Jedro

V obravnavani zadevi je treba najprej odločiti o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, da bo tožnici, če bo predlog zavrnjen, zoper to odločitev zagotovljeno pravno sredstvo in sodno varstvo, kar so njene ustavno zajamčene pravice.

Toženka mora o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje odločiti pred ali sočasno z odločitvijo o glavni stvari, v nobenem primeru pa ne prej, kot po prejemu izjave o razlogih za zavrnitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje oziroma poteku 3 mesecev od vročitve poziva, da je strankam zoper zavrnitev predloga zagotovljeno pravno sredstvo.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Urada za intelektualno lastnino št. 31203-1209/2004-23 (444MA) z dne 12. 7. 2021 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovno odločanje.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo ugotovila, da je patent št. ... z nazivom ... prenehal veljati dne 7. 4. 2020. 2. Iz obrazložitve izhaja, da je 10. 8. 2020 obvestila imetnika, da do datuma zapadlosti 6. 4. 2021 še ni bila v celoti plačana pristojbina za vzdrževanje veljavnosti patenta za 18. leto in o možnosti plačila pristojbine za vzdrževanje veljavnosti skupaj z zamudno pristojbino v naknadnem roku 6 (šestih) mesecev šteto od dneva zapadlosti plačila. Imetniku je bilo opozorilo vročeno 11. 8. 2020. Ker pristojbina tudi v naknadnem roku ni bila plačana, je v skladu s točko b) 77. člena in tretjim odstavkom 110. člena Zakona o industrijski lastnini (ZIL-1) patent prenehal veljati 7. 4. 2020. 3. Tožnica se z izpodbijano odločbo ne strinja. V tožbi navaja, da ne drži, da naj bi jo toženka 10. 8. 2020 obvestila, da ni bila plačana pristojbina za 18. leto vzdrževanja veljavnosti, saj ni bila plačana pristojbina za 17. leto vzdrževanja. Hkrati pa je v izpodbijani odločbi zapisano, da ni bila plačana pristojbina, ki bi morala biti plačana do 6. 4. 2021, kar je datum zapadlosti pristojbine za 18. leto vzdrževanja veljavnosti zadevnega patenta. Obrazložitev izpodbijane odločbe je zato napačna. Napačna je tudi zato, ker tožnica 10. 8. 2020 ni mogla biti v zamudi s plačilom, ki naj bi zapadlo šele 6. 4. 2021. Ne drži niti, da tožnica ni plačala pristojbine v naknadnem, 6-mesečnem roku, saj je pristojbino za to leto plačala 15. 4. 2021. 4. Trdi še, da je toženka zmotno uporabila predpis, saj je uporaba točke (b) 77. člena in tretjega odstavka 110. člena ZIL-1 v nasprotju z določbo 68. člena ZIL-1, po kateri se, če vložnik zahteve za vrnitev v prejšnje stanje uspe z zahtevo, postopek vrne v prejšnje stanje in se šteje, da je imetnik pravice svoje obveznosti pravočasno izvršil. Toženka pa je izdala izpodbijano odločbo še preden je odločila o vloženi zahtevi za vrnitev v prejšnje stanje in še preden se je tožnica izjavila o razlogih za nameravano zavrnitev zahteve, kar pomeni, da še ni odločeno, ali se šteje, da je bila pristojbina plačana pravočasno. Dejansko je z izpodbijano odločbo zahtevo za vrnitev v prejšnje stanje zavrnila, ne da bi počakala, da se tožnica najprej izreče o razlogih, zaradi katerih je nameravala zahtevo zavrniti, s čimer je prejudicirala odločitev o glavni stvari. Toženka bi morala najprej odločiti o vloženi zahtevi za vrnitev v prejšnje stanje in šele nato o glavni stvari. Uveljavlja tudi bistveno kršitev postopka, saj ji je bila s tem, ko je bila izpodbijana odločba izdana medtem, ko se rok za vložitev odgovora na poziv za izjasnitev še ni iztekel, odvzeta možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Razlog za odpravo odločbe naj bi bil tudi ta, da je naslovno sodišče že zavzelo stališče, da možnost uporabe instituta nadaljevanja postopka po zamudi ugasne, ko toženka izda odločbo ali sklep, s katerim postopek zaključi (I U 1655/2018). Zato je tožnica, da bi ohranila pravico do pravnega sredstva, primorana zahtevati, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in uveljavlja stroške postopka.

