Jedro

Predpostavke za razvezo pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin določa OZ v 112. členu. Tem predpostavkam zadostijo, če spremenjene okoliščine: (1) nastanejo po sklenitvi pogodbe in ne po izteku izpolnitvenega roka, (2) so takšne, da otežujejo izpolnitev obveznosti ene stranke ali da se zaradi njih ne da doseči namena pogodbe, (3) so v obeh primerih takšne, da pogodba očitno ne ustreza več pričakovanjem pogodbenih strank in bi bilo po splošnem mnenju nepravično ohraniti jo v veljavi takšno, kakršna je, in (4) so takšne, da jih stranka, ki se nanje sklicuje, ni mogla upoštevati ob sklenitvi pogodbe in se jim ni mogla izogniti ali odkloniti njihove posledice. Logično je, da stanje nepremičnine in njene okolice ves čas (vsa leta) od sklenitve pogodbe ni povsem enako, pač pa se je spreminjalo (nadaljnja urbanizacija, okvare, posodobitve ipd.). Ne glede na morebitno predvidljivost takih okoliščin so očitno nastale v času, ko je že iztekel rok za izpolnitev obveznosti tožnice. Že zgolj zato naknadno iskanje razlogov, ki bi opravičevali razvezo pogodbe na tej podlagi, ne more biti upoštevno.

