Jedro

Sodišče prve stopnje je tožnikov predlog, da toženki na podlagi prvega odstavka 227. člena ZPP naloži predložitev korespondence na elektronskem naslovu A., pravilno zavrnilo iz razloga, ker toženka s to korespondenco ne razpolaga. Kot mu nalaga četrti odstavek 227. člena ZPP je, ker je toženka zanikala, da bi s komunikacijo razpolagala (pripravljalna vloga z dne 3. 10. 2023), izvajalo dokaze za ugotovitev tega dejstva. Izpovedi zakonite zastopnice, ki je zatrjevano dejstvo potrdila, je ob odsotnosti drugih dokazov, iz katerih bi izhajalo drugačno dejstvo, utemeljeno sledilo. Glede na navedeno je nebistveno, da je v obrazložitvi sodbe predlog za predložitev dokumentacije zavrnilo še iz drugega razloga (da tožnik ni izkazal, da je ni mogel pridobiti sam, pri čemer je res navedel, da z dokumentacijo ne razpolaga).

Tožnik je sodnega izvedenca ekonomske stroke (revizorja) pred sodiščem prve stopnje predlagal (prva pripravljalna vloga), da bi potrdil njegove navedbe o obsegu dela; da je tožnik opravil takšen obseg dela, da je delo opravljal v polnem delovnem času. Svojo pravilno odločitev, da dokazni predlog zavrne, je sodišče prve stopnje v obrazložitvi utemeljilo - izpostavilo je, da tožnik, ko je bil zaslišan kot stranka, ni potrdil zatrjevanega dejstva, da bi vse listine na USB ključku pripravil sam, kar bi onemogočilo dokazovanje, hkrati je pravilno razlogovalo, da obseg opravljenega dela ob izostanku elementov delovnega razmerja ni bistveno dejstvo niti ni dejstvo, za katero bi bilo potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (243. člen ZPP).

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotavljalo, ali so v razmerju med pravdnima stranka, ki je temeljilo na pogodbi o opravljanju storitev z dne 3. 5. 2021, podani vsi elementi delovnega razmerja, kot so določeni v prvem odstavku 4. člena ZDR-1, po katerem je delovno razmerje razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Kot izhaja iz pravne teorije, je bistvena prav vključitev v delovni proces delodajalca in opravljanje dela po navodilih in pod nadzorom delodajalca, ki se ne nanaša le na vsebino, ampak tudi na pogoje dela (kontekst odvisnosti in podrejenosti); bistveno je, da oseba delo opravlja v odvisnem razmerju na enak oziroma primerljiv način in v enakih oziroma primerljivih okoliščinah kot delavci. Bistveno je, da se vključi v organiziran, torej urejen delovni proces, ki vsebuje določen čas in kraj opravljanja dela, delodajalec je tisti, ki zagotavlja sredstva za delo, material, prostor in drugo, da se izvede delovni proces; delavec je le člen v verigi delovnega procesa, ki ga sam ne vodi, ne upravlja in ne nosi rizikov za uspeh.

Sodišče prve stopnje je upoštevalo s strani tožnika zatrjevano dejstvo, da je v obdobju, za katerega zahteva ugotovitev obstoja delovnega razmerja, le manjši obseg dela opravil za druge naročnike, ne za toženko, in to z drugih področij (informatika). Prav tako je upoštevalo, da mu je delo odrejala direktorica toženke, ki mu je dajala navodila in ga pri delu nadzorovala, vendar ni šlo za navodila in nadzor v delovnem razmerju, ki je širši, ampak za načrtovanje in nadziranje izvajanja postopkov revidiranja v smislu tretjega odstavka 5. člena ZRev-2.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da med pravdnima strankama obstoji delovno razmerje za nedoločen čas od 3. 5. 2021 dalje, da je dolžna toženka tožnika za ta čas prijaviti v zavarovanja in mu za čas od 3. 5. 2021 do 3. 4. 2023 plačati premalo izplačane plače v skupnem znesku 145.205,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila in za vsak mesec od 3. 4. 2023 v znesku 10.400,00 EUR, sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2021 v znesku 597,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2021 do plačila, regres za letni dopust za leto 2022 v znesku 1.074,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2022 do plačila in sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2023 za vsak mesec v višini 1/12 od zneska 1.203,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila. Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje pravdne stroške.

