Jedro

Ker ustvarja pogodba pravice in obveznosti le za pogodbeni stranki, za utemeljenost ugovora zoper negatorno tožbo ne zadoščajo trditve, da je bil sklenjen s singularnim pravnim prednikom tožnika dogovor, na podlagi katerega lahko toženec uporablja nepremičnino. Takšen ugovor bi bil utemeljen le, če bi toženec dokazal, da ima dogovor učinek tudi napram singularnemu pravnemu nasledniku.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se r a z v e l j a v i in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan s parc. št. ... k.o. K... odstraniti tam ves naloženi material, ki je v izreku tožbenega zahtevka bil tudi specificiran. Tožniku je naložilo, da je dolžan tožencu povrniti pravdne stroške v znesku 3.040,00 SIT v 15 dneh.

Zoper to sodbo je vložil tožnik pritožbo iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo ali razveljavitev izpodbijane sodbe. Zahteva tudi povračilo pritožbenih stroškov. V pritožbi navaja, da je tožnik lastnik do 2/3 sporne nepremičnine, zato ima pravico imeti stvar v posesti in jo uporabljati ter z njo razpolagati. Vsak se mora vzdržati kršitve lastninske pravice drugega. Tožnik si že dalj časa prizadeva urediti okolico hiše, zgraditi si želi podporni zid, tega pa ne more zato, ker je na spornem mestu odložen material toženca. Vztraja, da je toženec kršil določbo 3. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR). Sodišče je po mnenju pritožnika zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v delu, kjer je ugotovilo, da so se pravni predniki tožnika in toženec dogovorili, da lahko brezplačno uporablja parcelo v času gradnje stanovanjske hiše. Po izpisku iz zemljiške knjige so bili v času, ko se je baraka gradila in začel postavljati material, namreč lastniki trije. Sodišče to odločitev zato ne bi smelo opreti na izpoved D.U., ki niti ni bil solastnik parcele. Tudi v imenu občine dovoljenja ni dala upravičena oseba.

Razlogi sodbe v tem delu pa so tudi vprašljivi zaradi določbe 148. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Pogodba ustvarja pravice in obveznosti le za pogodbene stranke. Sicer ima učinke le napram univerzalnim pravnim naslednikom, za singularne pa veljajo določila pogodbe samo v primeru, če je z njimi seznanjen in nanje pristaja. Tožnik za takšen dogovor s tožencem niti vedel ni, zato toženec napram njemu ne more uveljavljati pogodbenih pravic. O tem je bil zaslišan kot stranka, vendar sodišče očitno v posledici nepravilne uporabe materialnega prava tega dokaza niti ni ocenilo.

Podrejeno tožnik opozarja še na določbe 971. paragrafa ODZ. Če je res dogovorjena posodbena pogodba in čas ni določen, mora izposojevalec stvar vrniti, ko namen rabe ni več isti kot je bil v času sklenitve.

V konkretnem primeru naj bi se stranke dogovorile, da je toženec upravičen uporabljati sporno parcelo za namen gradnje stanovanjske hiše. Tudi če stanovanjska hiša še ni dokončana, s čimer se tožnik niti ne strinja, je material, ki leži na sporni parceli, popolnoma neuporaben za namen gradnje. Zato je njegov zahtevek tudi iz tega razloga utemeljen. Sicer pa tožnik opozarja še na določbo 13. člena ZOR in dejstvo, da ima toženec že skoraj 10 let na sosednji parceli odložen material. Opozarja, da je prišlo v sodbi do raznih nejasnosti, glede katerih sicer meni, da gre za napake. Vztraja, da tožencu ni uspelo dokazati, da bi na podlagi pravnega posla na zakonit način omejeval lastninsko oziroma solastninsko pravico tožnika. Na strani toženca je v celoti dokazno breme, da je bil dogovor veljavno sklenjen in da je bil tožnik z dogovorom seznanjen in nanj pristal. Toženec je na pritožbo odgovoril, osporaval pritožbene navedbe in predlagal zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

Pritožba je utemeljena.

