Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

UPRS sodba I U 527/2016

ECLI:SI:UPRS:2016:I.U.527.2016 Upravni oddelek

mednarodna zaščita ponovna prošnja za mednarodno zaščito zavrženje zahteve nova dejstva in dokazi dokazno breme splošna verodostojnost prosilca
Upravno sodišče
20. april 2016
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Tožnik ni navedel niti zakaj oziroma niti zaradi katerega dejanja naj bi bil obsojen v odsotnosti in če je to kakor koli povezano z opisom preganjanja, ki ga je podal v prvotnem postopku in pri čemer je vztrajal tudi v predmetnem postopku odločanja o zahtevku za ponovno odločanje. Obsodbe v odsotnosti ni niti omenil v pisni izjavi z dne 20. 1. 2016, ki je v angleškem jeziku in se nahaja v spisu. Obsodbi v odsotnosti pa je dodal še okoliščine, da je bil brat ponovno ustreljen, starši so se ponovno preselili, starši naj bi prejeli tudi grozilno pismo pred enim letom. S starši naj bi bil v stiku 2 meseca nazaj, z bratom pa približno tri tedne nazaj. Tožnikove navedbe so preveč skope in med njimi ni nič takega, kar bi lahko vplivalo na že pravnomočno dokazno oceno o tožnikovi neverodostojnosti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je tožena stranka na podlagi tretjega odstavka 57. člena v povezavi s tretjo točko 3. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ), zahtevek tujca z osebnim imenom A.A., začasno nastanjenega v Centru za tujce, Veliki Otok 44 Z, Postojna, ki ga v postopku zastopa Pravno-informacijski center nevladnih organizacij (PIC), za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, zavrgla.

2. V obrazložitvi akta tožena stranka pravi, da je tožnik dne 22. 1. 2016 v prostorih Centra za tujce, Veliki otok 44 z, Postojna ob prisotnosti pooblaščenca, vložil zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Iz spisovne dokumentacije upravne zadeve je razvidno, da je tujec v Republiki Sloveniji predhodno že vložil prošnjo za mednarodno zaščito, in sicer 23. 8. 2011. Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije je o njegovi prošnji odločilo, odločba pa je na podlagi sodbe Upravnega sodišča Republike Slovenije št. I U 181/2013-28 z 12. 4.2013 postala pravnomočna 5. 6. 2013. 3. Med bivanjem v Centru za tujce v Postojni je tujec 20 1. 2016 zaposlenim izročil lastnoročno pisno izjavo, v kateri je izrazil namen, da želi v Republiki Sloveniji vložiti ponovno prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. V svoji lastnoročni izjavi je navedel, da zaproša za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, ker ga bo v primeru, če se vrne v Egipt, ubila muslimanska družina. Dne 22. 1. 2016 je bil na zapisnik sprejet zahtevek tujca za uvedbo ponovnega postopka. Uradna oseba je ob podaji zahtevka za uvedbo ponovnega postopka tujca uvodoma opozorila na vsebino 56. in 57. člena ZMZ. V zvezi s spremenjenimi okoliščinami, zaradi katerih želi tujec ponovno zaprositi za mednarodno zaščito, je tožnik navedel, da so ga v Egiptu v času njegove odsotnosti obsodili na tri leta zaporne kazni. Pri tem je navedel, da imajo sodbo njegovi starši in da jo bo priskrbel. Nadalje je navedel, da je ogrožen tudi zaradi tega, ker je kristjan. Njegova družina je v sporu z družino, kateri člani so po veroizpovedi muslimani. Njegov brat B. je pred pol leta pobegnil v Jordanijo, ker so ga ponovno ustrelili in ranili. Kakšno leto dni nazaj so njegovi starši prejeli grozilno pisno, v katerem je pisalo: » Vi ste mrtvi«. Njegova družina teh groženj ni prijavila policiji. Družina, ki jim grozi, je zelo vplivna in če bi njegova družina dogodek prijavila, bi imeli še več težav. Z bratom je bil v stiku pred približno tremi tedni, s starši pa pred dvema mesecema. Njegovi starši so se preselili v mesto Portsaid. Tujec je potrdil, da je bil član stranke Hizb al Watani. V stranko se je včlanil, ker so ga obvarovali pred grožnjami. Ko se je oblast zamenjala, je razpadla stranka in je bil ponovno ogrožen.