3.Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. V obsežni pritožbi sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s predlogom, da toženki naloži predložitev komunikacije na elektronskem naslovu A. Elektronski naslov je ustvarila toženka, da bi tožnik komuniciral v njenem imenu s strankami. Preko tega elektronskega naslova je vsakodnevno komuniciral z direktorico toženke, ki mu je odrejala delo in ga nadzirala. Tožnik je s predlaganim dokazom dokazoval obseg dela. Toženka je elektronski naslov ukinila, preden mu je odpovedala pogodbo, da bi ga onemogočila v dokazovanju. Ni bilo sporno, da tožnik nima dostopa do elektronskega naslova. Sodišče prve stopnje bi moralo s strani tožnika zatrjevana dejstva šteti za dokazana na podlagi 227. člena ZPP. Kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. čelna ZPP je storilo, ker ni izvedlo predlaganega dokaza s sodnim izvedencem ekonomske stroke. Sodni izvedenec bi na podlagi števila strank, za katere je delo opravljal tožnik, izračunal število ur dela; potrdil bi, da je delo opravljal vsaj v polnem delovnem času. To je potrdil zaslišan B. B., sodišče prve stopnje se do izpovedi ni opredelilo (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Iz vprašanj za pričo glede inventure je razbrati, da predsednik senata ne pozna področja revidiranja. Nima potrebnega strokovnega znanja. Enako velja glede dokumentov, predloženih na USB ključku. Predsednik senata listin ni prebral in v zvezi z njimi ni podal obrazložitve (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Za presojo, ali so podani elementi delovnega razmerja, je nebistveno, kako so bila izvršena plačila. Tožnik plačila ni prejel, kot bi ga moral. Sodišče prve stopnje ni utemeljilo, zakaj je verjelo direktorici toženke, ne pa tožniku in B. B. (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). B. B. je 29 let opravljal revizije. Stranke, za katere je tožnik opravljal delo, so bile prehodno stranke njegove družbe C., d. o. o. Zaradi strokovne napake ji je bil izrečen ukrep prepovedi opravljanja obveznih revizij; te stranke je prevzela toženka. Iz listin v spisu je razvidno povečanje prihodkov toženke. Do tega se sodišče prve stopnje ni opredelilo (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). B. B. in direktorica toženke sta bila prijatelja. Tožnik in B. B. sta jasno izpovedala, da je bil dogovor, da toženka prevzame stranke, v zameno pa tožnika zaposli. Delo je pogojevala s statusom samostojnega podjetnika. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da sta bila toženka in tožnik v enakovrednem poslovnem odnosu. Tožnik je delo opravljal kot pomočnik revizorja, pri delu ni bil samostojen. Direktorica toženke je neresnično izpovedala, da je delo opravljal le za 15 strank in le nekaj dni na teden. Sodišče prve stopnje njeni izpovedi ne bi smelo verjeti. Tožnik je lahko opravil 85 odstotkov dela, preostanek mora opraviti pooblaščeni revizor. Ne drži, kot je izpovedala direktorica toženke, da bi delo tožnika lahko opravil kdorkoli. Za vsaj 30 strank je dela za polni delovni čas. Tožnik je opravil vse faze revizije za stranke, katerih dokumenti so na USB ključku. Do tega se sodišče prve stopnje ni opredelilo (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). B. B. je izpovedal, da je tožnik njemu poročal o opravljenem delu, za katerega je izstavil račun toženki. V času, ko je delo opravljal za toženko, tožnik ni opravljal revizij za druge stranke. Delo je odrejala direktorica toženke. Delo je moralo biti v določenih rokih opravljeno. Vse delo se je opravilo na daljavo, razen kontrole inventure. Delovnik ni bistvenega pomena. Nerazumevanje predsednika senata kažejo njegova vprašanj glede inventure. Inventura se opravlja enkrat letno. Je sestavni del revizije. B. B. je izpovedal o posameznih fazah revizije, ki se opravljajo čez celo leto, česar sodišče prve stopnje ni upoštevalo in o tem ni razlogovalo (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Tožnik je delo opravljal od doma, na svojem računalniku. Toženka mu računalnika ni zagotovila. B. B. je izpovedal tudi, da revizija zahteva najmanj 150 ur dela v enem letu. Te ure je tožnik opravil v imenu in za račun toženke. Delo je opravljal upoštevaje njeno metodiko in na njenih vzorcih. To je potrjeno z listinami na USB ključku, katerih sodišče prve stopnje ni prebralo. Pogodbo, ki jo je sklenil s toženko, je pripravila direktorica toženke. Kot je izpovedal, je delo opravljal vsakodnevno, dela ni nikoli odklonil. Iz elektronske komunikacije bi bilo razvidno, da je delo opravljal po njenih navodilih in pod nadzorom, da je bil vključen v delovni proces toženke. Toženka je pogodbo odpovedala, do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Ni ugotovilo, da je opravljanje revizij specifično delo. Opravlja se na daljavo na podlagi pisne komunikacije. Za stranke, za katere je delal tožnik, ni bil zadolžen nihče drug, zaradi česar sodelavcev ni poznal. Opravljanja revizij v celoti ni mogoče podeliti v izvajanje zunanjim partnerjem. Tožnik je delo opravljal kot samostojni podjetnik, ker je bila takšna zahteva toženke. Zaradi neupoštevanja navodil mu je pogodbo odpovedala, takrat je prenehal poslovati kot samostojni podjetnik. V času opravljanja dela za toženko je za druge stranke opravil le nekaj priložnostnih poslov. Tega sodišče prve stopnje ni upoštevalo (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Delo je usklajeval s študijskimi obveznostmi. Če bi delo opravljal kot podjemnik, ne bi bil vezan na navodila. Vezan je bil na navodila direktorice toženke tako glede vsebine dela kot časa opravljanja dela. Nikoli ni bil v bolniškem staležu, letni dopust je izrabil le enkrat, ko je bilo najmanj dela. Število ur dela je sporočal toženki. Ni bil v enakovrednem položaju; po prenehanju dela za toženko je prenehal poslovati kot samostojni podjetnik. Od toženke je bil odvisen. Delo je opravljal nepretrgano. Tožnik je opravil ustrezno usposabljanje, dokazi o usposabljanju so v spisu. Potreba po njegovem delu je bila pri toženki podana, sicer ne bi mogla opraviti revizij za stranke, ki jih je prevzela od družbe C., d. o. o. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni, tako da zahtevku ugodi, oziroma podredno jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku (sklep na prvem in drugem naroku za glavno obravnavo, točka 3 obrazložitve) prebralo vse predložene listine, vključno s tistimi, ki jih je tožnik predložil na USB ključku (v spisu priloga A7). Te listine je na naroku za glavno obravnavo dne 13. 6. 2024 predočilo, kot je razvidno iz prepisa zvočnega posnetka izpovedi tožnika in priče B. B., tožnikovega očeta. V zvezi z zaslišanjem (postavljanjem vprašanj) tožnik na naroku ni uveljavljal nobene kršitve določb pravdnega postopka.

