Jedro

Glede pritožbene trditve, da obdolžencu ni mogoče očitati begosumnosti, ker se ni upiral prijetju oziroma ker ni z ničemer pokazal, da namerava pobegniti in da je sodišču njegov naslov znan, ter da ni mogoče sklepati, da se sodnim pozivom ne bi odzival, pritožbeno sodišče le še pojasnjuje, da obdolženčevo upiranje prijetju ali kakšno drugo njegovo aktivno ravnanje, ki bi kazalo na njegov namen, da bo pobegnil, ni pogoj oziroma edina okoliščina, na podlagi katere sodišče sklepa o begosumnosti storilca kaznivega dejanja. Možnost izdaje evropskega pripornega naloga, kar še omenja pritožba zagovornika obdolženca, ni ukrep, zaradi katerega bi sodišče pripor, odrejen iz razloga begosumnosti, odpravilo oziroma ga sploh ne bi odredilo.

Izrek

Pritožba zagovornika obdolženega E.E.M. se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Murski Soboti je s sklepom II Ks 43772/2014 z dne 17. 12. 2014 po drugem odstavku 205. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zoper obdolženega E.E.M. podaljšal pripor iz pripornih razlogov begosumnosti po 1. točki 201. člena ZKP in ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 20. člena Ustave Republike Slovenije še za en mesec, to je do 17. 1. 2015 do 18.50 ure. Zoper obdolženega in soobdolžene L.D., I.O., R.M. in A.D. je v teku preiskava zaradi storitve nadaljevanega kaznivega dejanja ponarejanja denarja iz prvega odstavka 243. člena v zvezi s 54. in 20. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), obdolženi E.E.M. pa se v priporu nahaja od 17. 10. 2014 od 18.50 ure dalje.

2. Zoper sklep o podaljšanju pripora se je pritožil obdolženčev zagovornik, ki v pritožbi zanika obstoj navedenih pripornih razlogov ter navaja, da bi preiskava že lahko bila končana, saj je sodišče že ob izdaji sklepa z dne 14. 11. 2014, s katerim je pripor podaljšalo, razpolagalo z vsemi naslovi oškodovancev in prič, ki naj bi bile v preiskavi zaslišane. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pripor zoper obdolženca odpravi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je v svojem sklepu pravilno navedlo, da utemeljenost suma, da je obdolženec storil navedeno nadaljevano kaznivo dejanje, izhaja iz pravnomočnega sklepa o opravi preiskave z dne 23. 10. 2014 ter sklepov o razširitvi preiskave z dne 14. 11. 2014 in 16. 12. 2014, iz katerih so natančno razvidni razlogi zanj in zbrani dokazi, ki potrjujejo sum, da je obdolženi s soobdolženci v sostorilstvu na območju severovzhodne Slovenije unovčil več ponarejenih bankovcev po 100,00 EUR. Iz podatkov kazenskega spisa je razvidno, da so bili zbrani številni dokazi in v preiskavi opravljena številna zaslišanja ter da sodišče prve stopnje zaradi obsežnosti zadeve, torej iz objektivnih razlogov, preiskave ni moglo končati prej kljub kontinuiranemu delu na zadevi. Pritožbi zagovornika obdolženega zato ni mogoče pritrditi, ko sodišču očita, da bi preiskavo lahko prej končalo.

5. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, da so pri obdolžencu podane take posebne okoliščine, ki utemeljujejo obstoj pripornih razlogov begosumnosti in ponovitvene nevarnosti in da je le s podaljšanjem pripora, ne pa s katerim od milejših ukrepov, mogoče zagotoviti navzočnost obdolženca zaradi izvedbe kazenskega postopka ter mu preprečiti ponavljanje kaznivih dejanj. Za vse navedeno v napadenem sklepu podaja prepričljive in izčrpne razloge, ki jim ni potrebno ničesar dodati. Glede pritožbene trditve, da obdolžencu ni mogoče očitati begosumnosti, ker se ni upiral prijetju oziroma ker ni z ničemer pokazal, da namerava pobegniti in da je sodišču njegov naslov znan, ter da ni mogoče sklepati, da se sodnim pozivom ne bi odzival, pritožbeno sodišče le še pojasnjuje, da obdolženčevo upiranje prijetju ali kakšno drugo njegovo aktivno ravnanje, ki bi kazalo na njegov namen, da bo pobegnil, ni pogoj oziroma edina okoliščina, na podlagi katere sodišče sklepa o begosumnosti storilca kaznivega dejanja. Pritožbeno sodišče je že v sklepu I Kp 43772/2014 z dne 8. 12. 2014 glede obstoja pripornega razloga begosumnosti pri obdolžencu pojasnilo, da je o begosumnosti mogoče sklepati na podlagi okoliščin, da je državljan Romunije in ga na Slovenijo ne veže nobena okoliščina, da tu nima premoženja, zaposlitve in prav nobene obveznosti, temveč, da je iz podatkov kazenskega spisa razvidno, da se je v Sloveniji očitno nahajal le zaradi izvrševanja kaznivih dejanj, pri tem pa tudi ni prav nobene podlage za sklepanje, da bi na prostosti počakal na dokončanje kazenskega postopka in da se njegovi izvedbi ne bi izmikal. Možnost izdaje evropskega pripornega naloga, kar še omenja pritožba zagovornika obdolženca, ni ukrep, zaradi katerega bi sodišče pripor, odrejen iz razloga begosumnosti, odpravilo oziroma ga sploh ne bi odredilo. Pritožba pa nima prav niti, ko zanika obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, pri čemer poudarja, da obdolženec do sedaj še ni bil kaznovan in da nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj ni z ničemer izkazana. Predkaznovanost za kazniva dejanja ni edina okoliščina, na podlagi katere je mogoče sklepati o nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja pri osebi, za katero je podan utemeljen sum, da je kaznivo dejanje storila. Pri obdolženemu E.E.M. je sodišče prve stopnje o nevarnosti, da bi na prostosti kazniva dejanja ponavljal, utemeljeno sklepalo glede na okoliščine, da je s soobdolženci v istem dnevu unovčil več ponarejenih bankovcev in da so na ta način pridobivali na neupravičen način pristen denar ter da v vozilu zasežena količina pravega denarja v manjših apoenih potrjuje sklepanje, da so lahko tudi v drugih primerih, ki niso predmet tega postopka, na enak način neupravičeno pridobivali pravi denar tako, da so v obtok spravljali bankovce, za katere so vedeli, da so ponarejeni.

6. Iz navedenih razlogov, in ker tudi po oceni pritožbenega sodišča ne pride v poštev kakšen milejši ukrep, kot je pripor, saj mu ne bi mogel enako učinkovito preprečiti ponavljanja kaznivih dejanj, prav tako pa ne enako učinkovito zagotoviti njegove navzočnosti v kazenskem postopku, je odločitev sodišča prve stopnje, da pripor obdolžencu podaljša, pravilna in tudi v skladu z določbo 20. člena Ustave Republike Slovenije.

7. Če bo za obdolženca nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o podaljšanju pripora po tarifni številki 74013 Taksne tarife v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.