Jedro

Plačilo davčne obveznosti praviloma ni težko popravljiva škoda.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo zahtevo tožeče stranke, s katero je ta predlagala, da se do izdaje pravnomočne odločbe v upravnem sporu odloži izvršitev odločbe Carinskega urada Koper z dne 17. 2. 2010, ki je izpodbijana v upravnem sporu. Z navedeno odločbo je omenjeni prvostopni upravni organ tožeči stranki kot deklarantu in dolžniku določil skupni dolg iz naslova davka na dodano vrednost (dalje DDV) v višini 429.316,81 EUR za plovila, ki so bila sproščena v prost promet. 2. Odločitev sodišča o zavrnitvi zahteve za izdajo začasne odredbe temelji na stališču, da tožeča stranka, na kateri je dokazno breme, ni izkazala, da bi ji z izvršitvijo navedene prvostopenjske upravne odločbe, ki je izpodbijana v upravnem sporu, nastala težko popravljiva škoda. Ta pa je eden izmed zakonskih pogojev za izdajo zahtevane začasne odredbe.

3. Tožeča stranka vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Ne strinja se z oceno sodišča prve stopnje, da ni izkazala težko popravljive škode, opozarja da je sporno obveznost zavarovala z bančno garancijo ter opozarja na posledice v primeru zavrnitve odloga plačila obveznosti. Predlaga, da se njeni pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se začasna odredba izda oziroma podrejeno, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je zahtevano izdajo začasne odredbe, po kateri naj bi se izvršitev izpodbijanega upravnega akta odložila do izdaje pravnomočne sodbe v upravnem sporu, pravilno presojalo po določbi drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Po navedeni zakonski določbi sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju pa mora sodišče v skladu z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

7. V skladu z ustaljeno upravnosodno prakso mora stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in dejstva, s katerimi utemeljuje verjetni nastanek in višino škode in tudi s stopnjo verjetnosti izkazati, da takšna škoda zanjo predstavlja težko popravljivo škodo. V upravnosodni praksi je glede težko popravljive škode že izoblikovano stališče, da materialna škoda sama po sebi praviloma ne predstavlja težko popravljive škode (sklep I Up 492/2008 z dne 15. 10. 2008, sklep I Up 98/2009 z dne 19. 3. 2009, sklep I Up 190/2008 z dne 15. 10. 2008 in drugi). Zato (kljub morebitnemu uspehu v upravnem sporu) samo plačilo dolžnega DDV ne predstavlja težko popravljive škode. Za izdajo zahtevane začasne odredbe morajo biti namreč izkazane okoliščine, ki kažejo na to, da bo škoda, ki bi z izvršitvijo akta nastala, težko popravljiva ali nepopravljiva v smislu učinkovitega sodnega varstva v primeru uspeha v upravnem sporu.

8. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča tožeči stranki težko popravljive škode kot enega izmed zakonskih pogojev za izdajo obravnavane začasne odredbe ni uspelo izkazati. Njene navedbe oziroma zatrjevanja, da naj bi plačilo davčnega dolga povzročilo prekinitev pogodb, kar bi imelo za posledico nezmožnost opravljanja dejavnosti in pridobivanja prihodkov, izgubo zaposlitve delavcev in težave za podjetja, ki z njo poslujejo, so samo splošne trditve o negativnih posledicah izpolnitve davčne obveznosti in jih je sodišče prve stopnje zato pravilno in utemeljeno zavrnilo kot pavšalne in neobrazložene, ker ne omogočajo presoje o tem, da bo škoda sploh povzročena. Sodišče prve stopnje je tudi utemeljeno in pravilno kot dokaz zavrnilo računovodske izkaze z dne 31. 8. 2010. Ker ne gre za javno objavljena letna poročila, računovodski izkazi zato ne morejo predstavljati relevantnega dokaza oziroma podatkov o premoženjskem stanju tožeče stranke. Pravilno je izhajalo iz uradno objavljenih podatkov poslovnih rezultatov za leti 2008 in 2009, iz katerih izhaja, da bi tudi ob poplačilu celotnega zapadlega dolga ostalo stanje bilančnega dobička pozitivno. Zato vnovčenje bančne garancije, na katero se sklicuje tožeča stranka, samo po sebi ne more predstavljati težko popravljive škode.

9. Ker samo splošne trditve o negativnih posledicah takojšnjega plačila dolžnega zneska DDV po omenjeni prvostopenjski odločbi Carinskega urada Koper brez navedbe konkretnih okoliščin ne omogočajo presoje o tem, ali bo tožeči stranki povzročena težko popravljiva oziroma nepopravljiva škoda, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da tožeča stranka ni izkazala za verjetno, da ji bo z izvršitvijo akta nastala težko popravljiva škoda. Če pa ta zakonski pogoj ni izkazan, tudi tehtanje med prizadetimi koristmi niti ni potrebno.

10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo na podlagi 76. člena ZUS v zvezi z 82. členom ZUS in potrdilo izpodbijani sklep.