5.Tožnik v pritožbi uveljavlja bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki ju sodišče prve stopnje ni storilo.

6.Sodišče prve stopnje je tožnikov predlog, da toženki na podlagi prvega odstavka 227. člena ZPP naloži predložitev korespondence na elektronskem naslovu A., pravilno zavrnilo iz razloga, ker toženka s to korespondenco ne razpolaga. Kot mu nalaga četrti odstavek 227. člena ZPP je, ker je toženka zanikala, da bi s komunikacijo razpolagala (pripravljalna vloga z dne 3. 10. 2023), izvajalo dokaze za ugotovitev tega dejstva. Izpovedi zakonite zastopnice, ki je zatrjevano dejstvo potrdila, je ob odsotnosti drugih dokazov, iz katerih bi izhajalo drugačno dejstvo, utemeljeno sledilo.

7.Tožnik je sodnega izvedenca ekonomske stroke (revizorja) pred sodiščem prve stopnje predlagal (prva pripravljalna vloga), da bi potrdil njegove navedbe o obsegu dela; da je tožnik opravil takšen obseg dela, da je delo opravljal v polnem delovnem času. Svojo pravilno odločitev, da dokazni predlog zavrne, je sodišče prve stopnje v obrazložitvi utemeljilo - izpostavilo je, da tožnik, ko je bil zaslišan kot stranka, ni potrdil zatrjevanega dejstva, da bi vse listine na USB ključku pripravil sam, kar bi onemogočilo dokazovanje, hkrati je pravilno razlogovalo, da obseg opravljenega dela ob izostanku elementov delovnega razmerja ni bistveno dejstvo niti ni dejstvo, za katero bi bilo potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (243. člen ZPP).

