Jedro

Rok določen v 143. členu ZD v katerem morajo zapustnikovi upniki zahtevati ločitev zapuščine je prekluzivne narave. Ko gre za spor o obsegu zapuščine med dediči in tretjimi osebami, ni podlage za prekinitev zapuščinskega postopka. Tretja oseba lahko svoj zahtevek uveljavi v pravdi, kadar to želi, ne glede na tek zapuščinskega postopka.

Izrek

Pritožbi upnice T. B. se u g o d i in se izpodbijani sklep v tč. 3 izreka r a z v e l j a v i.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopno sodišče v tč. 1 zapuščinski postopek prekinilo in dedinjo B. A. napotilo na vložitev tožbe s katero naj bi se ugotovilo, da v zapuščino po zapustniku ne spada 1/5 nepremičnin vpisanih v vl. št. k.o. V. 1/2 nepremičnine v vl. št. in da so te izločane nepremičnine last nje kot zapustnikove izvenzakonske partnerke. Ob tem je sodišče dedinjo B. A. tudi poučilo o posledicah morebitne nevložitve tožbe v roku, ki ji ga je podelilo sodišče.Pod točko 2 je prvostopno sodišče zahtevek B. A. za izločitev vse gospodinjske opreme in stanovanjske opreme, v tej fazi zapuščinskega postopka, zavrnilo, ker bo o tem zahtevku odločilo s končnim sklepom o dedovanju. V točki 3 pa je prvostopno sodišče upnico v zapuščinskem postopku, T. B., sedanjo pritožnico, napotilo na pot pravde in sicer, da po končanem zapuščinskem postopku zoper dediče v tem postopku vloži ustrezen civilnopravni zahtevek, s katerim se bo ugotovilo, da je do 2/5 solastnica stanovanjske hiše, stoječe na parc. št. 673/1 in parc. št. 673/2, ki sta obe vpisani v vl. št. 383 k.o. Zoper točko 3 izpodbijanega sklepa se je pritožila upnica B.T. in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep pod točko 3 razveljavi v celoti. Z odločitvijo prvostopnega sodišča se ne strinja. Meni namreč, da je lastnica 2/5 že ves čas in torej tudi sedaj v času zapuščinskega postopka. Zato je nesprejemljivo, da bo sodišče ob zaključku zapuščinskega postopka razpolagalo tudi s tistim delom nepremičnin, ki sploh niso last pok.

B. A.. Meni, da je takšno razpolaganje s sklepom o zapuščini nezakonito in da je potrebno v teku zapuščinskega postopka razčistiti obseg zapuščine tudi v primeru, ko uveljavlja ločitveno pravico tretji in ne samo dediči. Če pa bo sklep o dedovanju zajemal tudi ta delež, bo sodišče razpolagalo z lastnino, ki ni od pokojnega in zaradi navedenega ne spada v zapuščino.

Pritožba upnice je utemeljena.

Po oceni pritožbenega sodišča, pritožnica utemeljeno opozarja na zmotno stališče prvostopnega sodišča, ki je pritožnico napotilo na pot pravde po končanem zapuščinskem postopku. Nedvomno je namreč mogoče pritožnici priznati pravico, da uveljavlja svojo terjatev do zapuščine kadarkoli, z vložitvijo ustrezne zahtevka pri pristojnem sodišču in ne šele po končanem zapuščinskem postopku.

Način uveljavljanja te terjatve, pa je nedvomno prestaviti v čas po končanem zapuščinskem postopku in sicer od takrat razglašenih dedičev.

Upoštevaje določbo 143. člena Zakona o dedovanju (ZD), lahko zapustnikovi upniki zahtevajo v treh mesecih od uvedbe dedovanja, da se zapuščina loči od dedičevega premoženja. Ta rok je prekluzivne narave.

Zapustnik je umrl 7.6.1993. Upnica, sedanja pritožnica, je priglasila svoj zahtevek, kot ločitveni, z vlogo dne 18.5.1994. Po določbi 1. odst. 123. člena ZD se dedovanje uvede s smrtjo.

Upoštevaje zgoraj navedeno, bi bil upničin zahtevek za ločitev zapuščine pravočasen, če bi bil vložen v treh mesecih po 7.6.1993. Vendar pa je potrebno ugpotoviti, da je upnica ta rok zamudila, zaradi česar ločitve zapuščine v smislu določb ZD ne more uspešno uveljavljati.

Ne glede na navedeno, pa upnici ni mogoče odreči siceršnjega uveljavljanja terjatve in s tem pravice do pridobitve lastnine na nepremičnini, kot to zahteva, v kolikor bo njen zahtevek spoznan za utemeljenega.

Upnica v tem postopku namreč ni dedinja ampak tretja oseba, ki svoje pravice do dela nepremičnega premoženja, ki je vpisano na zapustnika izvaja predvsem iz originarnega načina pridobitve lastnine z gradnjo.

V primerih, ko gre za spor o obsegu zapuščine med dediči zapustnika na eni strani in tretjimi osebami na drugi strani, po oceni pritožbenega sodišča, ni podlage za prekinitev zapuščinskega postopka. Določilo 1. odst. 212. člena, se namreč, kot to pravilno ugotavlja tudi prvostopno sodišče, nanaša samo na primer, ko je med dediči spor o tem ali kakšno premoženje spada v zapuščino ali ne.

Tako je prvostopno sodišče pravilno zaključilo, da ni razloga za prekinitev zapuščinskega postopka zaradi uveljavljanja te terjatve zapustnice, vendar pa je ravnalo nepravilno, ko je zapustnico napotilo na pot pravde po končanem zapuščinskem postopku.

Upnica lahko svojo terjatev uveljavlja kadar to ona sama želi. Ko pa bo obstoj terjatve v njeno korist ugotovljen, bo to svojo terjatev lahko uveljavljala do zapustnikovih dedičev, ki bodo dedovali,kar pa bo dejansko po končanem zapuščinskem postopku in kar dejansko ni predmet zapuščinskega postopka.

Zaradi navedenega je bilo zato potrebno pritožbi upnice ugoditi in izpodbijani sklep v točki 3 izreka razveljaviti (tč. 3 380. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77, Ur. l. SFRJ, št. 4/77-17/90 in RS, št. 55/92, ki se uporablja na podlagi določbe 1. odst. 498. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/99, Ur. l. RS, št. 26/99)) v zvezi s 163. členom ZD).