Jedro

Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pritožnica zatrjuje na podlagi prepričanja, da bi se prvo sodišče v izpodbijanem sklepu moralo opredeliti do naklepa storilca, da na zahrbten način umori oškodovanca, česar pa ni storilo.

Pritožbeno stališče je pravno zmotno. V prvem odstavku 29. člena KZ-1 je predpisano, da kdor ob storitvi protipravnega ravnanja ni bil prišteven, ni kriv. S tem je tudi izključeno ugotavljanje krivde, torej naklepa oziroma malomarnosti neprištevnega storilca v smislu določb 24. do 26. člena KZ-1. Povedano drugače, naklep v smislu pritožbenih navedb bi lahko sodišče prve stopnje ugotavljalo le, če bi za predmetno kaznivo dejanje obravnavalo prištevnega oziroma bistveno zmanjšano prištevnega storilca.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II. Storilca se oprosti plačila sodne takse za pritožbo zoper sklep o varnostnem ukrepu.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče storilcu M. O. po ugotovitvi, da je storil kaznivo dejanje, ki ima zakonske znake poskusa kaznivega dejanja umora po 1. točki 116. člena v zvezi s 34. členom in drugim odstavkom 29. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), po prvem odstavku 70.a člena KZ-1 izreklo varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, ki se izvršuje v Enoti za forenzično psihiatrijo Oddelka za psihiatrijo pri Univerzitetnem kliničnem centru v ..., pri čemer sme ta ukrep trajati najdlje pet let, s tem da ga mora sodišče preizkušati po preteku šestih mesecev in vsakokrat znova odločiti o tem, ali je njegovo izvajanje še potrebno. Po prvem odstavku 73. člena KZ-1 mu je bil izrečen varnostni ukrep odvzema predmetov in sicer zaseženega noža. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ga je prvo sodišče oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka in plačila sodne takse. Po prvem odstavku 97. člena ZKP bremenijo proračun tudi nagrada in potrebni izdatki zagovornice, postavljene storilcu po uradni dolžnosti. Oškodovanca P. V. je prvostopenjsko sodišče, na podlagi prvega in drugega odstavka 105. člena ZKP, s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2. Zoper sklep o varnostnem ukrepu obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu se je pravočasno pritožila storilčeva zagovornica. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi, kazenski postopek zoper storilca pa ustavi, oziroma da sklep spremeni in storilcu izreče milejši varnostni ukrep ali pa da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po presoji izpodbijanega prvostopenjskega sklepa v smislu pritožbenih navedb storilčeve zagovornice, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in v celoti ugotovilo vsa odločilna dejstva, na podlagi njih napravilo utemeljene dokazne zaključke in jih uspešno obrazložilo. Prav tako niso podane pritožbeno zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, drugega odstavka 371. člena v zvezi z drugim odstavkom 492. člena ZKP ter kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP.

5. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je podana med drugim tudi, če se sodba oziroma v predmetnem primeru sklep opira na dokaz, na katerega se po določbah ZKP sklep ne more opirati, pritožnica zmotno in protispisno uveljavlja s trditvijo, češ da sodišče pod točko 9 obrazložitve izpodbijanega sklepa povzema oškodovančevo izjavo, ki je bila s sklepom preiskovalnega sodnika z dne 9. 10. 2020, opr. št. III Kpr 49397/2020, kot nedovoljen dokaz izločena iz kazenskega spisa. Ob tem, da izjave oškodovancev, razen v določenih, z zakonom predpisanih primerih, niso dokazi, ki jih je treba iz kazenskega spisa izločiti kot nedovoljene, gre po pregledu citiranega sklepa (list. št. 148 do 149) ugotoviti, da so bile s tem sklepom iz spisa izločene izjave storilca, tedaj še osumljenca, podane še preden je bil poučen o pravicah iz četrtega odstavka 148. člena ZKP. Tudi pod točko 10 obrazložitve je le povzeta izpovedba priče J. L. o tem, kar mu je kot policistu ob prihodu na kraj dejanja izjavil oškodovani P. V..

6. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pritožnica zatrjuje na podlagi prepričanja, da bi se prvo sodišče v izpodbijanem sklepu moralo opredeliti do naklepa storilca, da na zahrbten način umori oškodovanca, česar pa ni storilo. Meni, da v kolikor bi bil pri storilcu podan tak naklep, bi oškodovanca pustil izkrvaveti, ne pa da je od dejanja prostovoljno odstopil. V tej zvezi pritožnica tudi zatrjuje, da opis storilcu očitanega protipravnega ravnanja ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja umora po 1. točki 116. člena KZ-1. 7. Zgoraj predstavljeno pritožbeno stališče je pravno zmotno. V prvem odstavku 29. člena KZ-1 je predpisano, da kdor ob storitvi protipravnega ravnanja ni bil prišteven, ni kriv. S tem je tudi izključeno ugotavljanje krivde, torej naklepa oziroma malomarnosti neprištevnega storilca v smislu določb 24. do 26. člena KZ-1. Povedano drugače, naklep v smislu pritožbenih navedb bi lahko sodišče prve stopnje ugotavljalo le, če bi za predmetno kaznivo dejanje obravnavalo prištevnega oziroma bistveno zmanjšano prištevnega storilca. V predmetnem primeru pa je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je ugotavljalo le, ali je storilec uresničil objektivne zakonske znake kaznivega dejanja umora po 1. točki 116. člena KZ-1. Do tega vprašanja pa se je prvo sodišče v obrazložitvi izpodbijanega sklepa opredelilo izčrpno in s tehtnimi razlogi. Na podlagi vseh izvedenih in pravilno ocenjenih dokazov je prišlo do zanesljivega zaključka, da je storilec zabodel oškodovanca z rezilom dolžine 135 mm v levo polovico prsnega koša in mu na ta način prizadejal vbodno rano leve prsne votline z obsežnim izlivom krvi in prostega zraka v prsno votlino, kar je posebno huda telesna poškodba. Na podlagi izvedenskega mnenja izvedenke sodnomedicinske stroke je ugotovilo, da je bil vbodni kanal, glede na anatomske značilnosti prsnega koša, zagotovo dolg več kot 10 cm. Tako prizadejana poškodba oškodovanca, ki je povzročila obsežno krvavitev v levo prsno votlino in vdor zraka v slednjo, je bila tako huda, da bi brez pravočasne zdravniške pomoči oškodovanec izkrvavel, vdor zraka v levo prsno votlino bi preprečil dihanje levega pljučnega krila, oškodovanec pa bi posledično umrl. Na podlagi izpovedb oškodovanca, glede katerega verodostojnosti je prvo sodišče nanizalo prepričljive razloge, je bilo zanesljivo ugotovljeno, da je storilec poklical reševalce oziroma pomoč šele na oškodovančevo zahtevo oziroma prigovarjanje. Institut prostovoljnega odstopa po prvem odstavku 36. člena KZ-1, na katerega se sklicuje pritožnica, je namenjen prištevnemu ali bistveno zmanjšano prištevnemu, torej krivemu storilcu, ki je poskušal storiti kaznivo dejanje, pa je prostovoljno odstopil od njegove storitve in se mu zato sme odpustiti kazen. Neprištevnemu storilcu pa kazni pojmovno ni mogoče odpustiti, saj je moč kaznovati le krivega storilca kaznivega dejanja. V skladu z določbo tretjega odstavka 1. člena KZ-1 se kazenska odgovornost ne uveljavi zoper osebo, katere krivda je izključena, ker ob storitvi ni bila prištevna. Taki osebi se za dejanje, ki ima znake kaznivega dejanja in je v nasprotju s pravom (protipravno dejanje), smejo izreči ukrepi, določeni s kazenskim zakonikom. Storilec, ki ob storitvi protipravnega dejanja ni mogel razumeti pomena svojega dejanja in imeti v oblasti svojega ravnanja (drugi odstavek 29. člena KZ-1), se vsekakor ni mogel zavestno in brez zunanjih vplivov (v obravnavanem primeru je bila to zahteva oziroma prigovarjanje oškodovanca) odločiti, da bo prenehal izvrševati kaznivo dejanje oziroma da bo preprečil nastanek prepovedane posledice. V nasprotju s pritožnico sodišče druge stopnje ugotavlja, da je v opisu dejanja ustrezno konkretiziran zahrbten način storitve kot zakonski znak kaznivega dejanja umora po 1. točki 116. člena KZ-1 z navedbo: ″Dejanje pa je storil na zahrbten način, saj je P. V. spal in tako njegovega napada ter sredstva, s katerim ga je napadel, ni mogel zaznati in se tako napada tudi ni mogel ubraniti″. Zadostno obrazložitev v smislu dokazne ocene te bistvene okoliščine pa je sodišče prve stopnje podalo pod točko 17 obrazložitve. Glede na vse zgoraj navedeno gre zavrniti še pritožbeno problematiziranje pravne opredelitve storilcu očitanega protipravnega dejanja, ker naj po mnenju pritožnice lahko šlo zgolj za protipravno ravnanje v smislu kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe po prvem odstavku 124. člena KZ-1 ali pa poskusa kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1 v zvezi z 34. členom KZ-1, oboje v zvezi z drugim odstavkom 29. člena KZ-1. 8. Prav tako ni resničen očitek pritožnice, da naj bi sodišče prve stopnje storilcu v škodo dokazno ocenilo le tiste dokaze, ki so mu v škodo, do tistih, ki mu gredo v korist kot je npr. poročilo Enote za forenzično psihiatrijo, Oddelka za psihiatrijo, UKC ..., o izvajanju ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu po 70.a členu KZ-1 z dne 25. 2. 2021 (list. št. 378), pa naj se sploh ne bi opredelilo. Pritožnica je očitno spregledala obrazložitev sklepa pod točko 22 v kateri, je sodišče prve stopnje korektno povzelo to poročilo ter ga dokazno ocenilo na podlagi izvedenskih mnenj psihološke in psihiatrične stroke. Ugotovilo je, da sta oba izvedenca, na podlagi poglobljene diagnostike storilca v svojih mnenjih, ki sta medsebojno dopolnjujoči, s prepričljivo argumentacijo ovrgla omenjeno poročilo o zdravstvenem stanju storilca.