8.Ob pravilni presoji sodišča prve stopnje, da v razmerju med pravdnima strankama niso podani (vsi) elementi delovnega razmerja, obseg dela ni bistven. Iz tega razloga, četudi sodišče prve stopnje ni posebej razlogovalo o obsegu dela, ki ga je za toženko opravil tožnik, izpodbijana sodba ni obremenjena z uveljavljano kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9.Tožnik na več mestih v pritožbi, v kateri obsežno povzema dosedanje navedbe, uveljavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pri čemer gre tudi za uveljavljanje druge kršitve (iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), ker sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do vseh njegovih navedb. Ne kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pazi pritožbeno sodišče tudi po uradni dolžnosti, ne kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Izpodbijana sodba, v kateri je sodišče prve stopnje navedlo razloge o vseh za odločitev bistvenih dejstvih, nima nobenih pomanjkljivosti, zaradi česar je pritožbeno sodišče ne bi moglo preizkusiti. V obrazložitvi se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh pravno relevantnih navedb tožnika, posredno ali neposredno.

10.Sodišče prve stopnje je pravilno ugotavljalo, ali so v razmerju med pravdnima strankama, ki je temeljilo na pogodbi o opravljanju storitev z dne 3. 5. 2021, podani vsi elementi delovnega razmerja, kot so določeni v prvem odstavku 4. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), po katerem je delovno razmerje razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Kot izhaja iz pravne teorije, je bistvena prav vključitev v delovni proces delodajalca in opravljanje dela po navodilih in pod nadzorom delodajalca, ki se ne nanaša le na vsebino, ampak tudi na pogoje dela (kontekst odvisnosti in podrejenosti); bistveno je, da oseba delo opravlja v odvisnem razmerju na enak oziroma primerljiv način in v enakih oziroma primerljivih okoliščinah kot delavci.

11.Enaka stališča so zastopana v sodni praksi, in sicer da je poleg ostalih elementov, ki izhajajo iz same narave delovnega razmerja, zlasti pomemben element nepretrganega opravljanja dela po navodilih in pod nadzorom delodajalca (t. i. direktivna oblast delodajalca), ker se delovno razmerje od ostalih pravnih razmerij razlikuje predvsem po stopnji osebne odvisnosti, s katero je oseba zavezana k opravljanju določenega dela. Direktivna oblast delodajalca se lahko nanaša na vsebino, izvedbo, čas, trajanje in kraj opravljanja dela.

12.Na podlagi izvedenih dokazov (listine, izpovedi strank in priče B. B.) je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vsa za odločitev bistvena dejstva, na podlagi katerih je presodilo, da vsi elementi delovnega razmerja niso podani. Zato je tožnikov zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja kot neutemeljen pravilno zavrnilo.

13.Sodišče prve stopnje je sprejeto dokazno oceno izčrpno utemeljilo; obrazložilo je, zakaj je strankama (in priči) verjelo ter v katerem delu izpovedi. Ne drži pritožbena navedba, da je verjelo le izpovedi direktorice toženke, ne pa tožniku in zaslišani priči B. B. Vsi trije so skladno izpovedali (kot je navedel tudi sam tožnik), da je pri delu uporabljal svoj računalnik in da je delo opravljal izven prostorov toženke (doma). Tožnik in priča sta skladno izpovedala, da je tožnik opravljanje dela prilagajal zahtevam študija, da ni evidentiral delovnega časa, da razpored delovnega časa s strani toženke ni bil določen, da za odsotnosti od dela ni bila potrebna odobritev toženke, da o odsotnostih z dela toženke ni obveščal, kar je potrdila direktorica toženke. Tožnik sam je izpovedal, da drugih delavcev toženke ni poznal. Vse navedeno je sodišče prve stopnje pri odločanju upoštevalo. Teh dejstev ni ugotovilo drugače, kot bi jih zatrjeval tožnik (v četrti pripravljalni vlogi je na primeru navedel, da si je sam razporejal delovni čas; v nasprotju s tem v pritožbi navaja, da je bil vezan na navodila direktorice toženke tudi glede delovnega časa), niti ne drugače, kot je o njih izpovedal.