Nepravdni postopek razdelitve solastnine se je končal tako, da toženka lahko prenese na tožnico lastninsko pravico na treh novonastalih parcelah, kot se je zavezala v kupoprodajni pogodbi, kar pomeni, da spremenjenih okoliščin ni. Dejstvo, da lahko nanjo prenese le s služnostno pravico obremenjene nepremičnine, pa (lahko)predstavlja pravno napako.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 2.206,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbene zahtevke tožnice, s katerimi je zahtevala (1) primarno, da se ugotovi, da je nična prodajna pogodba, ki sta jo pravdni stranki sklenili 30. 4. 2008 in je toženka dolžna vrniti dvojno aro in preostali del že plačane kupnine (skupaj 105.000,00 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi; (2) podrejeno, da se ta prodajna pogodba razveže, in (3) drugič podrejeno, da se razveljavi, v obeh primerih pa, da ji toženka plača 87.500,00 EUR (vrnitev plačanega dela kupnine) z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnica pravočasno vložila revizijo zaradi „bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava“. Sodbi druge stopnje na več mestih očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Vztraja, da je pogodba oderuška. Ker je objekt črna gradnja, velja, da ga je treba porušiti, vrednost nepremičnine pa znaša le 8.353 EUR. Zaključki sodišča druge stopnje, da bi bila nepremičnina toliko vredna le, če legalizacija ni možna, so kontradiktorni in ne vzdržijo presoje po 8. členu ZPP, pomenijo pa tudi kršitev 7. in 215. člena ZPP. Toženka ni izkazala, da bi ga bilo mogoče legalizirati, trditveno breme za to pa je na njeni strani, saj zatrjuje pozitivna dejstva. Tožnici se nalaga nepremagljivo dokazno breme, če mora dokazati, da objekta ni mogoče legalizirati. Če bi bila legalizacija objekta mogoča, bi to storila že toženka. Pritožbeno sodišče ni odgovorilo na trditve, da kupnin po prvi in drugi pogodbi ni mogoče primerjati in da ob ogledu ni mogla vedeti, da gre za črno gradnjo. Tožnica je po izobrazbi frizerka ter neizkušena v gradbeništvu in sklepanju prodajnih pogodb. Ni bila seznanjena s črno gradnjo, toženka pa je izkoristila njeno neizkušenost in lahkovernost, bila pa je tudi v stiski, ker bi sicer tožnica nepremičnino prodala narkomanu, s tem pa bi bila otežena raba in bivanje v sosednjih nepremičninah, ki jih je tožnica že predhodno kupila. Toženka ji je zagotovila, da je nepravdni postopek že zaključen, tekel pa je še 5 let po sklenitvi pogodbe. Toženka je sklenila sodno poravnavo v nasprotju z dogovorom v prodajni pogodbi, da delež prodajalke ni obremenjen. Ustanovitev služnosti pomeni obremenitev nepremičnine in že po naravi stvari je mogoče sklepati, da pogodba ne ustreza pričakovanjem tožnice niti obeh pogodbenih strank in bi jo po splošnem mnenju bilo nepravično ohraniti v veljavi. Sodišče druge stopnje se ni opredelilo do trditev, da je toženka še dve leti po sklenitvi pogodbe imela v hiši najemnika, upravni organ pa je po ogledu tožnico oprostil plačila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča in turistične takse za nepremičnino. Dodatno spremenjeno okoliščino predstavljata nadstrešnica, ki jo je na parceli postavila sestra toženke, za tožnico pa je izrazito moteča in nepotrebna, ter neureditev črpališča fekalnih voda. Tožnici se neutemeljeno očita, da bi se morala z namenom uporabe zemljišča, kot je določen v prostorskih aktih, seznaniti iz potrdila o namenski rabi. Potrdilo je pridobila toženka, ki je njegovo vsebino zamolčala, prav tako tudi nelegalnost objekta. Kupoprodajni pogodbi, ki ji je bila posredovana, niso bile priložene priloge. Tožnica ni prava vešča stranka in se od nje zahteva običajna skrbnost. Ni bilo okoliščin, ki bi terjale, da poziva toženko k predložitvi potrdila o namenski rabi. Toženki je zaupala, saj je že predhodno od nje kupila nepremičnine. Tudi izvedenec je navedel, da se zelo težko ugotovi, da je objekt črna gradnja, ker gre za zapleteno področje. To ni bilo razvidno niti iz zemljiške knjige niti iz zemljiškega katastra niti iz kupoprodajne pogodbe. Sodišče druge stopnje se ni opredelilo do navedb, da ni logično, da bi tožnica prosila, naj se dejstvo črne gradnje ne zapiše v pogodbo, da je lahko dobila kredit, saj je zavarovala kredit s hipoteko na lastni hiši. Toženka je zavajala tožnico, da bi jo napeljala k sklenitvi pogodbe, saj je rekla, da bo nepremičnino drugače prodala narkomanom, ni ji posredovala relevantne dokumentacije, namerno je zamolčala, da gre za črno gradnjo in fazo nepravdnega postopka, nato pa sklenila sodno poravnavo in s služnostjo obremenila nepremičnino. Tožnica je ob nakupu leta 2005 rekla, naj ji toženka pove, kdaj bo prodajala hiško, vendar ji ni bilo znano, da gre za črno gradnjo in da se v zvezi z nepremičninami vleče nepravdni postopek. Zmotna je tudi presoja, da ne gre za čezmerno prikrajšanje, saj je vrednost nepremičnine s črno gradnjo, ki je ni mogoče legalizirati, le 8.353,00 EUR, kupnina po pogodbi pa znaša 160.000,00 EUR. Zaradi obremenitve s služnostno pravico je nepremičnina manj vredna za 30%. Sodišče druge stopnje se ni opredelilo do trditev o kršitvi 8. člena ZPP in navedb, da tožnici ni bilo znano, da gre za objekt brez gradbenega dovoljenja. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi enemu od zahtevkov, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču druge, podrejeno prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena toženi stranki, ki je v odgovoru nanjo navedla, da ni utemeljena, in predlagala, naj jo Vrhovno sodišče zavrne. Navaja še, da ji je tožnica dne 12. 5. 2016 poslala dopis, da odstopa od pogodbe, zaradi česar za revizijo nima več pravnega interesa.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Vrhovno sodišče ugotavlja, da tožnica ima pravni interes za revizijo ne glede na dopis, ki ga v odgovoru na revizijo omenja tožena stranka. Za odločitev relevantno dejansko stanje je namreč stanje ob zaključku glavne obravnave. Morebitnega naknadnega (utemeljenega) odstopa tožnice od pogodbe zato Vrhovno sodišče ne more upoštevati, tožnica pa vložene revizije zaradi odstopa ni umaknila.

