Jedro

Niti ZŠtip niti Pravilnik o dodeljevanju Zoisovih štipendij niti Pravilnik o dodeljevanju državnih štipendij, ki so veljali v času izdaje izpodbijanih odločb, niso zahtevali, da ima štipendist za priznanje dodatka za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča prijavljeno začasno prebivališče v kraju izobraževanja, prav tako niso bili predpisani nobeni roki, do kdaj bi bilo potrebno prijaviti začasno prebivališče. Tega tudi ni vseboval javni poziv za dodelitev oz. nadaljnje prejemanje Zoisove štipendije za šolsko oz. študijsko leto 2012/2013.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v IV. točki izreka glede stroškov postopka spremeni tako, da se znesek 510,87 EUR zniža na znesek 195,20 EUR.

V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 11. 11. 2013 in delno odločbo Javnega sklada Republike Slovenije za razvoj kadrov in štipendije št. ... z dne 18. 12. 2012 (I. točka) ter ugotovilo, da višina Zoisove štipendije za šolsko oziroma študijsko leto 2012/2013 znaša 255,52 EUR mesečno in se izplačuje mesečno za pretekli mesec (II. točka). Obenem je tožeči stranki za študijsko leto 2012/2013 priznalo dodatek k Zoisovi štipendiji za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča v znesku 1.026,36 EUR, ki ga je tožena stranka dolžna plačati v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe (III. točka) ter toženi stranki naložilo, da tožeči stranki v roku 15 dni povrne stroške postopka v višini 510,87 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15 dnevnega roka dalje do plačila.

Zoper sodbo je pritožbo iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava vložila tožena stranka. V obširni pritožbi se med drugim sklicuje na 44. in 45. člen Zakona o štipendiranju in na to, da se Zoisova štipendija za študente dodeli od 1. 10. in da morajo na ta dan biti izpolnjeni tudi vsi pogoji za pridobitev ali nadaljnje prejemanje štipendije, kakor tudi pogoji za priznanje posameznega dodatka. Dodatek je glede na 3. člen Zakona o štipendiranju del štipendije, o katerem ni mogoče samostojno odločati. Do dodatka za bivanje je štipendist upravičen, če se je nastanil izven kraja stalnega prebivališča najkasneje 1. dan študijskega leta in je najkasneje v treh dneh od dneva nastanitve uredil tudi prijavo začasnega prebivališča na tem naslovu pri pristojnem organu. Štipendist, ki 1. 10. ni imel prijavljenega začasnega prebivališča v kraju izobraževanja, ni upravičen do tega dodatka od začetka študijskega leta, temveč od naslednjega meseca po mesecu, v katerem je prijavil začasno prebivališče v kraju izobraževanja. Ker se je tožnik prijavil 8. 10. 2012, to pomeni, da mu pripada dodatek za bivanje kvečjemu od novembra 2012 dalje. Ne strinja se, da je sodišče prve stopnje v II. točki izreka odločilo, da znaša Zoisova štipendija za študijsko leto 2012/2013 255,52 EUR, ker je bila štipendija pravilno odmerjena in tožniku tudi že izplačana. Pritožuje se tudi zoper stroške postopka. Meni, da bi moralo sodišče upoštevati, da se vrednost predmeta določi po višini dajatve, to je od zneska 240,83 EUR. Razen tega se kot potrebnih stroškov ne upoštevajo prevozi pooblaščenca, ki ima sedež v drugem kraju kot sodišče (II Cp 3281/2011).

