Jedro

Sodišče prve stopnje pravilno uporabilo pravila o dokaznem bremenu, ko je zaključilo, da je bilo na strani tožeče stranke, da dokaže obstoj zatrjevane terjatve, saj se je tožena stranka branila z navajanjem negativnih dejstev.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi. Pritožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 174.668,00 SIT z zamudnimi obrestmi od vsakokratne mesečne zapadle najemnine za vsako posamezno stanovanje od dneva zapadlosti do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo in ji povrniti njene pravdne stroške. Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. člena ZPP. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo dejanskega stanje, saj je sledilo nedokazanim trditvam tožene stranke, da od najemnikov solidarnostnih stanovanj ni prejela vtoževanih najemnin. Ta trditev pa gotovo ne drži, saj je ob odkupu stanovanj tožeča stranka pridobila od tožene stranke dokazila o tem, da so bile najemnine dejansko plačane. Potrdila o plačilu je tožeča stranka priložila k pritožbi. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede na dejstva, ki sta jih pravdni stranki zatrjevali v postopku na prvi stopnji in v tem postopku izvedene dokaze, pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Tožeča stranka je trdila, da je tožena stranka oz. njen pravni prednik po določbah Zakona o stanovanjskih razmerjih in pred njim veljavnim Zakonom o stanovanjskem gospodarstvu pobirala najemnino od najemnikov stanovanj, ki jih je sicer tožeča stranka oddala v najem, z obveznostjo, da pobrano najemnino posreduje tožeči stranki kot najemodajalcu. Predmet tožbe so najemnine, ki jih tožena stranka od različnih najemnikov za različna obdobja ni posredovala tožeči stranki. Tožena stranka se je upirala tožbenemu zaztevku, saj je trdila, da sama najemnin, na katere se nanaša tožbeni zahtevek, od najemnikov nikoli ni prejela. Torej je zatrjevala negativno dejstvo. Zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo pravila o dokaznem bremenu, ko je zaključilo, da je bilo na strani tožeče stranke, da dokaže obstoj zatrjevane terjatve. Drugačne pritožbene navedbe so zmotne. Sodišče prve stopnje je pri tem pravilno ocenilo, da z listino, ki jo je predložila tožeča stranka v postopku na prvi stopnji vtoževane terjatve ni dokazala. Preostalih pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ni upoštevalo, saj predstavljajo pritožbene novote, za katere pa tožeča stranka ni izkazala za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti do konca glavne obravnave (1. odst. 496.a člena ZPP/77). Zato so tudi neupoštevni dokazi, ki so bili predloženi skupaj s pritožbo (A4 do A8). Neupoštevne pa so tudi navedbe in dokazi, ki jih je tožeča stranka podala s pripravljalno vlogo z dne 8.1.1999, saj je bila glavna obravnava zaključena že 8.12.1998. Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega in ker je ugotovilo, da v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP/77, pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (368. člen ZPP/77). Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 166. člena ZPP/77).