9. Sodišče druge stopnje zavrača tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo in se ni opredelilo do okoliščine, da sta storilec in oškodovanec pred obravnavanim dogodkom zaužila prepovedane droge. Oškodovanec naj bi bil po mnenju obrambe, ki se v tem delu sklicuje na zagovor storilca, v času dejanja močno omamljen, napol pri zavesti in se niti ni zavedal svojega stanja. Sodišče prve stopnje se je do tega vprašanja opredelilo pod točko 15 obrazložitve, v kateri je dokazno ocenilo izvedensko mnenje izvedenke sodnomedicinske stroke. Sodišče prve stopnje je namreč na glavni obravnavi 23. 2. 2021 izvedenki predočilo storilčev zagovor, da je oškodovanec ob dogodku spal, da je bil v komi ter da je bil tako močno zadrogiran, da bi v vsakem primeru umrl. Izvedenka je izpostavila dejstvo, ki izhaja iz zdravstvene dokumentacije, da je bil oškodovanec ob sprejemu v Splošni bolnišnici v ... pri zavesti in orientiran. V tej zvezi pa sodišče prve stopnje ni spregledalo niti dejstva, da to potrjujejo tudi posnetki klica na dispečerski center, na katerih se sliši tudi glas oškodovanca kako zahteva, da reševalci takoj pridejo na kraj dejanja in storilca sprašuje: ″Kaj je s tabo?″.