V odgovoru na pritožbo toženec nasprotuje pritožbenim navedbam in vztraja, da sodišče prve stopnje ni zmotno uporabilo materialnega prava. Poudarja, da je za upravičenost do dodatka za bivanje pomembno dejansko bivanje in da je dejansko bivanje v kraju izobraževanja možno dokazovati tudi s pogodbo o najemu stanovanja, s potrdili o plačilu najemnine, lastništva stanovanja in podobno. Predlaga, da sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in da v postopku tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje pa je glede stroškov postopka zmotno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je skladno s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 11. 11. 2013, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnika, vložena zoper prvostopenjsko odločbo Javnega sklada Republike Slovenije za razvoj kadrov in štipendije št. ... z dne 18. 12. 2012. Z omenjeno odločbo je prvostopenjski organ tožene stranke tožniku za študijsko leto 2012/2013 odmeril Zoisovo štipendijo v višini 169,99 EUR mesečno in odločil, da se mu izplačuje mesečno za pretekli mesec. Ni pa mu priznal dodatka za bivanje izven stalnega prebivališča, ker je štel, da bi moral imeti prijavljeno začasno prebivališče v kraju izobraževanja 1. oktobra, to je na začetku študijskega leta.

V zadevi je sporno, ali je tožnik upravičen tudi do dodatka za bivanje, glede na to, da se izobražuje izven svojega stalnega prebivališča. Pravna podlaga za razsojo sporne zadeve je podana v Zakonu o štipendiranju (Ur. l. RS, št. 59/2007 s spremembami, v nadaljevanju ZŠtip), ki je veljal v času izdaje izpodbijanih odločb tožene stranke. Omenjeni zakon v 30. členu določa, da pripada štipendistu, ki se izobražuje zunaj kraja stalnega prebivališča, dodatek za bivanje v višini 85,53 EUR.

Iz listinske dokumentacije je razvidno, da je tožnik vlogo za uveljavitev pravice oziroma za nadaljnje prejemanje Zoisove štipendije za študijsko leto 2012/2013 vložil 7. 10. 2012. Že v tej vlogi je navedel, da se bo v omenjenem študijskem letu izobraževal izven kraja svojega stalnega prebivališča, na naslovu A., B. 14, predložil pa je tudi potrdilo o prijavi začasnega prebivališča na tem naslovu in sicer za čas od 8. 10. 2012 do 8. 10. 2013. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je tožnik izpolnil pogoje za dodelitev dodatka za bivanje v kraju študija. Pritožbeno sodišče je že v več zadevah kot na primer opr. št. Psp 79/2014 z dne 12. 6. 2014, Psp 191/2014 z dne 21. 8. 2014, Psp 172/2014 z dne 28. 8. 2014 poudarilo, da potrdilo o prijavi začasnega prebivališča pomeni le enega izmed dokazov za ugotovitev kraja bivanja, ne pa edinega. Niti z ZŠtip, niti Pravilnik o dodeljevanju Zoisovih štipendij, prav tako pa ne Pravilnik o dodeljevanju državnih štipendij, ki so veljale v spornem obdobju, niso zahtevali, da ima štipendist za priznanje dodatka za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča, prijavljeno začasno prebivališče v kraju izobraževanja, prav tako niso bili predpisani nobeni roki, do kdaj bi bilo potrebno prijaviti začasno prebivališče. Tega tudi ni vseboval javni poziv za dodelitev oziroma nadaljnje prejemanje Zoisove štipendije za šolsko oziroma študijsko leto 2012/2013. Za odločitev v zadevi je torej bistveno, da je tožnik že v vlogi za nadaljnje prejemanje Zoisove štipendije za šolsko oziroma študijsko leto 2012/2013 navedel, da bo stanoval izven kraja svojega stalnega prebivališča, toženi stranki pa je skupaj z vlogo predložil tudi potrdilo o prijavi začasnega prebivališča na naslovu v A., B. 14 in sicer za obdobje od 8. 10. 2012 do 8. 10. 2013. Vse to pa pomeni, da za odločitev ne more biti bistveno, da začasnega prebivališča ni prijavil do 4. 10. 2012, kot je to v postopku navajala tožena stranka oziroma kot izhaja tudi iz njenih pritožbenih navedb, saj navedeni datum ni bil določen niti v materialnih predpisih, niti v javnem pozivu.

