Jedro

Odločbe oz. sklepa, ki nima več pravnih učinkov, ni mogoče odpraviti, morebitna ugotovitev, da je bila nezakonita, pa tožnikovega pravnega položaja ne bi izboljšala.

Izrek

Pritožba se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper sklep tožene stranke z dne 21.12.2005, s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom na podlagi 3. odstavka 27. člena Zakona o azilu (ZAzil- UPB1, Uradni list RS, št. 134/2003) tožniku podaljšala omejitev gibanja na prostore Centra za tujce, do pravnomočno končanega azilnega postopka, oziroma za en mesec, in sicer od dne 21.12.2005 do dne 21.1.2006 (1. točka izreka) in odločila, da pritožba zoper ta sklep ne zadrži njegove izvršitve (2. točka izreka).

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da je tožena stranka s sklepom z dne 20.9.2005, ki je bil, po predhodnem zaslišanju pred sodiščem, potrjen s sodbo Upravnega sodišča RS, št. U 2255/2005-14 z dne 20.10.2005, tožniku omejila gibanje za tri mesece od 20.9.2005 do 20.12.2005 in oprla svojo odločitev na 3. alineo 1. odstavka 27. člena v zvezi s 5. alineo 36. člena ZAzil, ker je ugotovila, da obstaja sum, da je tožnik zavajal oziroma zlorabljal azilni postopek v smislu 36. člena ZAzil. Nadalje iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je tožena stranka dne 2.11.2005 izdala odločbo, s katero je tožnikovo prošnjo za azil zavrnila kot očitno neutemeljeno. Zoper navedeno odločbo je tožnik vložil tožbo na Upravno sodišče RS dne 6.12.2005, in azilni postopek v času odločanja še ni pravnomočno končan. Ugotovila je, da so v obravnavanem primeru podani zadostni razlogi za podaljšanje omejitve gibanja na podlagi 3. alinee 1. odstavka 27. člena ZAzil, s čemer se sodišče prve stopnje strinja.

Tožnik s pritožbo izpodbija sodbo sodišča prve stopnje zaradi vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Navaja, de je bil primoran pobegniti iz izvorne države, ker je bil izpostavljen maltretiranju ter da je dejanja prijavil policiji, vendar ga ni zaščitila. Če bi ga sodišče zaslišalo, bi ugotovilo, da niso podane okoliščine za omejitev gibanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi. Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni dovoljena.

Po določbah 3. odstavka 343. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se podlagi 1. odstavka 16. člena ZUS primerno uporablja za vprašanja postopka, ki niso urejena s tem zakonom, pritožba ni dovoljena, če jo je vložila oseba, ki za pritožbo nima pravnega interesa. Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati pravni interes oziroma pravnovarstveno potrebo, kar pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bo ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči oziroma da bi si v primeru ugoditve izboljšal svoj pravni položaj. Na obstoj pravovarstvene potrebe mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja upravnega spora, tudi pritožbeno sodišče v pritožbenem postopku.

Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožena stranka z v tem upravnem sporu izpodbijanim sklepom tožniku podaljšala omejitev gibanja na prostore Centra za tujce in sicer za čas od dne 21.12.2005 do 21.1.2006. Tedaj (21.1.2006) so torej prenehali pravni učinki izpodbijanega sklepa. Odločbe oziroma sklepa, ki nima več pravnih učinkov, ni mogoče odpraviti, morebitna ugotovitev, da je bila nezakonita, pa tožnikovega pravnega položaja ne bi izboljšala. Po presoji pritožbenega sodišča si glede na navedeno tožnik z vloženo pritožbo ne more izboljšati svojega pravnega položaja oziroma doseči ugodnejše rešitve. Ker je izkazani pravni interes procesna predpostavka za vodenje vsakega postopka, v tem pritožbenem postopku pa ta ni izkazan, po presoji pritožbenega sodišča pritožba zoper izpodbijano sodbo ni dovoljena.

Pritožbeno sodišče je pritožbo kot nedovoljeno zavrglo na podlagi 352. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 16. člena ZUS, ker tega ni storilo že prvostopno sodišče, (343. člen ZPP).