Jedro

Ves čas postopka je treba sicer preizkušati danost pogojev za pripor, vendar pa sklicevanje na prejšnje odločitve in sklepe ni nedopustno pod dvema pogojema: da sta iz prejšnjih odločitev razvidna obstoj in presoja konkretnih okoliščin (na primer glede utemeljenosti suma, pripornega razloga), ki opravičujejo odreditev oziroma podaljšanje pripora, in če sodišče ugotovi, da takšne okoliščine še vedno obstajajo.

Izrek

Zahteva zagovornice obdolženega B.V. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom z dne 27.10.2005 zoper obdolženega B.V. iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljšalo pripor za dva meseca, to je do 1.1.2006. Zoper sklep je obdolženčeva zagovornica dne 3.11.2005 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1. in 2. točki 1. odstavka 420. člena ZKP, torej zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni in pripor zoper obdolženca odpravi.

Vrhovni državni tožilec A.P. iz Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije je v odgovoru na zahtevo, podanem po 2. odstavku 423. člena ZKP dne 16.11.2005, predlagal zavrnitev zahteve kot neutemeljene.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

I. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja: - da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega prava, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; - da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti.

II. Zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je utemeljen sum tako pomembna podlaga za podaljšanje pripora, da se v zvezi z njim ni mogoče enostavno sklicevati na predhodne sklepe. Ker iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, kaj je podlaga sodišču za zaključek glede utemeljenosti suma, je po mnenju zagovornice podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Sodišče sme odrediti (oziroma podaljšati pripor) ob pogojih, ki so določeni v zakonu (1. odstavek 201. člena ZKP). V ustavnosodni praksi je sprejeto stališče, da je treba sicer ves čas postopka preizkušati danost pogojev za pripor, da pa sklicevanje na prejšnje odločitve in sklepe ni nedopustno pod dvema pogojema: 1. če sta iz prejšnjih odločitev razvidna obstoj in presoja konkretnih okoliščin (na primer glede utemeljenosti suma, pripornega razloga), ki opravičujejo odreditev oziroma podaljšanje pripora in 2. če sodišče ugotovi, da takšne okoliščine še vedno obstajajo (enako sodba VS RS, opr. št. I Ips 183/99).

Vrhovno sodišče je v izpodbijanem sklepu presodilo, da so zakoniti pogoji za podaljšanje pripora (utemeljen sum storitve kaznivega dejanja, priporni razlog iz 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP ter neogibnost pripora za varnost ljudi) podani. Utemeljenost suma, da je obdolženi B.V. storil štiri kazniva dejanja poskusa goljufije po 2. in 1. odstavku 217. člena KZ v zvezi z 22. in 25. členom KZ, je Vrhovno sodišče v izpodbijanem sklepu utemeljilo s sklicevanjem na pravnomočen sklep o uvedbi preiskave in na sklepe o odreditvi in podaljšanju pripora zoper obdolženca, pri tem pa presodilo tudi navedbe zagovornice v odgovoru na predlog državnega tožilca za podaljšanje pripora. Ker obrazložitev izpodbijanega sklepa glede sklicevanja na prejšnje sodne odločitve izpolnjuje oba v ustavnosodni praksi navedena pogoja ter vsebuje tudi obširno utemeljitev obstoja pripornega razloga iz 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP in neogibne potrebnosti pripora zaradi varnosti ljudi, ima izpodbijani sklep zadostne razloge tudi o teh odločilnih dejstvih. Zato v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana.

III. Časovna omejitev trajanja pripora med preiskavo oziroma do vložitve obtožnice spada med ustavno varovane človekove pravice in temeljne svoboščine. Po določbi 2. odstavka 20. člena Ustave sme pripor do vložitve obtožnice trajati največ tri mesece oziroma po odločbi Vrhovnega sodišča največ šest mesecev.

Zoper obdolženca je bil pripor odrejen s sklepom preiskovalnega sodnika z dne 3.8.2005, zatem pa podaljšan s sklepom zunajobravnavnega senata okrožnega sodišča z dne 31.8.2005 do 1.11.2005. Z izpodbijanim sklepom Vrhovnega sodišča pa je bil na podlagi določbe 2. odstavka 205. člena ZKP, ki določa, da sme senat Vrhovnega sodišča, če teče postopek za kaznivo dejanje, za katero je v zakonu predpisana kazen zapora nad pet let, podaljšati pripor še za tri mesece, podaljšan za dva meseca, to je do 1.1.2006. Glede na obsežnost navedene kazenske zadeve (štiri kazniva dejanja, trije soobdolženci) ter preiskovalna dejanja, za katera zagovornica sama navaja v zahtevi za varstvo zakonitosti, da jih bo moral preiskovalni sodnik še opraviti (zaslišanje dveh prič, prepis telefonskih razgovorov, predočenje telefonskih razgovorov obdolžencu ter postavitev izvedenca), ni moč pritrditi navedbam v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je podaljšanje pripora z izpodbijanim sklepom za čas dveh mesecev nesorazmerno dolgo.

IV. Zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti z nadaljnjimi navedbami: da je obdolženec le ustno posredoval podatke ter kontaktiral s predstavniki leasing hiš; da obdolženec ni videl stroja za predelavo lesne bio mase, niti ni videl cenitve za ta stroj; da ni dokazan očitek, da naj bi kakršnekoli listine pridobil od soobdolženca; da ni izpolnil potrdila o oddaji priporočene pošiljke; da ni dokazan namen pridobitve kakršnekoli protipravne premoženjske koristi obdolžencu, drugače kot izpodbijani sklep ugotavlja oziroma ocenjuje posamezne okoliščine. Po vsebini to pomeni izpodbijanje pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno z izpodbijanim sklepom, ne pa (kot to meni zagovornica) kršitev kazenskega zakona. Zmotna ugotovitev dejanskega stanja pa ni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

V. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih je zahteva za varstvo zakonitosti uveljavljala, jo je kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).