Jedro

Na morebitno napako v zastopanju, torej v notranjem razmerju med zastopancem in zastopnikom se lahko sklicuje le stranka, ki ni bila v redu zastopana, ne pa tudi njen nasprotnik. Smisel tega pritožbenega razloga je v varstvu nepravilno zastopanih; če pa je nepravilno zastopani v pravdi uspel, potem tudi ni razlogov za njegovo varstvo.

Obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki je pozneje odpadla (tretji odstavek 190. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Za neutemeljeno plačilo se šteje tudi plačilo na podlagi pravnomočne sodne odločbe, ki je bila kasneje spremenjena ali odpravljena.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da je tožnici dolžan plačati vtoževani znesek z zamudnimi obrestmi ter mu naložilo povrnitev stroškov pravdnega postopka. Tožnica in toženec sta stranki predhodnega pravdnega postopka, ki je tekel pred Okrožnim sodiščem v Mariboru pod opr. št. P 513/2000, v katerem je bilo tožbenemu zahtevku sedanjega toženca zoper sedanjo tožnico delno ugodeno in je bila tožnica dolžna tožencu plačati znesek 3.229.685,50 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od 20. 3. 1991 in pravdnimi stroški. Svojo obveznost po pravnomočni sodbi je tožnica izpolnila 10. 4. 2007, ko je na račun toženčevega takratnega pooblaščenca odvetnika ... nakazala znesek 296.197,87 EUR. Nato pa je s sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 206/2007 z dne 8. 5. 2008 odpadla pravna podlaga za izplačilo, saj je bil toženčev zahtevek v celoti zavrnjen. Na podlagi takih ugotovitev sta nižji sodišči vrnitvenemu tožbenemu zahtevku ugodili.

2. Zoper sodbo toženec vlaga revizijo. Uveljavlja razloga bistvene kršitve določil Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zmotno uporabo materialnega prava. Trdi, da je v letu 2008 začel veljati Zakon o mediaciji, vendar toženec nikoli ni prejel nobenega vabila za mediacijsko srečanje, čeprav bi sodišče moralo spis odstopiti mediacijskemu organu. Že pred pravdo je toženec tožnici poslal multilateralno poravnalno ponudbo, ki jo je Vlada RS posredovala Državnemu pravobranilstvu v izvršitev, slednje pa temu navodilu ni sledilo. Zato revident meni, da Državno pravobranilstvo ni imelo pooblastila za zastopanje v obsegu, kot je navedeno v tožbi. Državno pravobranilstvo ne bi smelo vložiti tožbe, pač pa skleniti s tožencem multilateralno poravnavo, saj jo je k temu v skladu s 7. členom Zakona o državnem pravobranilstvu zavezovalo usmeritveno navodilo Vlade RS z dne 27. 3. 2008. Naknadni predlog Ministrstva za okolje in prostor za izvršbo zoper toženca je Državno pravobranilstvo prejelo kasneje. Ker je Vlada RS hierarhično najvišji izvršilni organ in nadrejena Ministrstvu za okolje in prostor, bi moralo Državno pravobranilstvo ravnati na podlagi usmeritvenega navodila Vlade RS v smeri multilateralne poravnave, ker pa Državno pravobranilstvo tega ni storilo, je podana bistvena kršitev po 11. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pooblaščenec tožnice po revidentovem mnenju namreč ni imel potrebnega dovoljenja za pravdo. Na očitano kršitev je pritožbeno sodišče napačno odgovorilo, s čimer je procesno kršitev ponovilo. Revident meni, da je sodišče s postavljanjem vprašanj tožencu preseglo okvir tožbenih navedb, saj je tožeča stranka zahtevek opredelila kot vrnitev odškodnine, česar pa toženec od nje ni nikoli prejel. V zvezi s tem je bil toženec kaznovan zaradi žalitve sodišča, ker je sodnika opozoril na kršitev razpravnega načela in na prekoračitev tožbenega zahtevka, ob tem pa je šele po prejemu pravnomočne sodbe izvedel, da je bil sodnik sodišča prve stopnje pred izvolitvijo v sodniško službo uslužbenec tožeče stranke Republike Slovenije. Zato meni, da bi se sodnik moral sam izločiti iz odločanja po določbi 6. točke 70. člena ZPP. Toženec vztraja, da ni prejel od tožnice nobene odškodnine. Tožnica je od toženca zahtevala vrnitev odškodnine, Državno pravobranilstvo pa je to razširilo na kakršenkoli znesek, čemur je sledilo tudi sodišče. Prav tako meni, da v spisu ni dokazov, da je bilo plačilo tožencu ali njegovemu takratnemu pooblaščencu tudi dejansko izvršeno. Dokazni sklep je pavšalen, saj ne vsebuje dokazne ocene prilog in listin v spisu, tako da sodba nima odločilnih dejstev in je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pooblastilo toženca takratnemu pooblaščencu za sprejem nakazila z dne 27. 12. 2006 je bilo s strani tožeče stranke sodišču predloženo šele po prvem naroku, kar je prepozno, sodba sodišča druge stopnje pa očitane kršitve sploh ni obravnavala. Iz tega prepozno predloženega pooblastila pa tako ali tako izhaja le, da je toženec svojega tedanjega pooblaščenca pooblastil za prejem denarja, ne dokazuje pa denarnega toka. Iz dokaznih sklepov obeh opravljenih narokov za glavno obravnavo revident ne razbere, katere listine in priloge je sodišče prebralo. Revident predlaga tako spremembo izpodbijanih sodb, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa predlaga razveljavitev obeh sodb ter vrnitev zadeve v ponovno odločanje.

3. Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Sodelovanje strank v sodišču pridruženi mediaciji temelji na načelu prostovoljnosti. Zato ni podana postopkovna kršitev, ker zadeva ni bila pred meritorno obravnavo v rednem sodnem postopku predmet mediacije. Kot je že pojasnilo pritožbeno sodišče, je za slednjo potrebno soglasje obeh pravdnih strank, ki pa v konkretnem primeru s strani tožnice ni bilo podano.

6. Uveljavljana kršitev po 11. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Na morebitno napako v zastopanju, torej v notranjem razmerju med zastopancem in zastopnikom se lahko sklicuje le stranka, ki ni bila v redu zastopana, ne pa tudi njen nasprotnik. Smisel tega pritožbenega razloga je v varstvu nepravilno zastopanih; če pa je nepravilno zastopani v pravdi uspel, potem tudi ni razlogov za njegovo varstvo. Kršitve tudi ni, če so dejanja, ki so opravljena v nasprotju z določbami o zastopanju, kasneje odobrena. V tej pravdi je tožnica uspela, zato se toženec ne more sklicevati na morebitne napake v zastopanju tožeče stranke, ki naj bi izhajale iz nasprotja med usmeritvenim navodilom Vlade RS in navodilom Ministrstva za okolje in prostor kot Vladi RS podrejenega organa.

7. Pritožbeno sodišče je po oceni Vrhovnega sodišča pravilno potrdilo pojasnilo prvostopenjskega sodišča o tem, zakaj je dopustilo kot dokaz tudi po prvem naroku predloženo pooblastilo toženca njegovemu tedanjemu pooblaščencu za sprejem denarja od sedanje tožeče stranke v predhodnem sodnem postopku. Gre za dokaz, da je tožeča stranka plačilo po sodbi pravilno opravila, kar je postalo sporno dejstvo po prvem naroku. Toženec se v reviziji zavzema za drugačno dokazno oceno glede dejstva, ali je bilo nakazilo tožeče stranke sploh opravljeno (kar je sodišče ugotovilo na podlagi listinskih dokazov). Željene spremembe ugotovljenega dejanskega stanja pa ne more doseči z neutemeljenimi očitki procesnih kršitev. Že iz tožbe izhajajo vse pomembne trditve, ki jih je sodišče potrebovalo za odločitev o utemeljenosti zahtevka, vključno z identifikacijo denarne terjatve. Do kršitve razpravnega načela tako sploh ni moglo priti. Izpodbijana sodba pritožbenega sodišča ima vse razloge, z vidika pravilnosti dokaznega postopka pa nima pomanjkljivosti.

8. Revident očitno že sam ve, da je predlog za izločitev sodnika prve stopnje, češ da je bil ta pred sodniško službo zaposlen pri Republiki Sloveniji, uveljavljan v reviziji, prepozen (drugi odstavek 72. člena ZPP). Vrhovno sodišče pa kljub temu pojasnjuje, da navedeni razlog ne predstavlja okoliščine, ki bi vzbujale dvom o sodnikovi nepristranskosti v smislu odklonitvenega razloga po 6. točki 70. člena ZPP. Gola okoliščina zaposlitve sodnika v kateremkoli državnem organu (v katerem je delodajalec vedno RS), brez navedbe kakšnih drugih konkretnih okoliščin o morebitni pristranosti sodečega sodnika, ne more biti podlaga za njegovo izločitev iz sojenja.

9. Obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki je pozneje odpadla (tretji odstavek 190. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Za neutemeljeno plačilo se šteje tudi plačilo na podlagi pravnomočne sodne odločbe, ki je bila kasneje spremenjena ali odpravljena. Ker je ugotovljeno, da je bilo plačilo tožencu po kasneje spremenjeni sodbi s strani tožeče stranke opravljeno, je vrnitvenemu zahtevku pravilno ugodeno.

10. Neutemeljeno revizijo je revizijsko sodišče zavrnilo po določbi 378. člena ZPP.

11. Ker z revizijo ni uspel, toženec po določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP sam nosi revizijske stroške.