7. Izpodbijana sodba ni obremenjena z bistvenima kršitvama določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki ju tožnica zatrjuje na več mestih revizije, zlasti z dobesednim povzemanjem navedb pritožbe, na katere naj ne bi dobila odgovora. Kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP se kaže v nasprotju med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki ali prepisi, tega pa tožnica ne zatrjuje. Kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP pa je podana le, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Vrhovno in tudi Ustavno sodišče sta v svojih odločbah že večkrat pojasnili, da je standard obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje drugačen, nižji od standarda obrazložitve odločb prve stopnje. Kadar sodišče druge stopnje pritrdi argumentaciji sodišča prve stopnje in jo oceni za pravilno in popolno, mu ni treba natančno in v celoti ponavljati razlogov, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje. Zadošča, da je iz obrazložitve razvidno, da se je z razlogi pritožbe seznanilo in jih ni prezrlo, opredeliti pa se mora do bistvenih (prvi odstavek 360. člena ZPP), lahko tudi s sklicevanjem na razloge, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje. Izpodbijana sodba temu standardu zadošča. Na določene trditve je, čeprav tožnica zatrjuje drugače, odgovor sodišča druge stopnje izrecno dobila (npr. o nepomembnosti okoliščine, kdaj naj bi bilo pogodbi pripeto potrdilo o namenski rabi, o prodaji nepremičnine narkomanu, o vedenju toženke za črno gradnjo in njeni skrbnosti v zvezi s tem), določene pa so zaobsežene v pritrditvi pravilnim razlogom sodbe prve stopnje (npr. trditve v zvezi s kreditom). Prav tako se mu ni treba ukvarjati z vsemi minornimi, nepomembnimi in navrženimi trditvami pritožbe. V tej zadevi so tak primer trditve, da dejstva črne gradnje ni mogla ugotoviti ob ogledu, da kupnini po prvi in drugi prodajni pogodbi, ki ju je sklenila s toženko, nista primerljivi, da je bil v hiši po sklenitvi prodajne pogodbe še toženkin najemnik, da je bila tožnica oproščena plačevanja davkov in turistične takse. Ta dejstva niso pomembna za odločitev; slednji dve bi sicer lahko kazali na (neprevzem) posest(i), a to za vprašanje presoje veljavne sklenitve pogodbe ali kasneje nastanka spremenjenih okoliščin ni pomembno.

8. Tudi revizijski razlog iz 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP ni podan. Tožnica namreč neutemeljeno meni, da je sodba druge stopnje obremenjena z bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 7., 8. in 215. členom ZPP. V 8. členu ZPP daje napotek sodišču za izdelavo dokazne ocene in čeprav sodišče druge stopnje na pritožbeno grajo ni izrecno odgovorilo, da dokazno oceno sodišča prve stopnje šteje ne le za pravilno (torej pritrjuje pravilnosti in popolnosti dejanskega stanja), temveč tudi za skladno zahtevi iz tega zakonskega določila (za vestno in skrbno presojo vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, upoštevajoč uspeh celotnega postopka), je iz razlogov sodbe (npr. tistih na zadnji strani obrazložitve) razvidno, da je opravilo tudi to presojo in tovrstne pritožbene kritike ni enostavno spregledalo.

9. Tožeča stranka kršitev 7. in 215. člena ZPP zatrjuje, ker naj bi ji sodišče druge stopnje nepravilno naložilo dokazno breme glede možnosti legalizacije brez ustreznih dovoljenj zgrajenega objekta (hiške, kot sta objekt v postopku večkrat imenovali pravdni stranki). Kritika se tiče odločitve o primarnem zahtevku, s katerim tožnica uveljavlja ničnost prodajne pogodbe zaradi oderuštva. Za zaključek, da je pogodba oderuška, morata biti skupaj izpolnjena objektivni in subjektivni element (prvi odstavek 119. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Slednji je sploh bistvena značilnost oderuške pogodbe. Dejanske ugotovitve, da je tožnica namero in željo po nakupu hiške izrazila že pred leti in da je pred leti prav s toženko sklenila podoben pravni posel za sosednjo nepremičnino, je sodišče druge stopnje sklenilo s presojo, da tožnica ni bila niti lahkomiselna niti ne nezadostno izkušena, pa tudi ne v stiski. Z v reviziji ponovljenim svojim videnjem položaja ob sklepanju pogodbe tožnica ne more uspeti, saj v resnici napada ugotovljeno dejansko stanje, kar ne more biti predmet revizijskega preizkusa (tretji odstavek 370. člena ZPP), izobrazba ali poklic, ki ju vztrajno izpostavlja, pa sama po sebi ne pomenita takšnega osebnega stanja, ki bi izpolnjeval vsebino zahtevanega subjektivnega elementa. Njegovo odsotnost nenazadnje potrjuje tudi ugotovljeno dejstvo, da je tožnica potem, ko je toženka že sklenila pogodbo z drugim kupcem, zahtevala, da se nepremičnina proda njej. Ker morata biti oba elementa podana kumulativno in torej brez subjektivnega ni mogoča presoja, da je pogodba oderuška, se Vrhovno sodišče z objektivnim elementom in zatrjevanimi kršitvami v zvezi z dokaznim bremenom glede njegovega obstoja, ne opredeljuje. Tudi morebitna utemeljenost teh revizijskih očitkov namreč ne more pripeljati do za tožnico ugodne odločitve o tem tožbenem zahtevku.