4. Tožena stranka ugotavlja, da je tujec svoj zahtevek za uvedbo ponovnega postopka utemeljil z naslednjim, in sicer, da je obsojen na kazen zapora treh let in da če se vrne domov ga bodo na letališču aretirali in odpeljali v zapor. Na koncu je navedel, da so bile grožnje na vsake tri ali štiri mesece in grozili so jim po telefonu. Večkrat so prejeli grozilna pisma, ki so jih vrgli k vratom ali poslali tudi osebno preko tretje osebe.

5. Tožena stranka pravi, da mora v tem zahtevku oseba sama predložiti dokaze, ki opravičujejo nov postopek. Po mnenju ministrstva je za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji predložitev dokazov o bistveno spremenjenih okoliščinah v tujčevi izvorni državi (Egipt), relevantnih za priznanje mednarodne zaščite, tisti nujno potrebni pogoj, ki ga mora zagotoviti tujec, da se pred ministrstvom lahko začne postopek in da se meritorno obravnava nova prošnja prosilca za mednarodno zaščito. Ministrstvo izpostavlja, da so izjave tujca v zvezi z njegovimi razlogi precej pavšalne, saj jih je tujec opisal skopo. Ministrstvo ugotavlja, da tujec ni predložil nobenih listinskih dokazov za svoje trditve. ZMZ je v zvezi s predložitvijo dokazov ob podaji zahtevka za uvedbo ponovnega postopka jasen in breme predložitve dokazov v celoti nalaga vlagatelju zahtevka in to ob sami vložitvi zahtevka. Tujčeve izpovedbe o novonastalih dogodkih, ki naj bi se zgodile po njegovem odhodu iz izvorne države, delujejo precej neverodostojno. Ob podaji zahtevka za uvedbo ponovnega postopka je bil tujec namreč opozorjen, da mora predložiti nove dokaze ali nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite ter da morajo novi dokazi in nova dejstva nastati po izdaji predhodne odločitve, ali pa so obstajali že v času prvega postopka, pa jih prej ni mogel predložiti. Kljub temu pojasnilu in kljub izrecnemu pozivu, da navede, kako so se spremenile okoliščine od podaje prve prošnje, je tujec navedel, da je bil v času odsotnosti iz izvorne države obsojen na zaporno kazen treh let zapora in da so se grožnje s strani družine, s katero so v sporu, povečale. V zvezi s temi dogodki je tujec zgolj navedel, da naj bi njegovega brata ustrelili pred šestimi meseci in da so njegovi starši pred letom dni prejeli grozilno pismo. Pri tem pa ni navedel, kdaj naj bi bil s strani egipčanskih sodnih organov obsojen na zaporno kazen treh let zapora niti ni predložil sodbe, zaradi česar ministrstvo dvomi v tujčeve izjave, saj jih ni konkretiziral z dokazili, kot so sodba in grozilno pismo. Nadalje ministrstvo na podlagi spisovne dokumentacije ugotavlja, da je bil prosilec 6.2.2014 s strani švicarskih varnostnih organov vrnjen slovenskim varnostnim organom, ki so mu omogočili vstop v Republiko Slovenijo, saj je tujec imel v Republiki Sloveniji vloženo prošnjo za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje za družinskega člana slovenskega državljana. Prav tako ministrstvo na podlagi depeše Policijske uprave Ljubljana, Policijske postaje za izravnalne ukrepe št. 2255-1/2016/1 (3E651-10) z 18. 1. 2016 ugotavlja, da je bil s tujcem s strani policistov Policijske postaje za izravnalne ukrepe opravljen razgovor v zvezi tatvine dveh mobilnih telefonov. Nadalje so policisti v postopku ugotovili, da tujec v Republiki Sloveniji nima urejenega statusa in da s tem krši določbe Zakona o tujcih. Tujcu so izdali odločbo o nastanitvi v Center za tujce Postojna. Pri tem ministrstvo dodaja, da če bi bil tujec v izvorni državi obsojen na zaporno kazen treh let zapora, kot tujec zatrjuje, bi omenjeno sodbo predhodno pridobil s strani staršev oziroma s strani brata, s katerimi je bil v stiku pred tremi tedni oziroma dvema mesecema, pa tega ni storil. Prav tako bi predložil grozilno pismo, ki naj bi ga starši prejeli pred letom dni. Ministrstvo ocenjuje, da če bi bil tujec v izvorni državi resnično obsojen na zaporno kazen treh let zapora in da če bi njegovi starši prejeli grozilno pismo v času njegove odsotnosti iz izvorne države, bi omenjeni dokazili predložil že pri sami podaji zahtevka za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite, saj so se omenjeni dogodki zgodili pred letom dni. Prav tako ministrstvo meni, da če bi se omenjena dejstva, ki jih tujec zatrjuje dejansko zgodila, bi bilo od tujca upravičeno pričakovati, da bi podal zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite takoj, ko je za to izvedel (vsaj leto dni nazaj, grozilno pismo, odselitev staršev v drug kraj, ki jih tujec med drugim zatrjuje), pa tega ni storil, temveč je to storil šele v času policijskega postopka odstranitve tujca iz Republike Slovenije, zaradi česar ministrstvo meni, da tujec izrablja institut uvedbe ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