14.Sodišče prve stopnje je utemeljilo, zakaj glede plačila za opravljeno delo ni verjelo priči B. B. (točka 9 obrazložitve), ki je za tožnika izstavljal račune; njegova izpoved, da je račune izstavljal mesečno, ni skladna niti s tožnikovo izpovedjo in je v nasprotju s predloženo konto kartico, iz katere je razvidno, da so bili računi za različna časovna obdobja. Plačilo za delo je bilo dogovorjeno s pogodbo o opravljanju storitev z dne 3. 5. 2021 in je, čemur tožnik v pritožbi ne nasprotuje, vsebovalo premijo, o kateri je izpovedal priča. Premija je v povezavi s strankami, za katere je revizijske posle predhodno opravljala njegova družba C., d. o. o. Dejstva, povezana s temi strankami, prevzemom strank in eventualnim povečanjem prihodkov toženke, so z vidika ugotavljanja elementov delovnega razmerja nebistvena, oziroma kvečjemu kažejo, da v razmerju med tožnikom in toženko ni šlo za delovno razmerje, ampak drugačno (enakovredno) razmerje.

15.Sodišče prve stopnje je upoštevalo s strani tožnika zatrjevano dejstvo, da je v obdobju, za katerega zahteva ugotovitev obstoja delovnega razmerja, le manjši obseg dela opravil za druge naročnike, ne za toženko, in to z drugih področij (informatika). Prav tako je upoštevalo, da mu je delo odrejala direktorica toženke, ki mu je dajala navodila in ga pri delu nadzorovala, vendar ni šlo za navodila in nadzor v delovnem razmerju, ki je širši, ampak za načrtovanje in nadziranje izvajanja postopkov revidiranja v smislu tretjega odstavka 5. člena Zakona o revidiranju (ZRev-2).

16.Kot je strnilo sodišče prve stopnje v točki 11 obrazložitve izpodbijane sodbe, tožnik ni bil vključen v organiziran delovni proces toženke. Glede načina opravljanja dela (kraj in čas opravljanja dela, razpolaganje z delovnim časom) ni bil vezan na navodila toženke; glede vsebine so bila navodila odraz spoštovanja določb ZRev-2. Enako velja za nadzor nad delom. Upoštevaje še plačilo za delo, ki je bilo tako po vsebini kot času izplačila drugačno, kot če bi šlo za plačo, je pravilno presodilo, da v razmerju med pravdnima strankama niso bili podani (vsi) elementi delovnega razmerja. Glede na navedeno je poudarjanje obsega opravljenega dela v pritožbi nebistveno; delovno razmerje bi se ob podanih elementih lahko ugotovilo tudi za krajši delovni čas, po drugi strani pa le obseg dela (polni delovni čas) ob izostanku elementov delovnega razmerja njegovega obstoja ne more utemeljiti.

17.Na podlagi pravilne presoje, da razmerje med pravdnima strankama, ker niso bili podani elementi, ni bilo delovno razmerje, je nebistveno, kako je to razmerje prenehalo in s tem povezanih dejstev sodišče prve stopnje pravilno ni ugotavljalo, oziroma se do navedb tožnika, ki so se nanašale na odpoved pogodbe o opravljanju storitev z dne 3. 5. 2021, zakonito ni opredelilo.

18.Ker glede na vse navedeno niso podani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19.Odločitev, da tožnik, ki v pritožbenem postopku ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbe, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP.

-------------------------------

1V zvezi z obsegom dela tožnik v pritožbi izpostavlja izpoved priče B. B., da revizija zahteva najmanj 150 ur dela v enem letu, kar ob 30 strankah (v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevanih 40 strankah) in 85 odstotkov dela, ki bi ga opravil pomočnik revizorja, pomeni 3.825 (5.100) ur dela, kar je nerealno, saj skoraj (za več kot) dvakrat presega letno delovno obveznost.

2Belopavlovič, N., Kresal, B., Kresal Šoltes, K., Senčur Peček, D. (red.): Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1) s komentarjem, 3. posodobljena in dopolnjena izdaja, Lexpera, GV Založba, Ljubljana, 2024, strani 37, 38.

3Krašovec, D., Rangus, A., Mašera, D.: Novi veliki komentar Zakona o delovnih razmerjih in reforme trga dela 2021, Založba Reforma, Ljubljana, 2021, stran 27 in nadalj.

4Sodba VS RS VIII Ips 236/2016 z dne 9. 5. 2017, točka 11 obrazložitve.