Jedro

Ker toženi stranki ni mogoče očitati zamude niti v zvezi s priznanjem pravice do nadomestila plače niti v zvezi s samim izplačilom, tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 2. 3. 2010 in št. ... z dne 19. 10. 2009 ter da mu je tožena stranka dolžna priznati pravico do povračila nadomestila plače med začasno zadržanostjo z dela in izplačati nadomestilo, ki mu pripada neposredno na podlagi sodbe opr. št. Psp 57/2009 z dne 10. 6. 2009, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega posameznega zapadlega obroka nadomestila, v roku osem dni pod izvršbo. Sodišče je nadalje odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je bil tožnik v bolniškem staležu in da mu njegov delodajalec ni izplačeval mesečne plače, kljub temu, da vsa izplačana sredstva delodajalcu refundira oziroma povrne tožena stranka. Tožnik tako ni dobil izplačanih plač v času od januarja 2005 do konca februarja 2006. Z odločbo tožene stranke opr. št. ... z dne 19. 10. 2009 je bilo odločeno o obračunu nadomestila plače med začasno zadržanostjo od dela. Z obračunom in izračunom se tožnik ni strinjal, ker bi morala tožena stranka tožniku priznati tudi obresti od vseh posameznih denarnih zneskov. Vsaka denarna terjatev je mesečno zapadla v plačilo. Tožena stranka bi tako morala tožniku priznati in izplačati tudi pripadajoče zamudne obresti.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka poudarja, da med strankama ni sporno, da je bil tožnik v času od 1. 1. 2005 do 14. 2. 2006 začasno zadržan od dela zaradi bolezni in da za navedeno obdobje ni prejel s strani svojega delodajalca ... d.o.o. Ljubljana nadomestila plače. Ob upoštevanju dejstva, da je bil tožnik neprekinjeno zadržan od dela zaradi bolezni od 15. 11. 2004 dalje, je tožena stranka kot osnovo za nadomestilo upoštevala podatke Davčne uprave Republike Slovenije o izplačanih dohodkih oziroma prejemkih v koledarskem letu pred letom, v katerem je nastala začasna zadržanost od dela, torej v letu 2003 in 2004. Tožena stranka je za posamezne mesece za obdobje od 1. 1. 2005 do 14. 2. 2006 pravilno izračunala urno osnovo za nadomestilo, jo nato skladno z 31. členom Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ – Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami) upoštevala v višini 90 % od osnove, ki jo je pomnožila s številom dejanskih ur za posamezni mesec ter v skladu s 143. členom Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (POZZ – Ur. l. RS, št. 79/94 s spremembami) osnovo za nadomestilo plače uskladila z rastjo cen življenjskih potrebščin v obdobju januar – december preteklega leta v primerjavi z istim obdobjem v letu pred tem, po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije (količnik valorizacije). Glede izplačila zakonskih zamudnih obresti pa tožena stranka poudarja, da je tožniku izplačala nadomestilo plače na podlagi pravnomočne sodbe VDSS opr. št. Psp 57/2009 z dne 10. 6. 2009. V navedeni zadevi tožnik ni zahteval, da mu tožena stranka od pripadajočih zneskov nadomestil prizna tudi zakonske zamudne obresti. S sodbo tudi ni bil določen rok, v katerem je tožena stranka dolžna izplačati navedeno nadomestilo. V skladu z določili 2. odstavka 299. člena Obligacijskega zakonika (OZ – Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami) bi bil tožnik upravičen zahtevati izplačilo obresti kvečjemu od tedaj dalje, ko je toženo stranko pozval na plačilo obveznosti po že citirani sodbi z dne 10. 6. 2009. Nadalje je potrebno upoštevati tudi dejstvo, da je bila že citirana sodba predmet presoje pred Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije, ki je s sodbo opr. št. VIII Ips 376/2009 z dne 5 4. 2011 drugostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je potrdilo odločitev sodišča prve stopnje opr. št. Ps 1961/2007 z dne 4. 11. 2008, s katero je bil zavrnjen zahtevek tožnika za direktno izplačila nadomestila plače. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je torej odločilo, da v primeru insolventnosti delodajalca ni podana pravna podlaga za direktno izplačilo nadomestila plače s strani tožene stranke. Iz tega razloga tožniku tudi ne gredo zakonske zamudne obresti, saj le-te kot akcesorna obveznost delijo usodo glavne obveznosti. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev o zadevi ter na podlagi pravilno uporabljenega materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 2. 3. 2010 v zvezi s prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 19. 10. 2009, s katero je tožena stranka tožniku obračunala nadomestilo plače med začasno zadržanostjo od dela za posamezne mesece v obdobju od 1. 1. 2005 do 14. 2. 2006. Iz točke 2 izhaja ugotovitev, da je bilo obračunano nadomestilo plače med začasno zadržanostjo od dela za obdobje od 1. 1. 2005 do 14. 2. 2006 v višini neto zneskov tožniku izplačano dne 9. 10. 2009. Pod točko 3 pa je bila kot neutemeljeno zavrnjena tožnikova zahteva za izplačilo zamudnih obresti.

Glede na vloženo tožbo je sodišče prve stopnje najprej preizkusilo, ali je bil obračun nadomestila pravilen in zakonit. Podrobno je obrazložilo tako pravno podlago kot tudi dejstva, ki so vplivala na sam izračun nadomestila.

Glede na pritožbene navedbe sam izračun očitno niti ni več sporen. Tožnik namreč v pritožbi izrecno navaja, da bi morala tožena stranka tožniku priznati tudi obresti. Sporno je torej vprašanje, ali je tožena stranka z izpodbijano odločbo utemeljeno zavrnila zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti.

Bistveno pri presoji sporne zadeve je dejstvo, na katerega opozarja že tožena stranka v svojih odločbah, enako pa tudi sodišče prve stopnje, in sicer, da je tožena stranka podlago za svojo odločitev imela v pravnomočni sodbi opr. št. Psp 57/2009 z dne 10. 6. 2009. Z navedeno sodbo je bilo razsojeno, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati nadomestilo plače za čas začasne zadržanosti od dela od 1. 1. 2005 do 14. 2. 2006. Sodišče je odločilo v okviru postavljenega tožbenega zahtevka, kar pomeni, da z navedeno sodbo toženi stranki ni bilo naloženo, da mora tožniku poleg zneskov nadomestil izplačati tudi zakonske zamudne obresti. Razen tega je bila že po izdaji izpodbijanih odločb tožene stranke s sodbo revizijskega sodišča opr. št. VIII Ips 376/2009 z dne 5. 4. 2011 sodba opr. št. Psp 57/2009 spremenjena tako, da je bila potrjena odločitev sodišča prve stopnje, s katero je bil zavrnjen zahtevek tožnika za direktno izplačilo nadomestila plače. Toženi stranki tudi ni mogoče očitati zamude niti v zvezi s priznanjem pravice niti v zvezi s samim izplačilom nadomestila tožniku, kar pomeni, da tudi ni izkazan dejanski stan po 299. členu OZ. Tožnik je namreč zahtevo za plačilo zamudnih obresti poslal 16. 10. 2009, nadomestilo pa je bilo izplačano že pred tem in sicer 9. 10. 2009. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.