Jedro

Neutemeljeno je pritožbeno opozarjanje tožene stranke na zmotno ugotovljeno dejansko stanje (da je tožnici že nakazala določen del odpravnine), saj se zamudna sodba iz tega razloga v pritožbenem postopku ne more izpodbijati. Pri izdaji zamudne sodbe se namreč šteje, da tožena stranka, ki ne poda odgovora na tožbo oziroma ga poda po izteku zakonsko določenega roka, navedbe tožnice (da odpravnine ni prejela) priznava kot resnične.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna obračunati tožeči stranki odpravnino v bruto znesku 6.988,07 EUR (šest tisoč devetstooseminosemdeset eurov 07/100) ter ji po odvodu dajatev izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 1. 2010 dalje do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo (1. točka izreka); da je tožena stranka dolžna izplačati tožeči stranki regres za letni dopust za leto 2009 v bruto znesku 990,77 EUR (devetstodevetdeset eurov 77/100) ter ji po odvodu dajatev izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2009 dalje do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo (2. točka izreka).

Tožena stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila. Iz vsebine pritožbe je razvidno, da izpodbija sodbo iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po določbah 2. in 3. točke 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da terjatve, ki so priznane tožnici, niso upravičene, njihova višina pa je previsoka. V tej zvezi ugovarja za znesek 1.000,00 EUR in prilaga potrdilo o nakazilu.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče ni preizkušalo sodbe zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj se zamudna sodba v skladu z določbo 2. odst. 338. čl. ZPP iz tega razloga ne more izpodbijati. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pri sprejeti sodbi pravilno uporabilo materialno pravo, pri čemer tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe tožene stranke še odgovarja.

Sodišče prve stopnje je o tožničinih tožbenih zahtevkih, ki imajo podlago v delovnem razmerju pri toženi stranki, odločilo z zamudno sodbo. Pri izdaji zamudne sodbe gre za pisen postopek, v katerem se neposredno ne izvajajo dokazi in ne izvede obravnava. Sodišče vzame za dejansko podlago odločanja le tiste okoliščine in dejstva, ki jih tožeča stranka navede v tožbi. Dejansko temelji institut zamudne sodbe na predpostavki, da tožena stranka s svojo pasivnostjo, ker ne poda odgovora na tožbo oz. ga ne poda v predpisanem zakonskem roku, priznava kot točne navedbe tožeče stranke, s katerimi ta utemeljuje tožbeni zahtevek, pri čemer s tem priznava tudi tiste navedbe, ki zanjo niso ugodne. Tako postanejo tudi takšne tožbene navedbe nesporne, zaradi česar jih ni potrebno dokazovati ter v nadaljevanju izpodbijati po vsebini.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s sprejetimi razlogi sodišča prve stopnje, da so bili v zadevi podani vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe iz določbe 318. čl. ZPP. Tožena stranka ni podala odgovora na tožbo, čeprav je bila ob vročitvi tožbe opozorjena na posledice takšnega ravnanja. Poleg tega je iz sodbe razvidna utemeljenost tožničinih zahtevkov iz naslova odpravnine zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in regresa za letni dopust. Glede tega je za presojo odločilno, da zatrjevana dejstva v tožbi o neizpolnjenih takšnih denarnih obveznosti tožene stranke do tožnice, ki izvirajo iz časa delovnega razmerja, niso v nasprotju s predloženimi listinami – odločbo o redni odpovedi pogodbe, fotokopijo delovne knjižice in obračunskimi listi, pri čemer tudi niso v nasprotju z dejstvi, ki so splošno znana. Materialno pravna podlaga za plačilo odpravnice je v določbi 109. čl. Zakona o delovnih razmerjih, za plačilo regresa za letni dopust pa v Kolektivni pogodbi za grafične dejavnosti Slovenije, ki določa, da pripada delavcu regres v višini 70 % zadnjega znanega podatka povprečne mesečne plače na zaposlenega v Sloveniji.

Neutemeljeno je pritožbeno opozarjanje tožene stranke na zmotno ugotovljeno dejansko stanje, ki je v tem, da je tožnici že nakazala določen del odpravnine, saj se zamudna sodba iz tega razloga v pritožbenem postopku ne more izpodbijati. V kolikor pa je tožena stranka poravnala tožnici določen del obveznosti, pa to ne more biti več predmet presoje v tem sporu, seveda pa se takšno plačilo lahko upošteva pri dokončni realizaciji sodbe oz. pri poravnavi obveznosti v morebitnem izvršilnem postopku.

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).