Jedro

Po določbi 2. odstavka 256. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 in naslednji) je v primeru zavarovanja s predhodno odredbo po pravnomočnosti sklepa o ugovoru iz 2. odstavka 62. člena ZIZ za vodenje in odločanje na prvi stopnji pristojno sodišče, pred katerim je uveden pravdni postopek. Obravnavana zadeva je bila po pravnomočnosti sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani odstopljena Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani, Zunanji oddelek v Kranju kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču. Zato je to sodišče skladno z določbo 2. odstavka 256. člena ZIZ zakonito odločilo o ugovoru tožene stranke zoper sklep o predhodni odredbi.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ni podlage za izdajo predhodne odredbe, saj se v obravnavani zadevi predlog za zavarovanje opira na plačilni nalog, vsebovan v sklepu o izvršbi, izdanem na podlagi verodostojne listine, zoper katerega je vložen obrazložen ugovor.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 514,06 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo ugovoru tožene stranke z dne 31. 7. 2012 zoper sklep o zavarovanju s predhodno odredbo Okrajnega sodišča v Kranju opr. št. Z 40/2012 z dne 23. 7. 2012 ter sklep o zavarovanju s predhodno odredbo razveljavilo in predlog za zavarovanje s predhodno odredbo z dne 20. 7. 2012 zavrnilo (I. točka izreka). Razveljavilo je tudi opravljena izvršilna dejanja, s katerimi je bilo odrejeno: prepoved organizaciji za plačilni promet tožene stranke (dolžnika) A. d. d., št. računa ... in organizacijam za plačilni promet, pri katerih bi tožena stranka lahko odprla račun, da ne smejo toženi stranki (dolžniku) ali komu drugemu po njegovem nalogu, s transakcijskih računov tožene stranke, izplačati denarni znesek v višini zneska, za katerega je bila izdana predhodna odredba; rubež denarnih terjatev tožene stranke (dolžnika) do njegovega dolžnika, družbe B. d. o. o., C., D., mat. št. ..., iz naslova pogodbe o zaposlitvi, podjemne pogodbe, posredniške pogodbe ali katerekoli druge pravne podlage; vpis zastavne pravice v centralnem registru nematerializiranih vrednostnih papirjev, katerih imetnik je tožena stranka (dolžnik), in sicer E. in F. (II. točka izreka) in odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 904,53 EUR v roku 8 dni, svoje stroške pa krije sama (III. točka izreka).

2. Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP pritožuje tožeča stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovor tožene stranke zavrne oziroma da razveljavi odločitev sodišča prve stopnje v celoti in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka v zvezi s to pritožbo v roku 8 dni brezobrestno, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Navaja, da delovno in socialno sodišče ni pristojno za sprejem odločitve v zvezi z razveljavitvijo predhodne odredbe, saj o ugovoru po določbah ZIZ odloča le tisto sodišče, ki je izdalo predhodno odredbo. Zaradi tega je sodišče zagrešilo bistveno kršitev pravil postopka, ker mora samo ves čas paziti na svojo stvarno pristojnost. Tožeča stranka je predlog za izdajo predhodne odredbe vložila leta 2012 in glede na tedanjo sodno prakso pričakovala, da bo predlogu ugodeno in bo dosegla zavarovanje svoje terjatve. Sodišče prve stopnje je z večletno zamudo pri odločanju o predlogu grobo kršilo tožnikovo pravico do pravne varnosti in poseglo v njegovo pravico do sodnega varstva. Ker sodišče o predlogu ni odločilo, je tožena stranka v vmesnem času že izgubila možnost zavarovanja svoje terjatve, saj je tožena stranka premoženje, na katero je merilo zavarovanje, že odtujila. Nevarnosti tožeča stranka ni utemeljevala na domnevni nevarnosti na podlagi pavšalnega ugovora, glede katerega je Ustavno sodišče RS razveljavilo določbo 1. točke 1. odstavka 258. člena ZIZ, ampak na konkretnih okoliščinah, ki niso bile predmet ustavne skladnosti. Z odločitvijo sodišča prve stopnje so bile tožeči stranki kršene ustavne pravice iz 2., 14., 22., 33. in 155. člena Ustave RS. Ustavnemu sodišču RS se ni zdelo potrebno, da tehta posamezne pravice glede na konkreten položaj, ampak je v nasprotju z ustavnimi vrednotami žrtvovalo položaj zastavnih upnikov, ki so pridobili zastavno pravico s predhodnimi odredbami. Tolmačenje, kot ga je zavzelo Ustavno sodišče RS in sodna praksa, pomeni grobo kršitev ustavnih človekovih pravic in pravic EKČP do učinkovitega sodnega varstva in pravne varnosti. Posledično je edina rešitev odškodninska odgovornost države zaradi nedelujočega sistema varstva in kršitve človekovih pravic.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe kot neutemeljene in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne ter naloži tožeči stranki, da toženi stranki povrne stroške odgovora na pritožbo v 8 dneh od prejema odločbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. Stroške odgovora na pritožbo je priglasila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti in tudi v pritožbi zatrjevane kršitve po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ne, odločitev sodišča prve stopnje pa je tudi materialnopravno pravilna.

6. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi in pravnimi razlogi sodišča prve stopnje iz izpodbijanega sklepa in odgovarja le na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP).

7. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da delovno in socialno sodišče ni pristojno za sprejem odločitve v zvezi z razveljavitvijo predhodne odredbe. Po določbi 2. odstavka 256. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 in naslednji) je v primeru zavarovanja s predhodno odredbo po pravnomočnosti sklepa o ugovoru iz 2. odstavka 62. člena ZIZ za vodenje in odločanje na prvi stopnji pristojno sodišče, pred katerim je uveden pravdni postopek. Obravnavana zadeva je bila po pravnomočnosti sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 107897/2012 z dne 5. 11. 2012 odstopljena Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani, Zunanji oddelek v Kranju kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču. Zato je to sodišče skladno z določbo 2. odstavka 256. člena ZIZ zakonito odločilo tudi o ugovoru tožene stranke zoper sklep o predhodni odredbi, kar pravilno v odgovoru na pritožbo poudarja tožena stranka.

8. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugovoru tožene stranke ugodilo in sklep Okrajnega sodišča v Kranju o predhodni odredbi opr. št. Z 40/2012 z dne 23. 7. 2012 razveljavilo in zavrnilo predlog za zavarovanje s predhodno odredbo z dne 20. 7. 2012. Ob upoštevanju odločbe Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-148/13 z dne 10. 7. 2014, s katero je razveljavilo 1. točko 1. odstavka 258. člena ZIZ, je sodišče prve stopnje štelo, da sklepa o izvršbi, izdanega na podlagi verodostojne listine, ni mogoče šteti za odločbo domačega sodišča v smislu določbe 1. odstavka 257. člena ZIZ. Iz odločbe ustavnega sodišča namreč izhaja, „da upnikom s plačilnim nalogom za to, da lahko izposlujejo predhodno odredbo, ni treba po enakovrednem soočanju argumentov obeh strank prepričati sodišča o utemeljenosti zahtevka, pač pa zadošča plačilni nalog, pridobljen v močno skrajšanem postopku na podlagi zgolj lastnih trditev. Ne glede na to, katero od verodostojnih listin ima tak upnik v posesti, je dejstvo, da verodostojna listina ni neizvršljiva sodba ali enakovredna podlaga za predhodno odredbo. Zgolj obstoj verodostojne listine praviloma ne more izkazovati obstoja upniško dolžniškega razmerja z enako težo kot neizvršljiva sodba. Sodba, s katero sodišče dolžniku naloži plačilo terjatve, pa je sicer lahko po pritožbi še razveljavljena ali spremenjena, vendar je po zanesljivosti ugotovljenih dejstev ter uporabljenega prava že zaradi postopka svojega nastanka nekaj povsem drugega kot plačilni nalog, proti kateremu je dolžnik vložil ugovor, in je postopek ugotavljanja utemeljenosti zahtevka, v katerem se bo izkazalo, ali je tožnik resnično upnik in toženec resnično dolžnik, šele treba opraviti“.

9. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ni podlage za izdajo predhodne odredbe, saj se v obravnavani zadevi predlog za zavarovanje opira na plačilni nalog, vsebovan v sklepu o izvršbi, izdanem na podlagi verodostojne listine, zoper katerega je vložen obrazložen ugovor. Ker ni ugotovilo obstoja podlage, se mu o obstoju verjetnosti nevarnosti sploh ni bilo potrebno izjasniti.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo odločbo ustavnega sodišča, zato so pritožbene navedbe o kršitvah ustavnih pravic neutemeljene. Pritožbeno sodišče glede pritožbenih navedb o nedopustnosti ravnanja sodišča, ki je opustilo sprejem odločitve v zvezi z ugovorom tožene stranke na sklep o izdaji predhodne odredbe, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje odločilo v kratkem roku po tem, ko mu je bila zadeva kot krajevno in stvarno pristojnemu sodišču odstopljena v reševanje.

11. Nestrinjanje pritožbe z odločbo Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-148/13 pa ni predmet tega spora, zato na te navedbe pritožbeno sodišče ne odgovarja.

12. Iz navedenega izhaja, da pritožba tožeče stranke ni utemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

13. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna toženi stranki skladno z določbo 154. člena ZPP v zvezi s 155. členom ZPP povrniti potrebne stroške pritožbenega postopka in sicer stroške za odgovor na pritožbo po tar. št. 27/6 Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015) v višini 900 točk, materialne stroške po 11. členu OT v višini 2 % ter 22 % DDV na odvetniške storitve, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR (1. odstavek 13. člena OT) znaša 514,06 EUR.