6. Tujčeve izjave že same po sebi delujejo neprepričljivo, temeljijo pa na grožnji s strani družine, ki jih je tujec navajal že pri podaji prve prošnje za mednarodno zaščito, glede katerih je ministrstvo že v prejšnjem postopku ugotovilo, da so neverodostojne. Ministrstvo nadalje po pregledu in natančni preučitvi celotne dokumentacije upravne zadeve ugotavlja, da tujec tekom prejšnjega postopka za priznanje mednarodne zaščite ni uveljavljal, da bi v njegovi izvorni državi zoper njega tekel sodni postopek in v zvezi s čim, tega tudi ni navedel v lastnoročni izjavi 20. 1. 2016. Zgolj njegove navedbe, da je bil v času njegove odsotnosti iz izvorne države obsojen na zaporno kazen treh let zapora, pri čemer ni predložil nobenih listinskih dokazov, ministrstvo tujčevih izjav ne more sprejeti za resnične. Zato je tožena stranka njegov zahtevek zavrgla.

7. V tožbi tožnik pravi, da tožena stranka tožniku ni dala roka, v katerem bi moral tožnik predložiti listine, na katere se sklicuje. To je razvidno iz zapisnika o tožnikovem zaslišanju z dne 22. 1. 2016. Zaradi navedenega predlaga, da sodišče razpiše glavno obravnavo in tožnika zasliši. Do tedaj pa bo tožnik skušal pridobiti sodbo in ostale listine iz svoje matične države. Predlaga odpravo odločbe ali pa naj sodišče samo odloči o stvari.

8. V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da je bil tožnik ob podaji zahtevka za uvedbo ponovnega postopka (zapisnik št. 2142-271/2011/33 z dne 22. 1. 2016) opozorjen, da mora predložiti nove dokaze ali nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite ter da morajo novi dokazi in nova dejstva nastati po izdaji predhodne odločitve, ali pa so obstajali že v času prvega postopka, pa jih prej ni mogel predložiti. Tožnik ni predložil novih dokazov že ob sami podaji zahtevka za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Slovenijo, kot to zahtevajo določbe ZMZ. Pri čemer je potrebno upoštevati dejstvo, da naj bi šlo za dokaze stare leto dni.

9. Tožba ni utemeljena.

10. Med strankama ni sporno, da je bila tožniku že pravnomočno zavrnjena prošnja iz 1. odstavka 40. člena ZMZ. Odločba ministrstva z dne 27. 6. 2012, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za status begunca in za subsidiarno zaščito, je postala pravnomočna dne 5. 6. 2013 po tem, ko je Upravno sodišče o stvari razsodilo v zadevi I U 181/2013-28 z dne 12. 4. 2013. 11. Po določilu 56. člena ZMZ tujec lahko vloži ponovno prošnjo samo, če ob vložitvi zahtevka za uvedbo ponovnega postopka »predloži nove dokaze, ali navede nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.« Po ZMZ torej velja (tudi 1. odstavek 57. člena ZMZ), da mora tožnik izpolniti dokazno breme v tem smislu, da sam predloži nove dokaze ali da navede nova dejstva, poleg tega pa je dokazni standard po ZMZ ta, da morajo ta nova dejstva ali dokazi »bistveno povečati verjetnost«, da izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito.