10. S prvim podrejenim tožbenim zahtevkom tožnica zahteva razvezo prodajne pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin. Tožnica je kot spremenjene okoliščine zatrjevala sprva nedokončan nepravdni postopek, zaradi katerega toženka na tožnico ni mogla prenesti treh parcel, ki so bile predmet pogodbe, po končanju tega postopka pa, da lahko prenese le s služnostjo obremenjene nepremičnine; med postopkom na prvi stopnji je kot spremenjene okoliščine naknadno navedla še nadstrešnico, ki jo je na eni od parcel postavila toženkina sestra in ki je za tožnico zelo moteča, in neureditev črpališča fekalnih voda. Glede slednjih dveh okoliščin tožnica izpodbijani sodbi očita tudi pomanjkanje razlogov.

11. Predpostavke za razvezo pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin določa OZ v 112. členu. Tem predpostavkam zadostijo, če spremenjene okoliščine: (1) nastanejo po sklenitvi pogodbe in ne po izteku izpolnitvenega roka, (2) so takšne, da otežujejo izpolnitev obveznosti ene stranke ali da se zaradi njih ne da doseči namena pogodbe, (3) so v obeh primerih takšne, da pogodba očitno ne ustreza več pričakovanjem pogodbenih strank in bi bilo po splošnem mnenju nepravično ohraniti jo v veljavi takšno, kakršna je, in (4) so takšne, da jih stranka, ki se nanje sklicuje, ni mogla upoštevati ob sklenitvi pogodbe in se jim ni mogla izogniti ali odkloniti njihove posledice. Razvezo pogodbe lahko zahteva stranka, katere izpolnitev obveznosti je otežena oziroma stranka, ki zaradi spremenjenih okoliščin ne more uresničiti namena pogodbe.

12. Toženka je s kupoprodajno pogodbo z dne 30. 4. 2008 za kupnino 160.000 EUR prodala tožnici parcelo 5929/6 (stanovanjska stavba in dvorišče) in se zavezala, da bo po zaključku nepravdnega postopka pred Okrajnim sodiščem v Piranu(1) prenesla lastninsko pravico tudi na treh novo določenih parcelah 5923/6, 5923/7 in 5924/4, vse k.o. ... Nepravdni postopek torej tedaj še ni bil končan. Ker ne gre za okoliščino, ki bi nastala po sklenitvi pogodbe, prva predpostavka iz 112. člena OZ ni izpolnjena. Nadalje pa ni nepomembno procesno dejstvo, da je toženka vložila tožbo prej, kot v šestih mesecih po sklenitvi prodajne pogodbe, ter v nadaljevanju postopka očitno v prizadevanju doseči neveljavnost zavez iz sklenjene pogodbe skušala najti čim več (pravnih) razlogov za to. Zato tudi nadaljnje okoliščine, ki jih zatrjuje, ne zadostijo pogojem iz zakonskega določila 112. člena OZ. Zadnji okoliščini, ki ju sodišči prve in druge stopnje res nista podrobneje raziskovali, sta postavitev nadstrešnice in neurejenost črpališča fekalnih voda. Obe je tožnica začela zatrjevati med postopkom. Logično je, da stanje nepremičnine in njene okolice ves čas (vsa leta) od sklenitve pogodbe ni povsem enako, pač pa se je spreminjalo (nadaljnja urbanizacija, okvare, posodobitve ipd.). Ne glede na morebitno predvidljivost takih okoliščin so očitno nastale v času, ko je že iztekel rok za izpolnitev obveznosti tožnice. Ta obveznost je bila po pogodbi vezana na overitev. Že zgolj zato naknadno iskanje razlogov, ki bi opravičevali razvezo pogodbe na tej podlagi, ne more biti upoštevno.