10. Kot relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka pritožnica uveljavlja kršitev drugega odstavka 371. člena v zvezi z drugim odstavkom 492. člena ZKP, ker sodišče prve stopnje za ugotavljanje storilčeve prištevnosti in njegove nevarnosti storitve kakšnega hudega kaznivega dejanja v smislu določbe 70.a člena KZ-1, ni angažiralo zdravnikov psihiatrov iz zdravstvenega zavoda oziroma Komisije za fakulteta izvedenska mnenja pri medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani. Tovrstni dokazni predlog je zagovornica sicer podala 26. 1. 2021, a ga je na glavni obravnavi 23. 2. 2021, po neposrednem zaslišanju izvedencev psihološke in psihiatrične stroke, umaknila. Pritožnica ima prav, da je po določbi drugega odstavka 492. člena ZKP vedno treba za ugotavljanje storilčeve neprištevnosti v primerih kot je obravnavani izvedenstvo psihiatrične stroke zaupati zdravstvenemu zavodu. Vendar pa mora biti za očitek relativne bistvene kršitve določb kazenskega postopka izpolnjen še drugi pogoj iz določbe drugega odstavka 371. člena ZKP in sicer, da je procesna kršitev oziroma v konkretnem primeru neangažiranje izvedenca iz zdravstvenega zavoda vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sklepa. Glede slednjega pogoja pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da ga pritožnica ni uspela izkazati, še zlasti, ker sta bila v obravnavani zadevi angažirana izvedenca psihološke in psihiatrične stroke, ki sta v medsebojno skladnih izvidih in mnenjih s prepričljivo strokovno argumentacijo osvetlila vse kriterije, ki so pomembni za oceno storilčeve strukture osebnosti, njegovih osebnostnih lastnosti, obstoja osebnostnih motenj, morebitnih duševnih motenj ali duševnih manj razvitosti, sposobnosti razumevanja pomena dejanja in obvladovanja ravnanja v času dejanja, še zlasti pa storilčeve nevarnosti, da bi na prostosti storil kakšno hudo kaznivo dejanje ter ali je za odpravo te nevarnosti potreben zdravljenja in če je, kakšnega.

11. Izvedenka psihološke stroke dr. S. Š. je v izvedenskem mnenju storilca ocenila kot razdražljivo osebnost, z nizko frustracijsko toleranco, znižano zmožnostjo empatije ter impulzivnim reagiranjem tudi ob minimalnih zahtevah iz okolja. Vedenje drugih pogosto napačno interpretira in se odzove z jezo. V psihološkem doživljanju pri njem izstopajo konflikti glede potrebe po odvisnosti in glede agresivnosti, še posebej v medsebojnih odnosih, kar se po mnenju izvedenke odraža v nestabilnem čustvovanju in v intenzivnih vedenjskih impulzivnih prebojih. Pri njem se doživljanje idealiziranega simbiotičnega odnosa zelo hitro spremeni do izrazito negativnega, kar sproža bes in vedenjske izbruhe. V tem oziru je pri storilcu pričakovano nasilno vedenje v okviru tesnejših odnosov. Do identičnih zaključkov je po proučitvi storilčeve zdravstvene dokumentacije ter pogovorom z njim prišel tudi izvedenec psihiatrične stroke doc. dr. M. K. Pri storilcu je diagnosticiral znake čustveno neuravnovešene (impulzivne) osebnostne motnje. Storilca je označil kot neposrednega, odrezavega, z agresivnim nastopom, nedistanciranega, impulzivnega, z nizko toleranco na stres, nizko stopnjo empatije, ki zastopa svoj prav, pri čemer pa je povsem nedovzeten za kritiko in pojasnila, preti in grozi. Slabo obvladuje čustvena odzivanja, razpoloženje, je dissocialen. Njegova meja tolerance je nizka in odreagira na mah. Storilčeva osebnostna motnja, ki je huda, sicer ni duševna bolezen v ožjem pomeni besede, ampak skupek osebnostnih značilnosti, ki ga kot osebo zaznamujejo in jih ni sposoben spremeniti, razen ob zelo intenzivnem psihoterapevtskem delu. Izvedenec psihiatrične stroke je pri storilcu ugotovil tudi številne prehodne duševne motnje akutne polimorfne psihotične motnje s simptomi shizofrenije. Ob zunanjih sprožilnih dejavnikih izgubi stik z realnostjo, ni več zmožen nadzirati svojega vedenja, ker tedaj živi v svojih bolezensko zmotnih prepričanjih, da je hudo ogrožen. Njegova volja je ukinjena in popolnoma pod nadzorom bolezenskih prepričanj, ki jih ni sposoben nadzirati. Obenem je odvisen od več vrst drog. Zapleti zaradi odvisnosti lahko vplivajo na njegovo presojo realnosti.