12. Upravno sodišče je že v sodbi v zadevi I U 732/2015-10 z dne 23. 6. 2015 (in nato v sodbi v zadevi I U 1395/2015-4 z dne 8. 10. 2015) zavzelo stališče, da Procesna direktiva št. 2005/85/EU(1) omenjeni dve pravili dokaznega prava ureja nekoliko drugače. Upravno sodišče je navedlo, da določilo člena 32(3) Procesne direktive I. določa, da je naknadna prošnja za azil najprej predmet predhodne obravnave o tem, ali so se po umiku predhodne prošnje ali po izdaji odločbe v zvezi s prošnjo iz odstavka 2(b) tega člena „pojavili ali bili s strani prosilca navedeni novi elementi ali ugotovitve“ v zvezi z vprašanjem, ali prosilec izpolnjuje pogoje za status begunca v skladu z Direktivo 2004/83/ES. To pomeni, da po pravu EU ni v celoti in izključno dokazno breme na tožniku, da dokaže spremenjene okoliščine, ampak je v določenem smislu lahko dokazno breme – potem ko stranka vloži tehten zahtevek - tudi na toženi stranki, saj to določilo določa: /.../„če so se pojavili novi elementi“ /.../ in ne samo, če je prosilec „navedel“ nove elemente. To je razumljivo, kajti tudi po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP), če ima stranka zahtevek, ki ni očitno neutemeljen (t.i. „arguable claim“) glede določila 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP), potem je dokazno breme tudi na državnem organu, saj mora biti test presoje preteče nevarnosti strog, ocena relevantnih dejstev mora biti celovita in ex nunc, upoštevajoč, da se situacija v izvorni državi lahko s potekom časa spremeni in je potrebno upoštevati aktualne splošne razmere v konkretni državi na podlagi informacij o stanju v izvorni državi ter osebnih okoliščin tožnika.(2)

13. Za postopek pred ESČP sicer velja, da je načeloma obveznost na pritožniku, da predloži dokaze za utemeljeno tveganje, da bi bil podvržen kršitvi 3. člena EKČP in če so takšni dokazi v postopku pred ESČP predloženi, potem se dokazno breme prevali na državo, da odvrne vsak dvom v omenjeno tveganje.(3) Vendar se to pravilo dokaznega bremena nanaša na sodni postopek pred ESČP, ne pa pred pristojnim upravnim organom države podpisnice EKČP. 14. Tako iz sekundarnega prava EU kot tudi iz zgornjih standardov ESČP, ki deloma veljajo za postopek pred državnimi organi in sodišči, deloma pa pred ESČP, izhaja, da je lahko v določeni meri tudi v odvisnosti od okoliščin konkretnega primera, in sicer zlasti od tega, iz katere države prihaja vlagatelj zahteve za uvedbo ponovnega postopka, treba upoštevati deljeno dokazno breme. Določen del dokaznega bremena gre torej lahko tudi v postopkih odločanja o zahtevku za ponovno prošnjo toženi stranki in sicer tisti del, ki zadeva morebitno potrebo po preverjanju izjav in predloženih dokazov z informacijami o stanju v izvorni državi.

15. Ker se z vidika obravnavanega pravila dokaznega prava Procesna direktiva I in v času izdaje izpodbijanega akta veljavna Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev)(4) ne razlikujeta, je v obravnavanem elementu dokaznega bremena tožena stranka v izpodbijanem aktu zmotno štela, da celotno in izključno dokazno breme v postopku leži na tožniku. Vendar pa to nepravilno stališče tožene stranke glede razlage določila 56. in 57. člena ZMZ, katerih besedilo je takšno, da ga je mogoče interpretirati tudi v skladu z besedilom določbe 40(2) člena Procesne direktive II,(5) v konkretnem primeru ni vplivalo na zakonitost in pravilnost odločitve, kar bo sodišče utemeljilo v drugem delu obrazložitve te sodbe.

