Jedro

Morebitnega plačila komunalnega prispevka za komunalno opremljenost enega stavbnega zemljišča ni mogoče upoštevati pri odmeri obveznosti plačila komunalnega prispevka za komunalno opremljenost drugega zemljišča.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožnikoma za novogradnjo enostanovanjske stavbe na zemljiščih s parc. št. 394/9, 394/10 in 394/11, vse k. o. …, odmerila komunalni prispevek vsakemu po 4.217,68 EUR (1. in 2. točka izreka), ter jima naložila, da morata ta znesek v 15 dneh po dokončnosti odločbe nakazati na njen račun (3. točka izreka). V obrazložitvi med drugim navaja, da ji je Upravna enota Logatec posredovala obvestilo o popolnosti vloge za pridobitev gradbenega dovoljenja in da je bila vlogi priložena tudi projektna dokumentacija, iz katere izhaja, da nameravata tožnika izvesti rušitev stanovanjske hiše na zemljišču s parc. št. *54/3 in 394/6, obe k. o. …, ter zgraditi novo stanovanjsko hišo na zemljiščih s parc. št. 394/9, 394/10 in 394/11, iste k.o. Povzema izračun komunalnega prispevka in navaja, da so bili podatki za izračun pridobljeni iz PGD.

Drugostopenjski organ je zavrnil pritožbo tožnikov zoper izpodbijano odločbo. V obrazložitvi navaja, da je prvostopenjski organ v postopku odmere komunalnega prispevka pravilno ugotovil dejansko stanje in zavrnil uporabo sedmega odstavka 6. člena Pravilnika o merilih za odmero komunalnega prispevka (v nadaljevanju Pravilnik), saj v obravnavanem primeru ne gre za spreminjanje neto tlorisne površine obstoječega objekta, temveč za rušenje objekta in gradnjo novega objekta na gradbenih parcelah, na katerih ni obstoječih objektov. Kot neupoštevni je zavrnil tudi navedbi, da se s predvideno rušitvijo in novogradnjo stanovanjske hiše obremenitev komunalne opreme ne bo povečala in da so prvotni lastniki stanovanjske hiše, ki je predvidena za rušenje, sodelovali pri izgradnji komunalne opreme. Kot neutemeljeno je obrazloženo zavrnil tudi navedbo, da se za dostop do objektov ne uporablja občinska temveč državna cesta.

Tožnika se s tako odločitvijo ne strinjata in vlagata tožbo, v kateri nasprotujeta ugotovitvi, da se bo objekt na novo priključil na cestno omrežje in se sklicujeta na 80. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt), po katerem je zavezanec za plačilo komunalnega prispevka le investitor oz. lastnik objekta, ki se na novo priključuje na komunalno opremo. Trdita, da se kot investitorja oz. lastnika objekta ne priključujeta na novo na komunalno opremo, saj gradita na podlagi projekta, ki predvideva rušenje starega objekta. Zato naj bi bilo tudi stališče toženke, da ni mogoče uporabiti določb sedmega odstavka 6. člena Pravilnika, napačno. Poleg tega tožnika gradita na svoji domačiji t. i. nadomestno gradnjo. Enako stališče naj bi zavzelo tudi Ministrstvo za infrastrukturo in prostor v svojem pisnem odgovoru na projektantovo vprašanje. Sodišču predlagata, naj izpodbijano odločbo odpravi in priglašata stroške sodnega postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo navaja razloge, s katerimi zavrača stališče tožnikov, da je treba uporabiti šesti (pravilno sedmi) odstavek 7. člena (pravilno 6. člena) Pravilnika in se v zvezi s tem sklicuje na dve sodbi Upravnega sodišča. Glede navedb tožnikov, da bosta gradila na svoji domačiji in bi lahko parcele združila v eno parcelo, pa opozarja, da se gradbeni parceli obstoječega objekta in novogradnje razlikujeta. Zavrača tudi mnenje Ministrstva za infrastrukturo in prostor, ki ga je dalo v drugi konkretni zadevi. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno, tožnikoma pa naloži plačilo stroškov postopka.