Pritožba neutemeljeno navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do 44. člena ZŠtip, da je napačno stališče v zvezi z razlago 30. in 47. člena zakona. Pritožbeno sodišče sprejema dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik v A. bival od začetka študijskega leta dalje, torej od 1. 10. 2012 dalje, pritožbena navedba v tej smeri, da je tožnik upravičen do dodatka za bivanje kvečjemu od naslednjega meseca po mesecu, v katerem je prijavil začasno prebivališče, pa je neutemeljena.

Pravilno pritožba navaja, da bi sodišče lahko odločilo zgolj o dodatku k Zoisovi štipendiji, ne pa tudi o sami Zoisovi štipendiji, ki ni sporna in je bila tožniku tudi že nakazana. Sodišče je brez podlage v II. točki izreka povzelo, da znaša Zoisova štipendija 255,52 EUR (to je že priznana štipendija z odločbo z dne 18. 12. 2012 v višini 169,99 EUR in dodatek za bivanje v višini 85,53 EUR) in da se izplačuje mesečno za pretekli mesec. Ker za takšen ugotovitveni del za nobeno od strank nima nobenih pravnih posledic, pritožbeno sodišče v takšno odločitev ni poseglo.

Pritožbeno sodišče pa je skladno s peto alinejo 358. člena ZPP spremenilo izpodbijano sodbo glede stroškov postopka, ker so utemeljene pritožbene navedbe, da je tožnik vtoževal 1.026,36 EUR in da se morajo stroški postopka odmeriti od tega zneska.

Pravna podlaga za odločanje o stroških postopka je podana v tretjem odstavku 25. člena Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/08 in 35/09, v nadaljevanju ZOdvT), ki določa, da se vrednost predmeta določi po višini dajatev, če se zahtevek stranke nanaša na ocenjeno denarno dajatev ali na upravni akt v zvezi z denarno dajatvijo. V konkretnem primeru se tožbeni zahtevek nanaša na upravni akt v zvezi z denarno dajatvijo in sicer dodatek za bivanje, ki za študijsko leto 2012/2013 znaša 1.026,00 EUR (85,53 EUR x 12). Vrednost spora v konkretnem primeru tako znaša 1.026,00 EUR, kar pomeni, da glede na vrednost predmeta do 1.200,00 EUR, nagrada za postopek po tar. št. 3100 (količnik 1,3) znaša 72,80 EUR, nagrada za narok po tar. št. 3102 (količnik 1,2) znaša 67,20 EUR. Priznati pa je potrebno tudi 20 EUR pavšalnega zneska za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 in 22 % DDV, skupaj 195,20 EUR.

Pritožba se neutemeljeno sklicuje na zadevo II Cp 3281/2011, ki se nanaša na priznanje potnih stroškov iz naslova kilometrine. Glede na organiziranost Delovnega in socialnega sodišča, ki posluje na območju celotne Slovenije in opravlja naroke na sedežu drugih delovnih sodišč (13. člen ZDSS-1) ne more priti do izbire odvetnika v kraju zunaj območja sodišča. Zato se v teh sporih iz tega razloga kot nepotrebni, ne morejo šteti stroški prevoza odvetnika, ki ima sedež v drugem kraju kot sodišče. Zmotno pa je sodišče prve stopnje uporabilo določbe 155. člena ZPP, ko je odvetniku priznalo potne stroške iz naslova kilometrine v višini 46,25 EUR, čeprav je ugotovilo, da je odvetnik dne 25. 4. 2014 pri naslovnem sodišču opravil še en narok za glavno obravnavo v drugem socialnem postopku in je stroške kilometrine priglasil tudi v okviru drugega postopka, kjer so mu bili ti priznani.

Na podlagi vsega navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in v skladu s peto alinejo 358. člena ZPP stroškovni sklep pod točko IV izreka sodbe spremenilo tako, da je znesek 510,87 EUR znižalo na znesek 195,20 EUR. V preostalem je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je smiselno ob uporabi 155. člena ZPP hkrati odločilo, da tožeča stranka sama trpi svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni v ničemer pripomogla k razjasnitvi sporne zadeve.