5. Toženka v odgovoru tožbi nasprotuje. Pojasnjuje, da je pri pisanju odločbe prišlo do očitne pomote v številkah in datumu. Dejansko gre za 17. leto vzdrževanja veljavnosti patenta, ne za 18. leto, poleg tega pa je nepravilno zapisan datum prve zapadlosti pristojbine, ki bi morala biti plačana 6. 4. 2020 in ne 6. 4. 2021. Pritrjuje temu, da je tožnica 6. 1. 2021 vložila predlog za vrnitev v prejšnje stanje, vendar odločanje o predlogu ni predmet tega upravnega postopka. Trdi, da je bila tožnici zagotovljena kontradiktornost, saj ji je bilo 10. 8. 2020 izdano opozorilo na neplačilo pristojbine za vzdrževanje patenta za 17. leto njegove veljavnosti. Ker do rednega roka, tj. 6. 4. 202o pristojbina ni bila plačana, je imela tožnica na voljo še dodatni šest mesečni rok za plačilo, tj. do 6. 10. 2020. Tožnica je ves čas imela možnost, da se izreče o relevantnih dejstvih

6. Tožba je utemeljena.

7. Sodišče se strinja s toženko, da gre pri navedbi leta, ko pristojbina ni bila plačana (18) in datumu zapadlosti (6. 4. 2021) za očitno pomoto v številkah (pravilne so številka 17 in datum 6. 4. 2020), ki jo sme toženka v skladu s prvim odstavkom 223. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) vsak čas popraviti. Iz tega razloga zato izpodbijana odločba ni nezakonita.

8. Med strankama ni sporno, da je tožnica zamudila rok za plačilo pristojbine. Prav tako ni sporno, da je pravočasno vložila predlog za vrnitev v prejšnje stanje in da je toženka o glavni stvari odločila preden je iztekel rok, ki je bil dan tožnici, da se opredeli do razlogov za zavrnitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Sporno pa je, ali bi morala toženka najprej odločiti o tožničinem predlogu za vrnitev v prejšnje stanje (ko bi prejela opredelitev tožnice do razlogov za zavrnitev) in šele po tem odločiti o glavni stvari ali pa to ni potrebno.

9. Iz 108. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) izhaja, da predlog za vrnitev v prejšnje stanje ne ustavi postopka, vendar pa lahko organ, ki je pristojen za odločitev o njem, začasno prekine postopek, dokler ne postane sklep o predlogu dokončen (prvi odstavek). Če se dovoli vrnitev v prejšnje stanje, se postopek vrne v tisto stanje, v katerem je bil pred zamudo, in se odpravijo vse odločbe in sklepi, ki jih je organ izdal zaradi zamude (drugi odstavek). Iz teksta te določbe sicer izhaja, kar zatrjuje toženka, tj. da sta postopek odločanja o glavni stvari in postopek odločanja o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ločena postopka. Tudi teorija poudarja, da vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje nima neposredno nobenega vpliva na potek upravnega postopka, zato se postopek niti ne prekine niti ne ustavi. Upravnemu organu, ki je pristojen za odločanje o njem, pa je dodeljena diskrecijska pravica, da prekine postopek.1 Tako je bilo že odločeno tudi v sodni praksi.2

10. Vendar se po presoji sodišča taka razlaga lahko nanaša le na situacijo, ko je zoper odločitev o vrnitvi v prejšnje stanje zagotovljeno pravno sredstvo, ki omogoča presojo pravilnosti te odločitve in v primeru, če se ugotovi, da odločitev ni pravilna, vrnitev postopka v tisto stanje, v katerem je bil pred zamudo ter odpravo vseh odločb in sklepov, ki jih je organ izdal zaradi zamude. Odločitev o tem, ali je vrnitev v prejšnje stanje utemeljena ali ne, je namreč procesna odločitev. Zoper procesne odločitve pa je dovoljeno sodno varstvo, tj. upravni spor, zgolj v primeru, ko je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan (drugi odstavek 5. člena Zakona o upravnem sporu; ZUS-1). Taka ureditev sodnega varstva zoper procesne odločitve pa predpostavlja, da bo lahko stranka kršitve, storjene v odločitvami o postopkovnih vprašnjih, uveljavljala v pravnem sredstvu zoper odločbo o glavni stvari.