13. Nepravdni postopek razdelitve solastnine se je končal tako, da toženka lahko prenese na tožnico lastninsko pravico na treh novonastalih parcelah, kot se je zavezala v kupoprodajni pogodbi, kar pomeni, da spremenjenih okoliščin ni. Dejstvo, da lahko nanjo prenese le s služnostno pravico obremenjene nepremičnine, pa (lahko)(2) predstavlja pravno napako. Na prodani stvari ima tretji (služnostni upravičenec) pravico (služnost), ki zmanjšuje ali omejuje kupčevo pravico (prvi odstavek 488. člena OZ). Ravnanje strank in sankcije v primeru pravne napake določata 489. in 490. člen OZ, in sicer mora kupec najprej o tem obvestiti prodajalca, razen če mu je to že znano,(3) in zahtevati od prodajalca, da stvar v primernem roku oprosti take pravice ali zahteve. Če prodajalec ne ravna po kupčevi zahtevi in je kupčeva pravica zmanjšana ali omejena, sme kupec po svoji izbiri odstopiti od pogodbe ali zahtevati sorazmerno znižanje kupnine. Odstop je enostranska izjava volje naslovljena na nasprotno stranko. Ne gre torej za razvezo, kot se glasi zahtevek. Poleg tega sme kupec odstopiti od pogodbe, če zaradi tega ne more doseči njenega namena (drugi odstavek 490. člena OZ). Tožnica sicer trdi, da ga ne more(4), a, kot je obrazložilo sodišče druge stopnje(5), brez konkretnega pojasnila zakaj. Tožnica je namreč glede tega zgolj povzela zakonski tekst, ni pa navedla konkretnih okoliščin, ki bi kazale na nemožnost uresničitve namena. Zgolj zmanjšana vrednost nepremičnine zaradi obremenitve nepremičnine s služnostjo takih okoliščin ne pomeni in bi zaradi teh bi bil lahko na mestu zahtevek za zmanjšanje kupnine. Vrhovno sodišče tako ugotavlja, da tudi ob za tožnico blagohotnem pristopu k razlagi trditvene podlage tožbe tudi v prid morebitne utemeljenosti (dajatvenega dela) tožbenega zahtevka na pravni podlagi jamčevanja za pravne napake, ta ne zadošča iz razlogov, ki jih je navedlo sodišče druge stopnje v zvezi s presojo utemeljenosti zahtevka po 112. členu OZ, ki glede doseganja namena pogodbe predpisuje podobne zahteve. Obstoj služnosti pešpoti sam po sebi pa v razmerah, kot izhajajo iz podatkov spisa, za to ne zadošča. (6)