Tožba ni utemeljena.

Po 80. členu ZPNačrt je zavezanec za plačilo komunalnega prispevka investitor oziroma lastnik objekta, ki se na novo priključuje na komunalno opremo, ali ki povečuje neto tlorisno površino objekta ali spreminja njegovo namembnost. Odmero komunalnega prispevka v primeru, če se spreminja tlorisna površina objekta ali njegova namembnost, podrobneje ureja sedmi odstavek 6. člena Pravilnika, po katerem se komunalni prispevek odmeri tako, da se izračunata višina komunalnega prispevka po spremembi in višina komunalnega prispevka pred spremembo (…).

Navedena ureditev se torej izrecno nanaša zgolj na spremembe objekta, kar smiselno lahko pomeni le dela na obstoječem objektu. Zgolj o spremembah na obstoječem objektu v takih primerih govori tudi literatura (Štravs, Dekleva, Ivanič, Opremljanje stavbnih zemljišč, GV Založba, Ljubljana, 2010, str. 155). Po presoji sodišča zato določb 80. člena ZPNačrt ni mogoče razlagati tako, kot menita tožnika, namreč da bi zakon predpisoval, da je pri odmeri komunalnega prispevka treba upoštevati, da se zaradi porušenja obstoječega objekta nov objekt ne priključuje na novo komunalno opremo ne glede na njegovo lokacijo. Kaj takega ne izhaja niti iz drugih določb ZPNačrt, ki se nanašajo na komunalni prispevek.

V obravnavanem primeru tudi ne gre za gradnjo objekta na mestu obstoječega, niti za gradnjo na zemljišču, za katerega bi bil komunalni prispevek že plačan. Zato v obravnavanem primeru stališče Ministrstva za infrastrukturo in prostor, na katerega se tožnika sklicujeta, ni pravno odločilno. Med strankama namreč ni sporno, da obstoječi objekt (ki ga tožnika nameravata rušiti) stoji na zemljiščih s parc. št. *54/3 in 394/6 k. o. …, in da nameravata tožnika novo stanovanjsko stavbo zgraditi na zemljiščih s parc. št. 394/9, 394/10 in 394/11 iste k. o. Dejstvo, da sta tožnika lastnika objekta na drugih zemljiščih, pa ne more vplivati na odmero komunalnega prispevka za zemljišča, na katerih bosta gradila na novo, čeprav bosta prvi objekt porušila. Morebitnega plačila komunalnega prispevka za komunalno opremljenost enega stavbnega zemljišča namreč ni mogoče upoštevati pri odmeri obveznosti plačila komunalnega prispevka za komunalno opremljenost drugega zemljišča. Zato v obravnavanem primeru tudi ne gre za vprašanje, ali se obstoječi objekt na novo priključuje na cestno omrežje, temveč za vprašanje, ali je zemljišče predvidene gradnje v obračunskem območju za to vrsto komunalne opreme. Komunalni prispevek namreč ne pomeni plačila za priključek na komunalno infrastrukturo, temveč pomeni plačilo dela stroškov gradnje komunalne opreme (prvi odstavek 79. člena ZPNačrt) v obračunskem območju te vrste komunalne opreme, v katerem se nahaja zemljišče (tretji odstavek istega člena). Da se zemljišča predvidene novogradnje ne bi nahajala v obračunskem območju komunalne opremljenosti z občinskimi cestami, tožnika ne trdita. Zato tudi sodišče nima razloga za dvom v pravilnost ugotovitve toženke, da iz grafične priloge omenjenega občinskega odloka izhaja, da se ta zemljišča nahajajo v obračunskem območju javnih cest. Sodišče je iz navedenih razlogov ugotovilo, da tožba ni utemeljena, zato jo je v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).