16. Kar pa zadeva razliko med standardom dokazovanja po ZMZ, ki določa standard „bistveno povečane verjetnosti“, in standardom dokazovanja po Procesni direktivi I, pa je sodišče v omenjeni sodbi opr. št. I U 732/2015-10 z dne 23. 6. 2015 opozorilo, da po pravu EU ni določeno, da mora iti za „bistveno“, ampak za „pomembno“ povečanje verjetnosti.(6) Zakonodajalec EU je namreč dal državam članicam diskrecijo samo glede tega, da lahko določijo, da nadaljujejo z obravnavo prošnje samo, „če zadevni prosilec brez svoje krivde v predhodnem postopku ni mogel uveljaviti okoliščin iz odstavkov 3, 4 in 5 tega člena, zlasti z uveljavljanjem svoje pravice do učinkovitega pravnega sredstva v skladu s členom 39“.(7) V drugih elementih dokaznega prava pri ponovnih prošnjah pa države članice nimajo diskrecije. Ker je Upravno sodišče v sodbi v zadevi I U 732/2015-10 ugotovilo, da so angleška, francoska, italijanska in hrvaška različica Procesne direktive I. z vidika navedenih dokaznih standardov povsem usklajene, slovenska različica pa v navedenem smislu pomensko izstopa in bi se jo lahko napačno razlagalo, je potrebno citirana določila ZMZ razlagati in uporabiti ob upoštevanju Procesne direktive I.(8)

17. V sodbi v zadevi I U 732/2015-10 je Upravno sodišče v opombi navedlo tudi, da sta na tak (enak) način dokazno breme in dokazni standard določena tudi v Procesni direktivi II, v zvezi s katero se je rok za prenos v notranji pravni red Slovenije iztekel 20. julija 2015 (člen 52. Procesne direktive II). Procesna direktiva II pa je relevantna za obravnavani upravni spor. Izpodbijana odločba je bila namreč izdana v času, ko se je iztekel rok za implementacijo Procesne direktive II in citirani zakonski določbi 56. in 57. člena ZMZ pomensko ne ustrezata v celoti določbi 2. odstavka 40. člena Procesne direktive II., ker se novi elementi lahko pojavijo in ima zato lahko pristojni organ obveznost, da izjave in dokaze vlagatelja zahtevka preveri prek informacij o stanju v izvorni državi. Poleg tega pa omenjeni določbi ZMZ ne ustrezata v celoti določbi člena 40(3) Procesne direktive II, kajti dokazni standard po pravu EU je „pomembno“ povečanje verjetnosti, da prosilec izpolnjuje pogoje kot upravičenec za mednarodno zaščito. To pomeni, da je treba standard „bistvenosti“ v ZMZ razlagati in uporabiti v smislu „pomembnosti“.

18. Navedeno sta torej dva (sistemska) problema v implementacijski zakonodaji prava EU v Sloveniji in v obrazložitvi izpodbijanega akta, ki ju je Upravno sodišče že upoštevalo v predhodni upravno-sodni praksi, in ki imata lahko odločilen vpliv na presojo zakonitosti akta, kar pa je odvisno od konkretnih okoliščin vsakokratnega primera.

19. Tretji element v presoji zakonitosti tovrstnih upravnih aktov, na katerega je Upravno sodišče tudi že opozorilo v sodbi v zadevi I U 732/2015-10 z dne 23. 6. 2015, pa je čas, ki poteče od takrat, ko je pristojni organ ali sodišče ugotavljalo stanje v izvorni državi oziroma okoliščine preganjanja oziroma resne škode v prvotni odločbi, do vložitve zahtevka za ponovno prošnjo oziroma do odločitve o tem zahtevku. V zadevi I U 732/2015-10 je sodišče ugotovilo, da je tožnik podal zahtevo za ponovno uvedbo postopka po več kot dveh letih od izdaje prvotne odločbe in tožena stranka je po 2 letih in dveh mesecih od prvotne odločbe presojala, ali tožnikove izjave o novih dejstvih bistveno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Ta časovni razmah je bil pomemben v omenjeni zadevi, ker je bila tožnikova izvorna država v zadevi I U 732/2015-10 Somalija, v kateri vladajo izrazito nestabilne oziroma hitro spremenljive varnostne razmere, kar je splošno znano dejstvo. V obravnavanem sporu pa ta okoliščina ni relevantna, ker ima tožnik očitno neutemeljen zahtevek za ponovno uvedbo postopka.