11. V obravnavani zadevi, ko toženka odloča o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje na prvi in edini stopnji upravnega postopka, tožnica zoper odločitev, da je predlog neutemeljen, po ZUP nima samostojne pritožbe niti drugega samostojnega pravnega sredstva. Pravno oziroma sodno varstvo zoper (morebitno neutemeljeno) zavrnitev predloga ji je zagotovljeno zgolj v upravnem sporu zoper odločitev o glavni stvari, ki je hkrati odvisna od tega, ali je predlog za vrnitev v prejšnje stanje utemeljen ali neutemeljen. V prvem primeru namreč patent ne preneha, medtem ko v primeru neutemeljenega predloga za vrnitev v prejšnje stanje, preneha. Iz tega pa izhaja, da je treba v obravnavani zadevi najprej odločiti o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, da bo tožnici, če bo predlog zavrnjen, zoper to odločitev zagotovljeno pravno sredstvo in sodno varstvo, kar so njene ustavno zajamčene pravice.

12. Poleg tega sodišče sodi, da za odločanje o vrnitvi v prejšnje stanje veljajo specialne določbe ZIL-1. Prvi odstavek 6. člena ZIL-1 namreč določa, da v postopku podelitve ali registracije pravic industrijske lastnine, vzdrževanja njihove veljavnosti in postopkih pri vodenju registrov pravic in drugih registrov izdaja Urad odločbe, sklepe in druge akte na podlagi tega zakona. Če ta zakon nima ustreznih določb, se subsidiarno uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek.

13. Po 68. členu ZIL-1 sme stranka v postopku pred Uradom iz upravičenih razlogov zahtevati vrnitev v prejšnje stanje, če kljub skrbnemu ravnanju, ki so ga zahtevale okoliščine, ni mogla pravočasno izvršiti obveznosti, ki jih je Urad zahteval v skladu s tem zakonom in na njegovi podlagi izdanimi podzakonskimi predpisi, in je zaradi tega njena […] pravica prenehala veljati (prvi odstavek). Urad ne more zavrniti zahteve za vrnitev v prejšnje stanje v delu ali v celoti, če ni stranke pred tem pisno seznanil z razlogi za zavrnitev zahteve v delu ali v celoti in če je ni pozval, naj se v roku treh mesecev od vročitve poziva izreče o razlogih za zavrnitev zahteve (tretji odstavek).

14. Odločitev toženke o prenehanju patenta zaradi (nepravočasnega) plačila pristojbine po vsebini pomeni tudi odločitev, da je predlog za vrnitev v prejšnje stanje neutemeljen. Taka odločitev pa po citirani določbi ZIL-1 ni mogoča, dokler se stranka o razlogih urada, zaradi katerih šteje predlog za neutemeljen, ne izreče oziroma ne preteče rok, ki ga ima na voljo za izjavo. Razlaga, da zadostuje, da organ zgolj pozove stranko, naj se o razlogih izreče v roku 3. mesecev od vročitve poziva, ne da bi upošteval, da ima stranka pred odločitvijo možnost, da se do teh razlogov v 3 mesecih tudi opredeli, glede na ratio legis določbe ni možna. Smisel predpisa je namreč, da stranki dejansko omogoči, da se o razlogih urada za zavrnitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje izreče preden urad o tem predlogu odloči in to v roku, ki ji ga jamči zakon. S tem predpis uradu v bistvenem tudi nalaga, da svoje razloge za zavrnitev še enkrat pretehta, saj so posledice zamude za stranko, ki izgubi pravico, zelo hude.

15. Iz navedenega torej izhaja, da mora toženka o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje odločiti pred ali sočasno z odločitvijo o glavni stvari, v nobenem primeru pa ne prej, kot po prejemu izjave o razlogih za zavrnitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje oziroma poteku 3 mesecev od vročitve poziva, da je strankam zoper zavrnitev predloga zagotovljeno pravno sredstvo. Razlaga, ki bi to onemogočala, bi pomenila, da je zakon v nasprotju z ustavo.

16. Glede na navedeno je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izpodbijano odločbo odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom istega člena ZUS-1 zadevo vrnilo organu, ki je izpodbijani upravni akt izdal, v ponoven postopek. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja prvega odstavka 59. člena ZUS-1).

17. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožnice, ki je upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). V skladu s tem pravilnikom in sklepom Ministra za pravosodje št. 429-1/2004, po katerem se za povračilo stroškov A., d.o.o. v postopku pred sodišči smiselno uporablja Odvetniška tarifa, je sodišče tožnici za postopek na prvi stopnji priznalo stroške v znesku 285,00 EUR, povečane za 22% DDV, torej skupaj 347,70 EUR. Stroške je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

1 Glej J.Podlipnik v P. Kovač, E. Kerševan (ur), Komentar zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), 1. knjiga, Uradni list RS, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana, 2020, stran 671. 2 Glej X Ips 131/2004, I U 905/2013, I U 59/2011.