Jedro

Procesna neaktivnost stranke je njena možnost, ki ima v zakonu predvidene posledice, vendar jih v pravdi na izpodbijanje očetovstva ni mogoče nekritično uporabiti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da tožeča stranka A. A. (tožnik) ni oče B. B. (prej A.), ki jo je 10. 12. 1999 rodila C. C. (prej A.).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka (v nadaljevanju toženki). Toženki sodbo izpodbijata v celoti iz vseh pritožbenih razlogov in predlagata, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi. Po oceni toženk sodišče v izvedenih dokazih nima osnove za odločitev, da tožnik ni oče druge toženke. V 9. točki obrazložitve je navedeno, da sta pravdni stranki na naroku ugotovili kot nesporno oziroma toženki nista imeli pomislekov, da je bil vzorec za opravljeno DNK analizo drugi toženki odvzet na način, kot ga je opisal tožnik. Ugotovitev glede postopka odvzema DNK vzorca je pravilna, vendar to ne pomeni, da toženki priznavata, da tožnik ni B. B. oče. To pomeni le, da sta toženki soglašali s tem, kako je tožnik opisal odvzem DNK vzorca. DNK analiza, ki se nahaja v spisu in ima datum 24. 7. 2014, ne more biti dokaz na sodišču, kar je na analizi izrecno navedeno. Sodišče se v sodbi ni opredelilo do pomislekov toženk, ki sta jih izpostavili. V spisu se nahaja obvestilo zdravniku z dne 24. 4. 2018, v katerem je navedeno, da je možnost zanositve po naravni poti skoraj nemogoča. To ne pomeni, da je v celoti izključeno, da bi bil tožnik oče druge toženke. Iz obvestila zdravniku z dne 24. 4. 2018 izhaja, da je bilo pri tožniku močno zmanjšano število semenčic in da je večina negibljivih, 5 % pa je počasi gibljivih. To ne pomeni, da bi bil tožnik popolnoma neploden. Do obvestila zdravniku se sodišče ni opredelilo. Tudi sicer dokazni postopek ni mogel pokazati, da tožnik ni oče drugi toženki. Ko je bila prva toženka zaslišana, je izpovedala, da je tožnik oče druge toženke in da ni razlogov in možnosti, da bi bil njen oče kdo drug. Sodišče se o tem ni dokazno izjasnilo. Sodišče tudi ni izvedlo vseh dokazov, sodba je neobrazložena. Prišlo je do bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker se izrek sodbe ne sklada in ni identičen s tožbenim zahtevkom.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi povzelo vsebino izvedenih dokazov, vendar se do posameznih dokazov v dokazni oceni ni opredelilo in jih ni dokazno ocenilo, kot toženki utemeljeno navajata v pritožbi. Zaključek, da tožnik ni oče druge toženke, je sprejelo na podlagi poročila DNK testa za osebno uporabo, na podlagi analize opravljene s strani D. z dne 24. 7. 2017, iz katerega izhaja, da tožnik in druga toženka nimata skupnega indeksa in da je 0 % možnosti, da je tožnik oče druge toženke. Navedlo je, da je to poročilo glede na protokol vzetih vzorcev namenjeno le osebni uporabi in samo po sebi nima dokazne vrednosti, da pa ga je mogoče povezati z ostalimi dokazi, predvsem z izpovedjo tožnika, ki je potrjena z obvestilom zdravniku z dne 24. 4. 2018 in spermiocitogramom, da je v letu 2017 ob zdravniških pregledih pridobil preverljivo informacijo, da so možnosti očetovstva zanemarljive.

6. Do zaslišanja oziroma izpovedi prve toženke se sodišče ni opredelilo, prav tako pa tudi ni dokazno ocenilo izvida oziroma obvestila zdravniku z dne 24. 4. 2018 specialistke ginekologije in porodništva E. E. iz S. Izvid oziroma obvestilo je namreč iz aprila 2018, medtem ko je bila druga toženka rojena 10. 12. 1999. Sodišče je sicer navedlo, da verjame tožniku, ni pa se opredelilo do izpovedi tožnice.

7. Toženki nadalje utemeljeno opozarjata, da je na navedenem poročilu DNK testa navedeno, da nima dokazne vrednosti na sodišču in mu je sodišče (v povezavi z že navedeno izpovedjo tožnika) dalo preveliko težo.1

8. Sodišče prve stopnje je navedlo, da je odločalo na podlagi pravila o dokaznem bremenu in da je bilo ob vložitvi dokazno breme na strani tožnika. Ko odločilnega dokaza ni bilo mogoče izvesti iz razlogov na strani tožene stranke (tj. druge toženke), se je dokazno breme prevalilo na toženki. Ker toženki nista pristopili k izvedbi odločilnega dokaza in tega nista omogočili, je sodišče navedlo, da v pravdi ne moreta uspeti. Stališče sodišča prve stopnje je napačno. Res je procesna neaktivnost stranke njena možnost, ki ima v zakonu predvidene posledice, vendar pa stališča, ki ga je zavzelo sodišče prve stopnje, v pravdi na izpodbijanje očetovstva ni mogoče nekritično uporabiti. V primeru ugotovitve ali izpodbijanja očetovstva je namreč zaradi koristi otroka in erga omnes učinka sodbe treba ugotoviti zanesljivo resnico, ne pa odločiti na temelju posrednih voljnih ravnanj stranke.

9. Dokazna ocena sodišča prve stopnje ob povedanem ni skladna z 8. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj sodišče ni ocenilo vseh izvedenih dokazov, zato sodbe ni bilo mogoče preizkusiti. Zaradi bistvene kršitve določb postopka in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v nov postopek. Glede na spremembo procesne ureditve in uporabo novega Zakona o nepravdnem postopku (drugi odstavek 216. člena ZNP-1) v ponovljenem postopku sodišče druge stopnje opozarja na možnost prisilne izvedbe dokaza (odvzem vzorca DNK v ponovljenem postopku, glej 89. člen ZNP-1). Sodišče naj zato v ponovljenem postopku izvede sicer že predlagani dokaz z analizo DNK, nato pa napravi novo dokazno oceno, skladno z 8. členom ZPP.

10. Ugotovljeni pritožbeni razlogi terjajo razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek (354. člen in 355. člen ZPP). Sodišče prve stopnje bo namreč moralo v ponovljenem postopku izvesti dokaz z izvedencem, glede katerega bo moralo strankam dati tudi možnost izjave. Glede na naravo stvari in okoliščine primera sodišče druge stopnje ocenjuje, da samo ne more odpraviti pomanjkljivosti. V primeru, da bi sodišče druge stopnje dokaz z izvedencem prvič izvajalo samo, bi bilo prekomerno poseženo v pravico strank do pritožbe. Po drugi strani pa vrnitev zadeve v novo odločanje ne bo povzročila hujše kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, saj je sodišče (večino) ostalih predlaganih dokazov že izvedlo, le ocenilo ni vseh.

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Tožnik je sicer v zvezi z načinom odvzema vzorcev predlagal izvedbo dokazov, ki pa jih sodišče prve stopnje ni izvedlo.