20. Pri presoji prvih dveh omenjenih elementov spora in sicer, ali je tožnik navedel zadostna nova dejstva in je s tem izpolnil svoj del dokaznega bremena v tem smislu, da nova dejstva „pomembno“ povečujejo verjetnost, da je preganjan, sodišče ugotavlja, da iz izpodbijanega sklepa ni v celoti razvidno, kaj je tožena stranka konkretno ugotovila, da je že bilo upoštevano v prvotni odločbi oziroma kaj je upoštevalo sodišče, ko je prvotna odločba tožene stranke postala pravnomočna, čeprav brez tega niti ni mogoče povsem zanesljivo napraviti ocene, ali na novo predložena dejstva pomembno povečujejo verjetnost preganjanja glede na prvotno že razsojeno stvar. Kajti „pomembno povečanje verjetnosti“ se mora vedno presojati glede na vsa ključna dejstva, ki so že bila presojana v prvotnem postopku. Vendar pa sodišče ugotavlja, da ta pomanjkljivost v obrazložitvi ni mogla vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve v konkretnem primeru.

21. V prvotni sodbi Upravnega sodišča v zadevi I U 181/2013-28 je Upravno sodišče opravilo glavno obravnavo in je zaslišalo tožnika ter ugotovilo, da je na zaslišanju pred sodiščem izpovedal drugače, kot ob podaji prošnje in na zaslišanju pred organom prve stopnje. Že v upravnem postopku je kot razlog navedel streljanje na brata in krvno maščevanje zaradi suma vpletenosti njegove družine v smrt člana druge družine, s katerim se je poročila oziroma je bila v zvezi sestrična tožnikovega očeta. Streljanje na brata naj bi se zgodilo malo pred tem, ko je tožniku v Sloveniji potekla turistična viza. Na zaslišanju na sodišču je povedal, da so na brata streljali pomotoma, kdo naj bi streljal pa ni znal povedati. Tudi v 13. in 14. odstavku obrazložitve sodbe v zadevi I U 181/2013-28 je sodišče ugotovilo nekonsistentnosti v izjavah tožnika glede tega, kdo naj bi bil ogrožen v družini, določena pomembna dejstva, je povedal šele na osebnem razgovoru, ni znal povedati, kolikokrat so njemu grozili. Sodišče je v prvotnem postopku ugotovilo, da tožnik razhajanj na glavni obravnavi ni uspel pojasniti, poleg tega naj bi se mu ti dogodki zgodili, ko je bil star 19 oziroma 20 let, v Slovenijo je pripotoval legalno in s turistično vizo in je za azil zaprosil po poteku tega vizuma. Ker je bilo torej v prvotnem postopku pravnomočno ugotovljeno, da so bile tožnikove navedbe neverodostojne in da zato ni izkazal utemeljenega strahu pred preganjanjem ter pogojev za subsidiarno zaščito, gola navedba tožnika v njegovem zahtevku, podanem na zapisnik z dne 22. 1. 2016, da so ga v času odsotnosti v Egiptu obsodili na 3 leta zapora, očitno ne pomeni „pomembnega povečanja verjetnosti“ v smislu 1. odstavka 56. člena ZMZ v zvezi z določilom člena 40(3) Procesne direktive II, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Tožnik ni navedel niti zakaj oziroma zaradi katerega dejanja naj bi bil obsojen v odsotnosti in če je to kakor koli povezano z opisom preganjanja, ki ga je podal v prvotnem postopku in pri čemer je vztrajal tudi v predmetnem postopku odločanja o zahtevku za ponovno odločanje. Obsodbe v odsotnosti ni niti omenil v pisni izjavi z dne 20. 1. 2016, ki je v angleškem jeziku in se nahaja v spisu. Obsodbi v odsotnosti pa je dodal še okoliščine, da je bil brat ponovno ustreljen, starši so se ponovno preselili, starši naj bi prejeli tudi grozilno pismo pred enim letom. S starši naj bi bil v stiku 2 meseca nazaj, z bratom pa približno tri tedne nazaj.

