Jedro

Ni namreč dvoma, da tako primarni, kot podredni zahtevek izhajata iz istega materialnopravnega razmerja, se pravna podlaga njunega razmerja ni spremenila. Pri poravnavi gre namreč za to, da prejšnje razmerje preneha le v delu, v katerem je to razmerje urejeno s poravnavo, v preostalem delu pa prejšnje razmerje ostane nespremenjeno (primerjaj dr. Stojan Cigoj, Komentar obligacijskih razmerij, 4. knjiga, stran 2782). S poravnavo oziroma zapisnikom sta torej pravdni stranki spremenili le višino obveznosti tožene stranke, medtem ko se pravni in dejanski temelj, iz katerega izhaja obveznost plačila, ni spremenil. Čim pa je tako, je materialnopravni temelj obveznosti tožene stranke ostal isti. Pri uveljavljanju tožbenega zahtevka iz vtoževanih računov (po primarnem tožbenem zahtevku) in iz zapisnika (po podrejenem zahtevku), torej ne gre za spremembo tožbe, kot to zmotno menita tako prvostopenjsko sodišče kot tudi pritožnik.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo je prvostopenjsko sodišče razveljavilo izvršilni sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig 01/04388 z dne 4.5.2001 v 1. in 3. točki izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo (1. točka izreka), toženi stranki pa naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati 2.262.217,07 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.3.2001 do plačila (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo še povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 137.868,00 SIT.

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka, uveljavljala pa je "vse pritožbene razloge" in predlagala spremembo sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka in stroškovno posledico, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, v posledici tega pa zagrešilo bistveno postopkovno kršitev po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP, saj so razlogi sodbe sami s sabo v nasprotju, v nasprotju sam s sabo pa je tudi izrek izpodbijane sodbe.

Prvostopenjsko sodišče je namreč zapisnik z dne 6.3.2001 (priloga B2) pravno pravilno opredelilo kot poravnavo v smislu 1089. člena ZOR. Pri tem je ugotovilo, da sta pravdni stranki pravno razmerje, ki je izhajalo iz vtoževanih računov, s poravnavo spremenili tako, da sta na novo opredelili višino obveznosti tožene stranke (namesto prvotno vtoževane 2.703.170,60 SIT je bila s poravnavo določena obveznost na 2.262.217,07 SIT). Namen obeh strank ob podpisu zapisnika pa je bil v tem, da se stare obveznosti, ki so bile sporne oziroma negotove, spremenijo oziroma nadomestijo z novo nesporno obveznostjo. Iz navedenih dejstev pa je po presoji pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče zmotno sklepalo, da je tožeča stranka z uveljavnim podrednim zahtevkom na podlagi zapisnika (B2) spremenila materialnopravni temelj primarno uveljavljanega tožbenega zahtevka na podlagi računov. Vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da je eventualna kumulacija tožbenega zahtevka (primarnega in podrednega) v obravnavanem primeru le navidezna, saj gre pri obeh dejansko za en sam tožbeni zahtevek. Ni namreč dvoma, da tako primarni, kot podredni zahtevek izhajata iz istega materialnopravnega razmerja, se pravna podlaga njunega razmerja ni spremenila. Pri poravnavi gre namreč za to, da prejšnje razmerje preneha le v delu, v katerem je to razmerje urejeno s poravnavo, v preostalem delu pa prejšnje razmerje ostane nespremenjeno (primerjaj dr. Stojan Cigoj, Komentar obligacijskih razmerij, 4. knjiga, stran 2782). S poravnavo oziroma zapisnikom sta torej pravdni stranki spremenili le višino obveznosti tožene stranke, medtem ko se pravni in dejanski temelj, iz katerega izhaja obveznost plačila, ni spremenil. Iz povedanega izhaja navideznost eventualne kumulacije primarnega in podrejenega tožbenega zahtevka. Z vzajemnim popuščanjem, ki je značilnost poravnave, sta namreč pravdni stranki očitno uredili spor oziroma negotovost le glede višine dolga tožene stranke, medtem ko je temelj obveznosti ostal isti. Čim pa je tako, je materialnopravni temelj obveznosti tožene stranke ostal isti. Pri uveljavljanju tožbenega zahtevka iz vtoževanih računov (po primarnem tožbenem zahtevku) in iz zapisnika (po podrejenem zahtevku), torej ne gre za spremembo tožbe, kot to zmotno menita tako prvostopenjsko sodišče kot tudi pritožnik. Tako se pokaže, da je izrek sodbe sam s sabo v nasprotju, saj je prvostopenjsko sodišče v 1. točki izreka tožbeni zahtevek najprej v celoti zavrnilo, nato pa iz iste materialnopravne podlage v 2. točki izreka tožbenemu zahtevku (kot podrednemu) ugodilo.

Pritožbeno sodišče pa ugotavlja tudi nasprotje med samimi razlogi sodbe. Potem, ko je zaradi spremembe materialnopravnega temelja prvostopenjsko sodišče "primarni" tožbeni zahtevek zavrnilo, pa se je pri ugotavljanju (ne)zastaranja tožbenega zahtevka po "podrednem" tožbenem zahtevku sklicevalo na pretrganje zastaranja "podrejenega" tožbenega zahtevka z vložitvijo izvršilnega predloga, s katerim je tožnik uveljavljal "primarni" zahtevek.

Navedena nasprotja v sodbi so torej narekovala ugoditev pritožbi tožene stranke in razveljavitev izpodbijane sodbe v celoti ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje na podlagi 1. odst. 354. člena ZPP.

Odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke je pritožbeno sodišče pridržalo za končno odločbo na podlagi 3. odst. 165. člena ZPP.