12. Na bistveno vprašanje, ki je izključno v pristojnosti psihiatrične stroke, torej ali pri storilcu obstoji nevarnost, da bi na prostosti storil kakšno hudo kaznivo dejanje zoper življenje, telo, spolno nedotakljivost ali premoženje in da je tako nevarnost mogoče odpraviti le z zdravljenjem in varstvom v forenzičnem psihiatričnem oddelku zdravstvenega zavoda, je izvedenec psihiatrične stroke v izvedenskem mnenju in neposredno na glavni obravnavi, upoštevaje izčrpen izvid, ki je skladen ugotovitvam izvedenke psihološke stroke, odgovoril z razumnimi in neomajnimi strokovnimi argumenti. Zato sodišče druge stopnje zavrača nasprotno stališče obrambe, torej da so tozadevni izvedenčevi zaključki zgolj pavšalni in da so ovrženi s poročilom Enote za forenzično psihiatrijo. Pod točko VIII/4 izvedenskega menja je izvedenec poudaril, da je storilec potreben kompleksnega zdravljenja, saj motnje osebnosti v osnovi ni mogoče zdraviti, ampak s poglobljeno psihoterapijo spreminjati osebnost in vzorce vedenja. Potreben je tudi zdravljenja odvisnosti od psihoaktivnih snovi. Res je za vse to potrebna lastna motivacija storilca kot poudarja tudi pritožnica, vendar pritožbeno sodišče meni, da zaradi morebitne odsotnosti motivacije, storilčeva nevarnost storitve hudega kaznivega dejanja brez zavodskega zdravljenja ni nič manjša oziroma je še večja. Pri storilcu je potrebno zdravljenje v smislu preprečevanja ponovitev psihotičnih epizod. Ker se te pojavljajo pogosto, bi bila po izvedencu oblika zdravljenja enaka zdravljenju paranoidne shizofrenije. Najprej z zdravili na oddelku v zdravstvenem zavodu in nato ambulantno. Zato v prvi fazi terapije izvedenec ocenjuje kot najustreznejši ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja v bolnišnici (zdravstvenem zavodu), nato vključitev v zdravljenje odvisnosti, ki naj bo v prvi fazi tudi bolnišnično.

13. Kot argument, ki naj bi ovrgel storilčevo nevarnost storitve hudega kaznivega dejanja na prostosti, zagovornica izpostavlja še, da je ″slabotnega fizičnega stanja″ ter da z oškodovancem ne živita več skupaj. Sodišče druge stopnje tako sklepanje zavrača, saj storilčevo zdravstveno stanje oziroma njegove fizične sposobnosti niso bistveno drugačne od tistih v času storitve obravnavanega dejanja. Glede kontaktov z oškodovancem pa ne gre spregledati izpovedbe slednjega na glavni obravnavi 23. 3. 2021 (list. št. 382), ko je razpravni senat seznanil, da mu je storilec že trikrat telefonično grozil, čeprav je dal na vložišče vlogo, da naj se mu prepovejo kontakti.

14. Glede na samo težo obravnavanega dejanja in zanesljivo ugotovljeno nevarnost storilca, da bi utegnil brez obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu storiti kakšno hudo kaznivo dejanje v smislu določbe prvega odstavka 70.a člena KZ-1, je po prepričanju sodišča druge stopnje spoštovano tudi načelo sorazmernosti. Seveda pa bo moralo sodišče prve stopnje spremljati izvajanje varnostnega ukrepa in ga ustaviti ali spremeniti v milejšega takoj, ko bo ugotovilo, da zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu nista več potrebni.

15. Ko je pritožbeno sodišče po presoji predmetne kazenske zadeve ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi se sklep izpodbija, je pritožbo storilčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Pritožbeni preizkus prav tako ni razkril kršitev, na katere je sodišče druge stopnje dolžno paziti po uradni dolžnosti.

16. Storilec je brez vsakršnega premoženja, brez sredstev za preživljanje, nahaja pa se na zdravljenju v zdravstvenem zavodu. Zato ga je tudi pritožbeno sodišče oprostilo plačila sodne takse, saj je ocenilo, da bi bilo s plačilom le-te ogroženo njegovo vzdrževanje.