14. Z drugim podrejenim zahtevkom tožnica zahteva razveljavitev pogodbe zaradi zmote. Pri izpodbijanju pravnomočne zavrnitve tega tožbenega zahtevka tožnica ponovi in praktično naniza vse okoliščine, ki po njenem mnenju kažejo na to, da je pogodba ne zavezuje. Na tem mestu Vrhovno sodišče zaradi jasnosti nadaljnje obrazložitve v kratkem dodaja še naslednje relevantne dejanske zaključke sodišč prve in druge stopnje: Kupoprodajna pogodba, ki sta jo pravdni stranki sklenili 30. 4. 2008, se v uvodnem 1. členu sklicuje na potrdilo o namenski rabi zemljišča, ki ga je 25. 1. 2008 izdal Urad za okolje in prostor Občine Piran, iz katerega izhaja, da je parcela stavbno zemljišče. Iz tega potrdila pa izhaja, da za gradnjo objekta v sedanjih dimenzijah in sedanje namembnosti niso bila pridobljena zakonsko zahtevana dovoljenja; da je za gradnjo, nadomestno gradnjo, dozidavo, legalizacijo stanovanjskega objekta in tudi za spremembo namembnosti iz gospodarskega v stanovanjski objekt treba pridobiti gradbeno dovoljenje; da dejstvo, da je objekt vpisan v zemljiški knjigi in vrisan v katastru, pomeni samo, da objekt obstaja, ne pa tudi, da je zgrajen legalno; in da dejstvo, da so izvedeni priključki na javno infrastrukturo ne pomeni, da so bila pridobljena ustrezna dovoljenja za spremembo namembnosti iz gospodarskega v stanovanjski objekt. Toženka je vedela, da za objekt (hiško) niso bila izdana ustrezna dovoljenja, sodišči pa sta obrazložili tudi, da bi ji sicer skrbnost, ki se zahteva v pravnem prometu, narekovala, da se seznani s potrdilom o namenski rabi zemljišča. Nadalje sta ugotovili, da je tožnica vedela za nedokončan nepravdni postopek razdelitve solastnine in da je toženka ni zavedla, da naj bi bil že končan. Sodišče druge stopnje je v pritožbenem postopku potrdilo pravilnost teh dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje in ti so zavezujoči za Vrhovno sodišče in dejansko izhodišče za presojo v revizijskem postopku izpodbijane sodbe. Izhajajoč iz teh dejstev tožnica ob sklepanju pogodbe ni bila v zmoti glede nobene bistvene okoliščine. Z večino revizijskih navedb tožnica želi poseči v ugotovljeno dejansko stanje, saj je bistvo njenih trditev usmerjeno v izpodbijanje ugotovitve o vedenju za gradnjo hiške brez dovoljenj. Na tovrstne trditve zato Vrhovno sodišče ne odgovarja, saj teh zaključkov in zaključkov o tožničinem vedenju za nepravdni postopek ne more presojati (tretji odstavek 370. člena ZPP), odgovora pa tudi ne terja kritika (sicer pravilnih) razlogov o normalni skrbnosti pri sklepanju pogodbe.(7) Ob vedenju za črno gradnjo pa se tožnica tudi neutemeljeno sklicuje na čezmerno prikrajšanje, saj je (brez posebnih znanj) lahko vedela, da njena vrednost ni enaka tržni.

15. Vrhovno sodišče je tako ugotovilo, da revizija ni utemeljena, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena. Na podlagi 378. člena ZPP jo je zato zavrnilo.

16. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določilu prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožnica v postopku z revizijo ni uspela, mora toženki povrniti stroške tega postopka.

(1) Nepravdni postopek je tekel zaradi razdelitve solastnine.

(2) V pogodbi sta stranki zapisali, da delež prodajalca ni obremenjen ali kakorkoli drugače ni na navedenem deležu nobena pravica tretjih oseb. Tožena stranka je v postopku trdila, da ta ugotovitev velja zgolj za solastninski delež, ne pa tudi novonastale parcele po delitvi. V dokaznem postopku se sodišči s tem nista ukvarjali.

(3) Ker je bila služnost ustanovljena s sodno poravnavo, ki jo je sklenila toženka, ji je (služnostna) pravica tretjega že znana in obvestilo očitno v tem primeru ne bi bilo potrebno.

(4) Sklicujoč se na 112. člen OZ, ki (med drugim) pomen spremenjenih okoliščin podobno pogojuje tudi s tem, da se zaradi njih ne da doseči namena pogodb in da so takšne, da pogodba očitno ne ustreza več pričakovanjem pogodbenih strank.

(5) Prav tako v zvezi s spremenjenimi okoliščinami.

(6) Iz izvedenskega mnenja izhaja, da gre izredno majhno hišo na izredno majhni parceli, nepremičnina pa nima možnosti razvoja (nadzidave, dozidave) in leži v strnjeni pozidavi stanovanjskih blokov. V taki prostorski utesnjenosti in neposredni bližini funkcionalnih zemljišč stanovanjskih blokov si je težko predstavljati, da (dodatno) obremenitev predstavlja (zgolj) služnost pešpoti.

(7) Normalna skrbnost v prometu namreč zahteva, da se stranka ob izrecnem sklicevanju prodajne pogodbe na potrdilo o namenski rabi zemljišča z njim tudi seznani.