Jedro

Dedna izjava vsakega dediča v zapuščinskem postopku mora biti pristna, izražati mora njegovo pravo voljo, v kolikor pa je dedič še prava neuka stranka, pa mu nepoznavanje prava v zapuščinskem postopku ne more in ne sme škodovati, kar pomeni, da mu je sodišče dolžno razložiti vse okoliščine in posledice v zvezi s podajo dedne izjave.

Izrek

Pritožbi dediča H. H. se ugodi in se izpodbijani sklep prvostopnega sodišča razveljavi ter vrne prvostopnemu sodišču v ponovno obravnavo.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom o dedovanju je prvostopno sodišče ugotovilo obseg zapuščine po pok. P. S., nadalje je ugotovilo, da je zapustnica napravila dne 13.1.1993 lastnoročno pismeno oporoko, ki jo je shranila pri odvetniku dr. K. P. in s katero je vse svoje premoženje zapustila možu P. A., to oporoko pa je prvostopno sodišče na naroku dne 12.10.2004 tudi razglasilo, nadalje je z istim sklepom razglasilo na podlagi oporoke za oporočnega dediča zapustničinega vdovca P. A. in v zemljiški knjigi odredilo odločitvi ustrezen zemljiškoknjižni vpis v korist oporočnega dediča. Zoper tak sklep se je pritožil zapustničin brat H. H., ki v laični pritožbi prvostopnemu sodišču očita kršitev postopkovnih določil Zakona o dedovanju (ZD), saj naj bi na naroku v tem zapuščinskem postopku pred sodiščem izjavil, da ni prepričan, ali je pokazano oporoko zapustnica napisala sama, ali pa jo je spisal kdo drug, tega pa v zapisniku ni bilo navedenega. Tako po navedbah pritožnika ne drži, da se je z oporoko strinjal in da se je odrekel zahtevi do nujnega deleža, saj se z vsemi navedbami po citatu sodnice ni strinjal in iz tega razloga zapisnika tudi ni hotel podpisati. Iz tega razloga je predlagal, da se preveri zapisnik o zapuščinski obravnavi z dne 12.10.2004, ki ga sicer ni hotel podpisati, saj se z njegovo vsebino ni strinjal, v primeru, da mu iz zapuščine po zapustnici ničesar ne pripada, pa želi pojasnilo.