22. To so preveč skope navedbe in med njimi ni nič takega, kar bi lahko vplivalo na že pravnomočno dokazno oceno o tožnikovi neverodostojnosti v tem smislu, da bi to lahko vplivalo na ponovno uvedbo postopka. Tožnik je povedal, da imajo sodbo njegovi starši in da jo bo pridobil. Tožena stranka sicer ni dala določenega roka tožniku, da predloži predmetno sodbo, vendar je tožnik željo po ponovnem postopku izrazil dne 20. 1. 2016, za sodbo v Egiptu je po njegovih navedbah izvedel že dosti pred vložitvijo zahtevka; dne 21. 1. 2016 je sam izjavil, da jo bo predložil in je ni predložil do 14. 3. 2016, ko je tožena stranka izdala izpodbijani sklep in je tudi ni predložil do odločanja sodišča dne 20. 4. 2016, zato sodišče nima dvoma o tem, da je tožena stranka pravilno odločila na podlagi 1. odstavka 56. člena ZMZ in sicer, da tožnik ni predložil novih dokazov oziroma ni navedel novih dejstev, ki bi pomembno povečale verjetnost, da tožnik izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito. Zaradi tega tudi ni bilo potrebno, da bi tožena stranka v tem primeru ugotavljala informacije o stanju v izvorni državi.

23. Sodišče ni odločalo na podlagi glavne obravnave kot je predlagala tožeča stranka. Po praksi Ustavnega sodišča mora Upravno sodišče izvesti glavno obravnavo, „kadar jo stranka izrecno zahteva, saj gre v nasprotnem primeru za kršitev 22. člena Ustave (odločba št. Up-197/02 z dne 3. 4. 2003). Vendar zgolj gola zahteva stranke za izvedbo glavne obravnave za obveznost izvedbe glavne obravnave še ne zadostuje (odločba št. Up-778/04z dne 16. 12. 2004). Iz 22. člena ustave namreč ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave. Glavna obravnava je zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti zato obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. V takem primeru je sodišče prve stopnje glavno obravnavo dolžno izvesti in ne samo že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Iz pravice do kontradiktornega postopka izhaja, da lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza le, če so za to podani ustavno sprejemljivi razlogi“ (odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006, odst. 10). Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da mora tožnik izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 240/2012 z dne 17. 5. 2012). Tožnik s svojimi navedbami tega ni izkazal, zato je sodišče odločilo na seji.

24. Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1).

opomba (1) : Direktiva Sveta 2005/85/ES z dne 1. 12. 2005 o minimalnih standardih glede postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca v državah članicah (Uradni list EU, L 326, 13. 12. 2005; v nadaljevanju: Procesna direktiva I).

opomba (2) : Sufi and Elmi v. the United Kingdom, odst. 214-216. opomba (3) : Ibid. odst. 214. opomba (4) : Uradni list EU L 180/60, 29. 6. 2013; v nadaljevanju: Procesna direktiva II.

opomba (5) : Gre za t.i. načelo indirektnega učinka, po katerem morajo državni organi in sodišča razlagati domače pravo kolikor je to mogoče v skladu besedilom in cilji direktive, zato da je lahko namen direktive uresničen v praksi (C-106/89, Marleasing [1990] ECR I-4135; C-105703, Pupino, [2005] ECR I-5285). Ker se lahko pokaže potreba, da organ tudi v postopku odločanja o zahtevku za ponovno prošnjo mora preveriti verodostojnost izjav ali predloženih dokazov s strani vlagatelja zahteve z informacijami o stanju v izvorni državi, je v tem smislu dokazno breme lahko tudi deljeno.

opomba (6) : Člen 32(4) Procesne direktive I. opomba (7) : Člen 32(6) Procesne direktive I. opomba (8) : Angleška različica Procesne direktive I. določa: /.../ „have arisen or have been presented by the applicant“ /.../ „which significantly add to the likelihood“ /.../; francoska različica Procesne direktive I. določa: /.../ „sont apparus ou ont été presentés par le demandeur“/.../ qu'ils augmentent de manière significative la probabilité“ /.../; italijanska različica Procesne direktive I. določa: /.../“siano emersi o siano statti addoti dal richiedente“ /.../ „che aumentino in modo significativo la probabilitá“ /.../; hrvaška različica Procesne direktive I. določa: /.../“se pojavili ili je tražitelj iznio nove elemente“/.../ „koji znatno povećavaju vjerovatnost“ /.../.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia