11. 2015 in se končal s sklepom o odpustu obveznosti z 13. 11. 2018, iz katerega izhaja, da odpust obveznosti učinkuje za terjate upnikov do stečajnega dolžnika, ki so nastale do 19. 10. 2015, ne glede na to, ali je upnik to terjatev prijavil v postopku osebnega stečaja, razen terjatve iz drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP. V obravnavanem primeru je bil sklep o odpustu obveznosti izdan 13. 11. 2018, pravnomočen je postal 4. 1. 2019, torej že po uveljavitvi novele ZFPPIPP-G, ki je začela veljati 26. 4. 2016. 14. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi torej pravilno uporabilo ZFPPIPP-G in pravilno zaključilo, da odpust obveznosti ne učinkuje za prednostne terjatve, ki so nastale do začetka postopka osebnega stečaja nad dolžnikom, kar tudi izhaja iz sklepa o odpustu obveznosti. Zato tudi v primeru, če izterjevane terjatve upnice, ki so navedene od zap. št. 8 do zap. št. 51 navedenega seznama izvršilnih naslovov, ne bi bile zavarovane, gre pri vseh izterjevanih terjatvah (tudi od zap. št. 1 do zap. št. 7) za prednostne terjatve iz drugega odstavka 21. člena ZFPPIPP, za katere pa skladno z drugim odstavkom 408. člena ZFPPIPP odpust obveznosti ne učinkuje.

15. Pojasniti je, da je pritožba redno pravno sredstvo, ki ima glede na ostale vloge v postopku samostojno naravo, zato se dolžnik v pritožbi ne more sklicevati na svoje navedbe, ki jih je podal v drugih vlogah, če teh navedb v pritožbi ni ponovno ustrezno konkretiziral. Zato se dolžnik v predmetni pritožbi ne more uspešno sklicevati na odgovor na pritožbo, ki ga je že vložil v predmetni izvršilni zadevi.

16. Pritožbene navedbe in predloženi dokazi, ki se nanašajo na vodenje postopka davčne izvršbe v letu 2020, ne vplivajo na pravilnost izpodbijanega sklepa, saj se ne nanašajo na odločilna dejstva o predmetnem ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova, pojasniti pa je tudi, da postopek davčne izvršbe ne vpliva na sodno izvršbo.

17. Ob obrazloženem je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, dolžnik ni izkazal nobenega izmed dopustnih ugovornih razlogov, ki preprečujejo izvršbo (55. člen ZIZ), zato je ugovor dolžnika na podlagi četrtega odstavka 58. člena ZIZ utemeljeno zavrnilo.

18. Dolžnik posameznih postavk izvršilnih stroškov in njihove višine, ki jih je sodišče prve stopnje priznalo upnici, pritožbeno ni konkretizirano izpodbijal, zato je sodišče druge stopnje v tem delu opravilo le uradni preizkus, ki ni pokazal nobenih nepravilnosti.

19. Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje v skladu z 2. točko 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pritožbo dolžnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da niso podani pritožbeno uveljavljeni razlogi, niti ni zasledilo tistih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom ZIZ.

20. Dolžnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni bil uspešen, zato mu upnica pritožbenih stroškov ni povzročila neutemeljeno (šesti odstavek 38. člena ZIZ).

21. Upnica se je v odgovoru na pritožbo obrazloženo opredelila do pritožbenih navedb dolžnika, zato so stroški v zvezi z odgovorom na pritožbo bili potrebni za izvršbo (peti odstavek 38. člena ZIZ). Stroški zastopanja Državnega odvetništva se v postopkih pred sodišči in drugimi organi obračunavajo po tarifi, ki ureja odvetniške storitve (prvi odstavek 8. člena Zakona o državnem odvetništvu – ZDOdv). Sodišče druge stopnje je upnici priznalo 400 točk za odgovor na pritožbo po 6. točki tar. št. 27 OT in 2 % materialnih stroškov po 11. členu OT (8 točk), kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR vse skupaj znaša 244,80 EUR. Dolžnik je dolžan v roku 8 dni povrniti upnici 244,80 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev, do plačila.

1 Prim. Plavšak, N.: ZFPPIPP, Razširjena uvodna pojasnila, GV Založba Ljubljana 2008, stran 291 in sodba VSL II Cp 141/2011 z dne 8. 6. 2011. 2 Prim. sklep VSL III Ip 4891/2014 z dne 25. 02. 2005, sklep VSL Cst 353/2017 z dne 20. 6. 2017 in sklep VSL Cst 500/2019 z dne 12. 11. 2019. 3 Prim. sklep VSL Cst 500/2019 z dne 12. 11. 2019.