Pritožba utemeljeno očita sodišču prve stopnje zmotno uporabo materialnega prava. Tožnik toži na prenehanje vznemirjanja, saj trdi, da je solastnik nepremičnine, na kateri ima toženec odložen določen gradbeni material, zato zahteva odstranitev tega materiala. Pravno podlago tožnikovega zahtevka gre iskati v določbah 42. in 43. člena ZTLR. V takšni pravdi mora tožnik dokazati lastninsko oziroma solastninsko pravico, saj lahko po 43. členu ZTLR, kar v izpodbijani sodbi sodišče pravilno ugotavlja, vloži opustitveno - negatorno tožbo tudi solastnik in dokazati mora poseg tretjega, ki mora biti dejanski in mora za lastnika ali domnevnega lastnika predstavljati oviro pri izvrševanju lastninske oziroma domnevne lastninske pravice. Če toženec v takšni pravdi ugovarja zahtevku s trditvami, da njegov poseg ni protipraven, da ima torej pravni naslov za poseg, je v celoti na njem dokazno breme, da dokaže subjektivno pravico, ki mu daje pooblaščenje za poseg. V konkretni zadevi je toženec ugovor v tej smeri postavil, sodišče prve stopnje pa mu je povsem nekritično sledilo, saj je avtomatično štelo, da dogovor, ki ga toženec sklenil s tožnikovimi pravnimi predniki, v celoti veže tudi tožnika. Pritožba v zvezi s tem dogovorom utemeljeno opozarja na več nepravilnosti.

Najprej bi moralo sodišče prve stopnje zanesljivo ugotoviti, da je dejansko bil dogovor sklenjen s pravnimi predniki tožnika in pa seveda tudi raziskati in oceniti, da takšen dogovor veže tudi tožnika, ki je singularni naslednik prejšnjih lastnikov. Pri tem je pomembna določba 148. člena ZOR, ki jo pravilno izpostavlja pritožba in je sodišče pri odločanju sploh ni upoštevalo. Že zato je odločitev v izpodbijani sodbi najmanj preuranjena. Prav tako pritožba utemeljeno za primer, če dogovor veže tožnika, opozarja na pravno ureditev posodbene pogodbe po ODZ. V primeru, če je določen tako ohlapen rok vrnitve nepremičnine, kot naj bi bil določen v tej zadevi, bi moralo kritično presoditi vse okoliščine tega primera, na katere prepričljivo opozarja tožnik. Posodbena pogodba, za katero je značilna neodplačnost, namreč terja, da je dolžan izposojevalec stvar vrniti kakor hitro jo odrabi, kar mora storiti čimprej. Zato v zvezi s presojo tega roka niso zanemarljive pritožbene navedbe, da toženec že deset let uporablja sporno parcelo za odlaganje odpadnega materiala. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava glede dokaznega bremena pa sodišče prve stopnje vseh zgoraj navedenih odločilnih okoliščin ni raziskalo in ocenilo, zato je pritožbeno sodišče moralo utemeljeni pritožbi tožnika ugoditi in izpodbijano sodbo razveljaviti ter vrniti zadevo v novo sojenje (člen 355 ZPP).

Pri ponovnem odločanju bo torej sodišče prve stopnje moralo upoštevati pravno podlago postavljenemu tožnikovemu zahtevku in dokazno breme, ki ga na podlagi teh določb nosita pravdni stranki.

Upoštevati bo moralo, da je torej v celoti dokazno breme glede zatrjevanega dogovora na tožencu, ki mora dogovor s pravni prednikom zanesljivo dokazati, prav tako nosi on dokazno breme, da ta dogovor veže tudi tožnika. Če bo vse to dokazal, pa je za pravilno odločitev o zadevi treba kritično presodi še, ali dogovorjeni rok le ni že potekel, glede na okoliščine, ki jih prepričljivo izpostavlja pritožba. Po vestni in skrbni oceni vseh dokazov naj sodišče o zadevi ponovno odloči. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odst. 165. člena ZPP.