Oporočni dedič je podal odgovor na vloženo pritožbo, v kateri navaja, da se pritožnik na sami zapuščinski obravnavi takoj po vprašanju sodnice, ali oporoko priznava ali ne, sprva z oporoko ni strinjal, po pojasnitvi pravnih dejstev s strani razpravljajoče sodnice pa si je premislil in rekel, da oporoko priznava, prav tako pa je bil poučen, pod katerimi pogoji mu lahko pripada nujni delež. Tudi v zvezi s tem je pojasnil, da prejema dohodke in je torej življenjsko preskrbljen. Ne držijo tudi navedbe pritožnika, da zapisnika o zapuščinski obravnavi ni podpisal iz razloga, ker se z njim ni strinjal, temveč je ob pozivu na podpis zapisnika izjavil, da ničesar več ne bo podpisoval, prav z ničemer pa ni izrazil dvoma v verodostojnost zapisnika. Pritožnik po oceni oporočnega dediča ni navedel razlogov, zaradi katerih se sploh pritožuje, zato je njegovo pritožbo težko preizkusiti, razen v delu, ko na splošno graja delo sodišča. Oporočni dedič je predlagal, da se pritožba pritožnika zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje, hkrati pa se mu naloži v plačilo stroške, ki jih je pritožnik povzročil dediču. Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče prvenstveno opozarja, da se na zapuščinski obravnavi (čl. 207/I ZD) rešujejo vsa vprašanja, ki se nanašajo na zapuščino, zlasti pa vprašanje dedne pravice, velikosti dednega deleža in pravice do volila, med drugim pa je zapuščinsko sodišče na taki obravnavi dolžno posebej obravnavati vprašanje o tem, kdo so dediči, oporočni, zakoniti in nujni in o tem v zvezi tudi morebitno vprašanje veljavnosti oporoke in razmerja do zapustnika, kar je temelj za zakonito dedovanje. O vseh teh vprašanjih pa lahko sodišče odloča, ko dobi od prizadetih oseb potrebne izjave, bodisi na naroku, izjave pa se lahko podajo tudi v pisni obliki in če so morda vprašanja, o katerih odloča zapuščinsko sodišče, med strankami sporna, mora zapuščinsko sodišče postopek prekiniti in stranke napotiti na pravdo (čl. 210 ZD). Pritožnik kot morebitni nujni dedič (čl. 25/II ZD) je imel vsekakor pravico, da se o zapustničini oporoki izjasni na zapuščinski obravnavi, saj lahko le na podlagi tako zbranih dednih izjav vseh dedičev II. dednega reda v danem primeru sodišče odloča o tem, kdo je oporočni dedič in hkrati odloči še o morebitnih zahtevkih ostalih dedičev. Pritožnik s pritožbo graja zapis njegove izjave, podane na zapuščinskem naroku dne 12.10.2004, ki naj ne bi bila podana v taki obliki, kot iz zapisnika in kasneje iz izpodbijanega sklepa izhaja, v prid temu pa govori tudi zaznamek na listni št. 12, ko pritožnik takega zapisnika o zapuščinski obravnavi ni hotel podpisati. Dedna izjava vsakega dediča v zapuščinskem postopku mora biti pristna, izražati mora njegovo pravo voljo, v kolikor pa je dedič še prava neuka stranka, pa mu nepoznavanje prava v zapuščinskem postopku ne more in ne sme škodovati, kar pomeni, da mu je sodišče dolžno razložiti vse okoliščine in posledice v zvezi s podajo dedne izjave. Pritožnik izraža svoje nestrinjanje predvsem v zvezi s seznanjenostjo s sestrino - oporočiteljičino oporoko, za katero je že na naroku dvomil, da jo je napisala njegova sestra in oporočna dedinja P. S.. Tak njegov dvom potrjuje tudi odgovor oporočnega dediča na pritožbo, ko naj bi pritožnik na vprašanje sodišče o tem, ali oporoko priznava, sprva odgovoril nikalno, šele kasneje pa naj bi si premislil, kar nakazuje na to, da vendarle izjava pritožnika kot dediča v zapuščinskem postopku le ni bila taka, kot sicer izhaja iz zapisnika, kar posledično pomeni, da ni bila odraz njegove prave in pristne volje.

Navedeno torej, ker bi tako ugotovljena kršitev postopkovnih določil ZD (čl. 207 ZD) posledično lahko vplivala na pravilnost in zakonitost sklepa o dedovanju, je le-ta narekovala razveljavitev prvostopnega sklepa o dedovanju (3. tč. čl. 380 ZPP v zvezi s čl. 163 ZD) in vrnitev zapuščinskemu sodišču v nov postopek, v katerem bo prvostopno sodišče moralo upoštevati pritožnikovo zahtevo po temeljiti seznanitvi z zapustničino oporoko (kar je sicer že povsem pravilno skušalo storiti s ponovnim razpisom naroka pred predložitvijo zadeve pritožbenemu sodišču dne 14.12.2004) in upoštevati pritožnikovo zahtevo po nujnem deležu in jo tudi obravnavati, po potrebi pa, v kolikor bodo ugotovljena sporna dejstva (neveljavnost oporoke), od katerih je odvisna kakšna pravica strank zapuščinskega postopka do zapuščine, pa v skladu s čl. 210 ZD zapuščinski postopek prekiniti in tisto stranko, katere pravica je manj verjetna, napotiti na pravdo (čl. 213 ZD). Oporočni dedič je sicer priglasil stroške odgovora na pritožbo, vendar pa je v zvezi s tem povedati, da v zapuščinskem postopku vsaka stranka trpi stroške, ki jih je imela med postopkom ali zaradi postopka (čl. 174/I ZD), zato bo moral oporočni dedič sam kriti svoje stroške odgovora na pritožbo.